Če je verjeti Mimi Jaušovec, se življenje prav začne šele po šestdesetem! Nikoli še nisva spregovorila tako osebno in teniška legenda, ki je ime naše dežele ponesla na piedestal belega športa, je bila v mojem spominu zadržana in športu predana ikona. Tokrat sem jo spoznal drugače: kot osebo, ki ne obžaluje ničesar, pa čeprav ji ni bilo vedno lahko. Kot nekoga, ki je življenje živel v vsej polnosti, a kljub temu z železno disciplino, vedno zavedajoč se cilja – vztrajno slediti svoji poti do naslednje zmage. Kot žensko, ki se ponaša z neizmerno energijo in zrelo lepoto. Kot Mimo, ki je – po več kot štiridesetih letih razdajanja v športu – sklenila potegniti črto in se v celoti posvetiti sebi in svojim najdražjim.
Dobila sva se na sončen sobotni dopoldan. Pri Treh ribnikih, le streljaj od njenega doma. Izžarevajoč samozavest in toplino, oblečena v svetel kostim, ki je kljuboval poletni vročini, a kljub temu deloval elegantno in prefinjeno, me je s svojim šarmom v hipu prevzela, z iskrenim smehom in iskricami v očeh pa popolnoma razorožila.
Violinske ali teniške strune?
Vztrajnost in predanost, mi zaupa, sta lastnosti, ki jo zaznamujeta že od malega. Kot deklica je želela igrati kitaro, a so ji dejali, da je zanjo premajhna. In ji predlagali violino. »To ni bila ravno moja prva izbira, a sem vseeno vztrajala polnih šest let.« Vse dokler zaradi treninga tenisa ni pozabila na izpit za violino. »Učiteljica mi je dejala: zdaj se pa odloči, na katere strune želiš igrati: violinske ali teniške? In sem izbrala slednje.« Izposojeno glasbilo je izročila kar mami, da ga vrne, in si oddahnila. Sicer pa je bil njen prvi stik s tenisom domače dvorišče, kjer so postavili stojala za namizni tenis in se pretvarjali, da je teniška mreža.
Klicali so jo Garinča
Da je trmasta in vztrajna, je dokazala tudi pri igranju nogometa. V mariborski osnovni šoli Bojana Ilicha se je celo, v upanju, da ji bodo s fanti dovolili igrati v šolski ekipi, postrigla čisto na kratko. Pa ni pomagalo. Pravila so bila pač pravila. Zaradi svojih nogometnih sposobnosti je dobila celo poseben vzdevek: »Garinča – po brazilskem nogometašu, desnem krilu Manuelu Franciscu dos Santosu, znanem kot Garrincha.« In tako jo, sploh tenisači iz njene in starejših generacij, kličejo še danes.
Na bližnjem športnem centru Branik je Mima, skupaj z očetom in bratom Zoranom, preživljala številne popoldneve. Oče je bil športni funkcionar in jo je že pri šestih letih prijel za roko in peljal s seboj na atletski stadion. »A ker mi atletika ni ravno dišala, sem prečkala cesto in se pridružila pet let starejšemu bratu, ki je igral tenis.«
Sledila je teniška šola in prvi turnir leta 1966, pionirsko prvenstvo Slovenije do dvanajst let. »Po tej zmagi sem razmišljala, ali bi se tenisa lotila malo bolj resno.« Tako se je začelo. Pri trinajstih je začela aktivno nastopati na mladinskih turnirjih po Evropi in spomini na to obdobje so nepozabni. Čeprav je tenis individualni šport, tega ni bilo čutiti. »Dosti je bilo druženja. Klubsko življenje in način življenja sploh sta bila čisto drugačna kot danes. Po vsaki zmagi smo se vsi zbrali in proslavili.« Tudi pri Mimi doma. Podobno je bilo na turnejah po Jugoslaviji in v začetku sedemdesetih na evropskih mladinskih tekmovanjih.
