Prva se je takrat nagrade, imenovane po »večnem« Bertu Sotlarju, ob bučnih ovacijah kolegov razveselila Štefka Drolc. Ne glede na število povabljencev je bil aplavz, ko so nagrade sprejemali Miha Baloh, Ivanka Mežan, Radko Polič - Rac, Milena Zupančič in Boris Juh, vedno gromoglasen. Srčen. Samo igralci vedo, kakšen del srca vložijo v vsak kader filma. In vsi se poklicu, ki so mu posvetili vse življenje, prav toliko časa že razdajajo.
ZAMENJAVA
Večine ne zmoti, če kakšnemu predsedniku kdaj kam ne uspe priti in opravi delo podpredsednik. Ali, kot tokrat, simpatična podpredsednica Društva slovenskih režiserjev Urša Menart. Navzoče je motil le razlog: predsednik društva Miha Knific je zbolel. No, saj ga je nekako »nadomeščal« prejšnji predsednik društva, član upravnega odbora Klemen Dvornik.
BORIS IGRALEC
Osmi bert je za vedno Borisov. Kot so, za vedno, na celuloidnem traku zabeležene njegove izjemne vloge. No, zabeležene so tudi na traku iz poliestra. In ne nazadnje so zapisane digitalno. Času primerno. Čeprav je, lahko rečemo, Boris Cavazza – brezčasen. A ker smo »podrejeni« času, naj zapišemo, da je bila njegova prva filmska vloga partizanska: debitiral je v partizanskem filmu Peta zaseda. Kot so v partizanskih filmih debitirali mnogi igralci. A le redki bleščeče kot Boris. Njegov drug film, To so gadi, je bil uspešnica – ki traja.
BORIS IN NJEGOVI
V ljubljanski Kinoteki se je tako zbrala večina, ki je zaznamovala Borisovo življenje. In on njihova. Lahko rečemo, da je čas »skrivalnic« družine Cavazza nepreklicno za njimi. »Skrivalnic«? Da, Borisova zveza s Ksenijo Benedetti je bila dolgo zavita v skrivnost. In vsi so vedeli – a nihče videl, kako srečen je Borisov sin, igralec Sebastian Cavazza, z izbranko, igralko Ajdo Smrekar. Prišli so z njim in se iskreno razveselili priznanja za njegove dosežke v filmski industriji. A najpomembnejši dosežki, tisti osebni, zasebni in očem skriti, so samo njihovi. In prav je tako.