Naj ste srečni ali ne – resnica je ena: vsi hrepenimo po ljubezni. Z vodilnimi slovenskimi strokovnjaki za »srčne zadeve« smo spregovorili o zavestnem partnerstvu, pokukali v odnose nekoč in danes, se osredotočili na srečo in nesrečo v ljubezni in njunih vzrokih, se dotaknili otrok, neuresničene ljubezni … (Pre)drzno, razgaljeno in morda šokantno.
»V vsesplošnem čaščenju hitrosti in obsedenem hlepenju po spremembah smo pozabili pomen konstantnosti, v kateri se edino lahko poglabljajo odnosi, zato ljudje že ob manjših frustracijah zapuščajo partnerje, a v novem odnosu ponovijo enako zgodbo. Za boljše odnose je treba čim bolj ozaveščeno partnerstvo, ki gradi na presežnosti dveh, ne pa na odvisnosti in pomanjkanju avtonomije,« opozarja dr. Matjaž Lunaček, psihiater in psihoanalitik.
In kakšno je ozaveščeno oziroma zavestno partnerstvo?
»To je partnerstvo, v katerem se trudimo ozaveščati, kaj se dogaja in katere so tiste sile, ki vplivajo na nas. Kateri so vzorci iz otroštva, katera trenutna stanja, katere okoliščine v določenem obdobju, naš temperament in prirojene lastnosti. Pri tem vsak partner posebej in hkrati oba skupaj osebnostno raste in se razvija. Pomemben del zavestnega partnerstva je tudi zavestna odločitev, da želimo graditi odnos s človekom, ki nam je blizu. V praksi to pomeni, da si dovolimo izražati različna čustva in da smo tudi ob oziroma po sporu in močni jezi pripravljeni raziskovati, kaj se je zgodilo in kaj je vplivalo na nastanek spora – morda utrujenost, morda različne navade iz primarnih družin, iz katerih izhajajo tudi različna pričakovanja. Zavestni partnerji so se pripravljeni opravičiti in se zavedati, da partnerstvo gradimo dolgoročno. Zavestno partnerstvo bi partnerjema in otrokom prineslo večji občutek stabilnosti in varnosti, ki izhaja iz zavedanja, da zmoremo kljub kratkotrajnim čustvom in občutkom priti nazaj 'v svoj tok'. To omogoča tako prostor za čustva in izražanje sebe kot tudi zavedanje, da se lahko v odnosih zgodi marsikaj, vendar družina in ljudje lahko ostanejo drug ob drugem, če so pripravljeni delati za to, se učiti ljubezni in so pripravljeni iti 'čez svoj ponos'. Večja ozaveščenost vzorcev staršev tudi zmanjšuje možnost in intenzivnost prenosa nekonstruktivnih vzorcev na svoje otroke oziroma vsaj njegovo komuniciranje,« razlaga Mojca Majerle, univ. dipl. psihologinja.
Smo že dozoreli?
Mag. Zoran Železnikar pravi, da je naraven in zrel partnerski odnos odnos zrelega moškega in zrele ženske, ki se zavedata svoje naravne vloge in odgovornosti: »Njuna zrelost je največkrat posledica odraščanja v zreli družini, ob pravih zgledih, ali pa je sad (resnih) preizkušenj in osebnostne rasti v poznejšem času. Gradita ga samostojna, psihično uravnovešena posameznika z zgrajeno osebnostjo, ki odgovorno udejanjata svojo naravno vlogo, imata ustrezno etično raven in sta uspela zgraditi prave vrednote ter preseči lastni ego. Odlikuje ju visoka mera sodelovanja in medsebojne podpore, rivalstvo jima je tuje, dobri družinski odnosi in sozvočje v družini pa so podlaga vsemu drugemu. Njuna naravna vloga je razvidna iz dejanja, ki je pogoj za razvoj življenja: iz spolnega odnosa. Moški tu nastopa kot tisti, ki daje – seme, v življenju pa pobude, ideje, znanje, energijo …, ženska pa kot prejemnica, ki moški dar sprejme in uresniči – rodi potomca, v življenju pa pripomore k uresničitvi. Glavna naloga moškega je obvladati moč, ženske pa zagotoviti ljubeče odnose v družini in družbi. Moški mora biti nosilec moških vrednot – moč, odločnost, načelnost, preudarnost, samoobvladovanje, poštenost …, ženska pa ženskih – sprejemljivost, ljubeznivost, strpnost, nežnost, prožnost …, sicer ne moreta izpolniti svojega naravnega poslanstva. Dandanes se njuni vlogi vse bolj mešata; moški nimajo moči ali pa jo zlorabljajo in postajajo vse bolj nesposobni, neodločni in mehki, uporabljajo pa jo tudi ženske, ki izgubljajo svoj temelj in segajo na teren, ki ni njihov. Ko skušajo biti možu enakovredne po moči, mu odvzamejo možnost biti moški, sebe oropajo zadovoljstva biti ljubljene in delajo škodo družini, v kateri poteka le dvoboj egov.«