Ena postelja, štiri igralke
V profesionalnem svetu je bilo drugače. Veliko prelomnico v njenem življenju pomeni leto 1975, ko je začela igrati v Ameriki, kjer je izkusila profesionalizem v pravem pomenu besede. »Vse je bilo bolj brezosebno. Prepuščena sem bila sama sebi, brez prave vzornice.« Nikogar ni bilo, ki bi ji pokazal, kako in kaj, zato si je prve izkušnje nabirala z opazovanjem drugih ekip. »Ker smo v klubu imeli češkega trenerja in sem večkrat trenirala v Pragi, sem znala češko in sem se pridružila Čehom. Tako sva postali prijateljici z Martino Navratilovo, ki je takrat že igrala v Ameriki.«
Spominov in anekdot z začetkov Miminega udejstvovanja čez luže ne manjka. »Ko smo dobili povabilo na znameniti Orange Bowl, neuradno svetovno mladinsko prvenstvo, je vsaka država prejela tudi dve letalski karti in z Doro Alavantić sva sami pripotovali v Miami. Tam sva prenočevali pri dodeljeni družini, kar je bilo v tistih časih zaradi pomanjkanja sredstev čisto običajno.« Mimin skromni proračun – v žepu je imela 50 ameriških dolarjev! – pa se je kmalu nepričakovano razpolovil. »Ko sem zmagala, so me vprašali, ali želim imeti na pokalu vgravirano svoje ime, in sem seveda navdušeno privolila. Potem pa so mi s pokalom vred izročili še račun za 25 dolarjev, in skoraj me je zadela kap!«
Naslednje tri mesece je bila prisiljena preživeti s preostankom denarja, a stvari so se kljub vsemu uredile. Tudi po zaslugi kolegialnosti. »Čehi so me vzeli na letalo in v Oaklandu, kjer smo spet spali pri družini, smo si s tremi soigralkami delile eno sobo in eno samo posteljo. Na postelji je spala tista, ki je naslednji dan igrala. Če sva igrali dve, je odločil žreb.«
Za vsako zmago 100 dolarjev
Vsaka zmaga na profesionalnem turnirju ji je prinesla od 100 do 200 dolarjev, kar ji je omogočilo, da je ostala. Takrat ni bilo mogoče računati na pomoč teniške zveze. »Ta je bolj ali manj delovala le na papirju in denarja je bilo kvečjemu za reprezentančni nastop enkrat letno. Vse je tako bilo na nas samih in starših.«
Postopoma je zbrala dovolj veliko število točk in se uvrstila na svetovno teniško lestvico. »Med ekipami so bile velike razlike. Nekatere Američanke so že imele svojega trenerja in pomočnike, me pa smo se več družile, skupaj trenirale in si delile sobe.« Ni bilo preprosto, »a če imaš zelo rad, kar počneš, in je to zate najpomembnejša stvar v življenju, ti uspe. Kljub padcem in krizam, ki so sestavni del športne kariere.«
Grozno jo je tudi mučilo domotožje. »Telefoniranje je bilo takrat zelo drago. Če že, potem si v govorilnici vrgel kovanec, na kratko sporočil, da si v redu, in to je bilo to. Sicer pa smo pisali pisma.« Mama je vedno jokala, ko sem odhajala na turnir. »Ni mi bilo jasno, zakaj. Jaz sem se namreč tega veselila. Rada sem igrala in zmagovala.« Ko je tiskovna agencija Tanjug nekoč objavila vest o njeni zmagi, še preden se ji je sami uspelo javiti, je oče dejal: »Zmagala je, super!«, mama pa je le olajšano zavzdihnila: »Hvala bogu, da vem, da je z njo vse v redu.« Odkar je Mima sama mama, to popolnoma razume.
Brat jo pozna v dno duše
Največja kriza je nastopila leto dni pozneje. »Stara sem bila osemnajst let, in čeprav sem zaradi treningov precej manjkala v šoli, sem hotela imeti dobre ocene. Če si bil odličen, to ni bilo treba opravljati mature.« To ji je sicer uspelo, a ker je premalo trenirala, se je v Ameriko vrnila nepripravljena. »Totalna kriza. Izgubljala sem, denarja nisem imela in nisem več videla smisla.« Obupana je poklicala domov in sporočila: »Ne morem več, prihajam domov.« Del teh občutkov je s kasetofonom, ki ga je nekoč dobila za nagrado, kot dnevnik snemala na avdiokasete. »Hranim jih še danes, a sem jih doslej poslušala samo enkrat, ker me je kar stisnilo pri srcu, ko sem se zaslišala.«
Na srečo ji je ob strani stala vsa družina. »Na hitro so zbrali denar in mi poslali brata Zorana v Ameriko, ki je v tem času v Ljubljani študiral gradbeništvo.« Odpovedala sta vse turnirje in se nastanila pri družini v Washington in tam nekaj tednov intenzivno vadila. Spominja se, da so imeli konje, da je bila zima in zunaj pol metra snega, ki sta ga morala sama očistiti s teniškega igrišča. Ker je padla na lestvici, je morala na novo začeti kvalifikacije. A trud se je kmalu obrestoval. Mima je znova začutila, da lahko zmaguje. »Spominjam se prve tekme. Bilo je v Chicagu ob devetih zjutraj, dvorana je bila temna in mrzla. A sem vedela, da sem pripravljena. Brez dvoma.« Samozavestno poudari, da je bilo pri njej vedno tako: »Ko sem začutila, da imam priložnost, sem jo tudi izkoristila in verjela, da ne morem izgubiti.« Njena pot je šla spet strmo navzgor.
Brat Zoran me je spremljal na največjih svetovnih turnirjih, najbolje me je poznal, tako zasebno kot profesionalno. »Ima veliko srce in še danes je izjemen trener. Zelo sem mu hvaležna za vso podporo. Vesela sem, da se še danes lahko zanesem nanj in njegovo družino, kar mi veliko pomeni.«
Zanimive so tudi njene izkušnje z moškimi igralci tenisa. Večinoma so igrali na skupnih turnirjih, čeprav so bile takrat razlike med nagradami zelo velike – v prid močnejšega spola. »Me smo za zmago dobile dva tisoč dolarjev, fantje pa dvajset tisoč. To razmerje se je v devetdesetih hvala bogu popravilo in danes so denarni skladi že enakovredni.«
S porschejem po Mariboru
Ko je bila mlajša – mlada, se pošali, se namreč počuti še vedno! – se je navduševala nad avtomobili. V času igranja za klub v Heidelbergu, za katerega sta igrali tudi Steffi Graf in Anke Huber, so jih sponzorji nesramežljivo razvajali. »Dobile smo nove mercedese, BMW-je in porscheje. A to je bilo takrat. Danes je avto zame zgolj prevozno sredstvo,« z nasmeškom pojasnjuje in dodaja, da se trenutno vozi z avtomobilom, ki je star skoraj petnajst let.
V začetku osemdesetih pa je bilo drugače. Ko je z Martino Navratilovo v dvojicah zmagala v Stuttgartu, kjer je bil sponzor porsche, je lahko izbirala med denarjem ali avtomobilom. »Denarna nagrada je bila dosti manjša od vrednosti avtomobila, in če si vzel avto, so ti ga tudi zastonj servisirali.« Tako je postala ponosna lastnica elegantnega rjavega porscheja. »Danes to ni nič posebnega, saj dobi vsaka nosilka, ki pride v drugo kolo, novega porscheja, tako da jih imajo nekatere punce že več kot deset.« Takrat pa ji je to – ob velikem zadovoljstvu, seveda – povzročilo kar nekaj sivih las.
Uvoziti takšen avto v Jugoslavijo je bil kar problem, veselje pa je že dan po prihodu skalila naslovnica Večera, na kateri je z velikimi črkami pisalo: Mima se je prodala v Nemčijo! »Starše je to zelo zabolelo in tudi sama sem se počutila grozno,« se spominja. A tipična slovenska zavist je bila kmalu pozabljena in Mima je s svojim porschejem prevozila celo Evropo, obiskala številne turnirje ter se z njim pogosto odpravila tudi na smučanje.
Kaj pa ljubezen?