Ženska in moški – močna v svojem spolu
»Močna ženska je feminilna ženska, ki zna biti dobra mama, zadovoljna s seboj in svojim življenjem,« razlaga Barbara Sarić, psihoterapevtka. »Da bi bila močna, se ji ni treba kosati in tekmovati z moškim. Zato je narava ustvarila dva različna spola, kar pa ne pomeni, da nežnejši spol ni močan. Kadar se ženska spoštuje in sprejme svojo naravo, se samouresniči in nemoč pretvori v moč. Moški so narejeni za to, da znajo ženske zaščititi in ponujati potrebno varnost. Tako kot so mame za otroka edinstvene in jih branijo s svojim življenjem, bi moral moški braniti, kar je 'njegovo' (ženska, otroci, družina). Ženska se nekako tudi v odnosu z moškim prepusti – moški vodi, in tako je tudi prav. Četudi bo danes ženska znala sama 'kupiti in zamenjati' žarnico, mora tudi moškemu dopustiti, da se čuti koristnega … moškega. Če je moški močan v sebi kot moški, velja pregovor v dobrem in zlu, kar pomeni, da je odgovoren in zrel. Ne prestraši ga vsak nepričakovan, težek položaj. Ostal bo moralen in zvest, sebi in ljudem okoli sebe. A tudi moški je človek. Kadar je žalosten in prizadet ali mu je hudo, je normalno, da takrat pokaže svojo šibkost. Moški ni robot, njegova možatost pa se s tem ne meri. Pravzaprav bi bilo celo neprimerno in narcistično, da svoje šibkosti ne bi pokazal.«
Moški–ženska, jin–jang, dan–noč, sonce–luna
»Vsaka stvar ima svoj drugi pol,« pravi Barbara Sarić, ki poudarja: »Za življenje je potrebna harmonija, za to si prizadevamo. Treba je prepoznati, kaj pomeni ženska vloga, kaj moška. To ne pomeni, da bomo 'čista' ženska ali 'čisti' moški, brez lastnosti drug drugega. Vendar pa moramo za dober odnos poskrbeti sami in razumeti, da na primer petelina ne moremo spremeniti v kokoško in kokoške ne v petelina. Ženske moramo doseči, da bo naš petelin kikirikal samo za nas, kikirikati pa bo vseeno moral.«
Ko moškega ni
A vse več družin živi brez očeta ali pa je ta kako drugače odsoten. To ima velik vpliv na družino in še posebno na razvoj otrok, oče je namreč otroku vzor, njegova odsotnost sproži značilne spremembe v razporeditvi vlog v družini – deformira odnos med materjo in otrokom, vpliva tudi na razvoj spolne vloge pri otroku, opozarja mag. Marja Černelič in dodaja: »Brez pozitivne čustvene navezanosti na očeta ne more priti do ustrezne identifikacije otroka. 'Odsotni oče' pomeni za otroka drugačen svet – pomeni praznino, črno luknjo, ki hlepi po pohvalah, ki jih ni nikoli dovolj, ter vpliva tako na gmotno stanje družine kot tudi na njeno socialno življenje. Otrok očeta doživlja kot vodnika, kot avtoriteto, ki mu postavlja zdrave meje, mu prepoveduje, ga nagradi ali kaznuje ter ga z lastnim zgledom pripravi na življenje. Pomanjkanje očeta postane za otroka vir dvomov o sebi, občutkov brezvrednosti, močnega nihanja samospoštovanja, vir strahov, tudi nezaupanja in besa ter šibkega občutka za meje. Otrok ne more spoznati, kaj moški je, zlasti takrat, ko ni v družini človeka, ki bi nadomeščal njegovo figuro. Pozneje v življenju se bo težje spoprijemal z avtoritetami, nenehno bo hrepenel po očetovem priznanju. Nezavedno bo trpel lakoto po njem – tu pa že govorimo o očetovski rani, ki boli tudi v odraslosti, v partnerstvu.«