Kot uspešna športnica in atraktivna ženska je gotovo vzbujala tudi pozornost močnejšega spola. Je bilo takrat sploh kaj časa za romantiko, si je kot mlado dekle želela družino in otroke ali je bilo vse popolnoma podrejeno tenisu? Mima se zamisli in z nežnostjo v glasu odvrne: »V tistem času sem bila bolj malo doma. Skupaj največ mesec dni na leto, nekajkrat po par dni, da sem zamenjala prtljago. Tudi del jeseni in zimo sem po navadi preživela v ZDA, pomlad in poletje pa v Evropi, ves čas sem bila na poti. Za resnejšo ljubezen preprosto ni bilo časa!«
Pa vendar je Mima ostala v spominu marsikateremu fantu ali moškemu. Nekaterim že iz šolskih klopi, drugim zaradi športnih dosežkov, vsaj enemu pa tudi kot partnerica.
»Kakšen sošolec mi zdaj, ko se srečamo na kakšni obletnici, pravi: »Jaz sem pogledoval za tabo, ti me pa sploh nisi opazila. Samo tenis si videla! In bo kar držalo.«
Ko si v profesionalnem športu na vrhuncu kariere, je za žensko težko obdržati trajnejše razmerje. »Biti moraš stoodstotno osredotočen, drugače ne gre. Nenehna potovanja je tudi težko uskladiti s partnerjevo službo. Sama je izkusila zvez, a so se večinoma končale tako, da je vsak šel svojo pot. Težko je bilo uskladiti zasebno in profesionalno življenje. »V življenju moraš srečati tudi sorodno dušo in imeti nekoliko sreče.«
Konec osemdesetih let je tudi uradno prenehala igrati. »Poškodbe so terjale svoj davek, in ko rezultati niso bili več takšni, kot sem si želela, je bil pravi čas za slovo. To obdobje po končani karieri in rojstvo sina Tima je najlepše darilo v mojem življenju, in vse moje uspehe bi bila zanj pripravljena dati na stran,« se razneži srečna mama, ki je lahko na sina upravičeno ponosna, saj je mlad in uspešen poslovnež, ki živi in dela v tujini. »Večkrat ga obiščem in z veseljem odigrava partijo tenisa in si skupaj ogledava kakšen turnir po svetu.«
Skrb za nekdanje teniške igralke
Del prisluženega denarja je skupaj z bratom vložila v teniški center, ki je sredi devetdesetih zrasel nad Tremi ribniki v njenem rojstnem kraju. Dolga leta je bila kapetanka jugoslovanske in nato slovenskega teniške ekipe ter članica številnih športnih organizacij.
Mima rada poudari, da je bil tenis v njenem času lepši, bolj človeški. A razmere so bile slabši.« Tekme so trajale enako dolgo kot zdaj, količina treninga je bila enaka, težava pa je bila v opremi. »Igrale smo na trdih igriščih v obuvalih z ravnimi podplati. Pri nas so se te posledice pokazala pozneje. Veliko igralk moje generacije je moralo zamenjati obrabljena kolena in kolke.« Mimi zato omeni, da je aktivna članica Women's Tennis Associaton (WTA) Legends (teniške zveze legend), ki je sestavljena iz nekdanjih teniških igralk in poleg družabnega poslanstva tudi upravlja sklad za pomoč nekdanjim tenisačicam, ki se znajdejo v večinoma zdravstvenih težavah.
Ko jo povprašam po njenem življenjskem motu, mi pove, da v njenem stanovanju visi slika, ki ji jo je v zahvalo za njeno skrb ob težki bolezni podaril dragi prijatelj. Na njej piše: »Uživaj v tem trenutku, ta trenutek je tvoje življenje.« In tako skuša živeti vsak dan.
Pametne naložbe za prihodnost
Mima zdaj že dve leti uživa v zasluženem pokoju. »Zelo sem vesela, da so po dolgem času sprejeli nov zakon o športu in da bo tudi naša država poskrbela za zaslužne vrhunske športnike, da bodo dobili razliko zaslužne pokojnine. Naučila sem se, da moram sama poskrbeti zase. Ko sem v življenju potrebovala pomoč, so mi ob strani stali le redki, predvsem moji najbližji.« Danes pravi, da lahko vrhunska igralka na enem samem turnirju zasluži toliko denarja, kot ga je sama v celotni karieri. Bili so pač drugi časi.
Prijatelji po svetu
Še vedno se rada udeležuje turnirjev legend in raznih teniških prireditev po svetu, kjer sreča znane obraze. Pristna prijateljstva so ostala, snujejo se tudi nova.
Mima se marsikje počuti doma, a v rojstni Maribor, od katerega je po prejemu srebrnega mestnega grba nedavno dobila tudi mestni pečat, se še posebej rada vrača. »Zdaj ko sem starejša, mi je morda še bliže, saj se tu srečujem z nekdanjimi igralkami svoje generacije in prijatelji. Všeč mi je, ko se snideš z nekom in sploh ne občutiš, da je preteklo že toliko časa, saj je vez enako močna in pristna. To so prava prijateljstva.«
Še vedno sta najboljši prijateljici tudi z Virginio Ruzici, ki že 35 let živi v Parizu.
Skupaj sta potovali po mladinskih turnirjih, se veselili zmage v dvojicah na Rolandu Garrosu leta 1978 pa tudi skupaj obžalovali poraz v finalu Wimbledona istega leta. »Virginia je res prijateljica za vse življenje.«
Preprosto uživa v življenju
In kako se počuti kot upokojenka? »Spremenila sem način življenja. Doslej si prevečkrat nisem vzela dovolj časa zase. Številne poškodbe in bolečine so me pripravile do tega, da sem več časa posvetila sebi in svojemu zdravju. Tako se je izboljšala kakovost mojega življenja, saj lahko po dolgem času spet smučam, igram tenis, kolesarim.«
»Preprosto uživam v življenju, obkrožena z ožjo in širšo družino.« Ceni drobne trenutke, počne stvari, ki jo veselijo in za katere prej ni bilo časa. »Potujem in raziskujem nove kraje. Med kariero sem sicer dosti potovala, a nič videla. Končno sem šla s prijatelji na križarjenje, zelo uživam tudi na jadranju.« Pozimi rada pobegne na Florido, poleti na Jadran. Pravi, da so njene sanje, da bi živela ob morju. In odkrila je nov šport, ki ji zelo ustreza, to je golf, ki se mu z užitkom predaja.
Večerja v Parizu vsako leto
Ko je v sedemdesetih pogumno zaorala teniško ledino, se Mima verjetno niti ni prav zavedala, kaj vse jo čaka. Pa vendar se ji je uspelo prebiti prav v svetovni vrh in kot edini Slovenki osvojiti grand slam na enem od turnirjev velike četverice.
Po njeni zmagi v Parizu leta 1977 ni bilo slavnostnega sprejema, kot smo jih vajeni danes, pa vendar je osvojitev tega prestižnega naslova še vedno vrhunec njene kariere. »V teniškem smislu pomeni vse in ta naziv te spremlja vse življenje. Osvojiti ga pomeni več kot biti prvi na svetovni lestvici.« Kjer koli se Mima še danes pojavi, jo predstavljajo kot šampionko in z njo v francoski prestolnici še vedno ravnajo lepše kot s trenutnimi zmagovalkami. Morda ji prav zato danes pomeni celo več kot pri enaindvajsetih. »Takrat sem preprosto šla za uspehom in nisem kaj dosti razmišljala. Vodili sta me trma in želja biti najboljša.«
Zato ne preseneča, da posebej praznuje spomin na to zmago. »Na ta dan vsako leto obiščem Pariz, samo eno obletnico sem izpustila. V družbi svojih najbližjih – letos je bil z menoj tudi sin – večerjamo v isti pariški restavraciji, kjer sva pred štiridesetimi leti z bratom proslavila to mojo najpomembnejšo zmago.« Ob letošnji okrogli obletnici so organizatorji priredili tudi poseben sprejem in Mima pravi, da je bila kar malo ganjena.
