Obstajajo treningi za um in sporazumevanje: za pomnjenje, za javno nastopanje, za pogajanja … Obstajajo tudi treningi za telo: za močnejše mišice, za prožnejše sklepe, za gibljivejše ude, za manj bolečin …
»Midva pa sva združila oboje, kajti telo in um sta povezana in vplivata drug na drugega,« pravita Bogdana Herman, dolgoletna učiteljica veščin komuniciranja in pevka, ter Žiga Tolič, praktik feldenkraisa, nevrokinetike in učitelj pilatesa. »Pilatorika je nastala, ko sva ugotovila, da vsak pri svojem delu izhajava iz vrednot, ki jih razumeva enako, in da oba – Žiga glede prožnosti in prilagodljivosti telesa, Bogdana pri miselni prožnosti in prilagodljivosti komuniciranja – hkrati razvijava vrline, ki delajo ta svet bolj prijazen.«
Kako sta se spoznala?
»Vse je bilo na kupu: stopnjujoče se bolečine v kolkih, tudi zaradi dolgoletnega napačnega obremenjevanja skeleta, veliko domačih, pa tudi pevskih in predavateljskih obveznosti in potovanj, in naključje je hotelo, da sem na televizijskem zaslonu uzrla obraz mladega človeka, ki bi mi morda lahko pomagal. In mi tudi je! Žiga mi je z navodili in vajami pomagal, da je operacija lahko še malo počakala. Zdaj pa je še vedno skrbnik moje drže in hoje, skrbnik, ki pa ne more ničesar narediti namesto mene!«
»Najin prvi telefonski pogovor je bil tako vsebinsko bogat, da sem, še preden sva se osebno srečala, vedel, da k meni prihaja oseba, ki ima povedati veliko koristnega. In nisem se motil!« dodaja Žiga.
In kako zelo je prepleteno vajino delo?
»Naše fizično počutje in naša fizična kondicija, na primer bolečine v mišicah ali sklepih, vplivajo na naš miselni svet in tok, torej tudi na naše komuniciranje z ljudmi. Naše misli, čustva in občutki so svetlejši, naše zasebno in poklicno sporazumevanje z ljudmi je prijetnejše, če se v svojem telesnem ogrodju počutimo dobro in to izžarevamo, čeprav se tega ne zavedamo. In če sprejemljivo, zanimivo in prepričljivo komuniciramo, če se uspemo izogniti nizkim udarcem ali če z nekom vzpostavimo boljši odnos, kot je bil doslej, postane tudi telo kar nekam lahkotnejše. Slovenski jezik nam o tem poroča na tisoč in en način. Saj poznate na primer tole frazo: Prijel se je za glavo. Pa tudi: Razbijam si glavo. Ali morda: Zvila se je od bolečine,« razlaga Žiga.
Ali prav razumem, da naj bi ljudje prevzemali za svoje zdravje, občutke in odnose več odgovornosti?
»Vsekakor! In midva tega pojma ne razumeva kot nekakšno breme, ravno nasprotno. Če namreč pozorno opazujemo in poslušamo, se nam odprejo zanimive nove možnosti za prijeten pogovor, za lažje sodelovanje, za učinkovitejše vodenje … Če smo odgovornejši do sebe, se bomo tudi z drugimi potrudili komunicirati bolje, primerneje, brez odvečnih besed, a bolj slikovito in prepričljivo,« je prepričljiva Bogdana.
Po čem se vajin trening razlikuje od drugih podobnih treningov?
»Ta sistem sinhronizirane vadbe telesa in komunikacijskih veščin, ki olajšuje pomnjenje posameznih zakonitosti, sva skupaj razvijala več let. Pilatorika je najin izvirni trening in kopij za zdaj nisva zasledila. Seveda se z enakimi in sorodnimi vsebinami ukvarjajo tudi drugi treningi, nekateri stari že sto ali več let, a ne tako kot midva. Na najinih treningih lahko udeleženci uporabljajo pri pilatoriki naučene veščine samostojno in proaktivno. Skupaj vedno najdemo rešitve za konkretne probleme!« pravita njena ustanovitelja in dodajata, da z njo lahko začnejo že otroci, ki se z lahkoto učijo pogumnega javnega nastopanja ali različnih miselnih veščin, starejši ljudje pa bi bili radi predvsem slišani in razumljeni, zato si z razvijanjem komunikacijskih veščin in boljšim počutjem v lastnem telesu lahko veliko pomagajo. »Ljudje srednje generacije pa naj bi obvladali čim več komunikacijskih veščin, s katerimi bodo razbremenili dan in sebe v njem,« dodajata Bogdana in Žiga.
Ali delo poteka v skupinah ali individualno?
»Zaradi skupinske dinamike je pilatorika zelo dragocena v gospodarskih družbah in različnih ustanovah: upravnih, socialnih, kulturnih, izobraževalnih … Vsakršna skupina, tudi naključna, omogoča dovolj zasebnosti, hkrati pa ravno prav časa in prostora tudi za izmenjavo izkušenj in utrjevanje pridobljenega znanja, ki se tako sproti pretvarja v veščine. Skupinsko delo po potrebi nadaljujeva tudi s posamezniki individualno,« razlagata ustanovitelja pilatorike.
Kaj opažata pri svojih strankah – s čim imamo Slovenci največ težav in kako jih odpraviti?
»Reševanje težav terja disciplino, ki pa se bogato obrestuje. V komuniciranju je zelo pogost problem navidezno poslušanje, brez želje, da bi nekoga tudi zares slišali. Poslušanje vadite na primer tako, da s svojimi besedami poveste ali zapišete tisto, kar ste slišali. To pa je hkrati tudi vaja za krepitev spomina. Tudi pri pohvalah bi lahko bili bolj prepričljivi, seveda če mislimo resno, kajti iskrena pohvala je tudi odlična motivacija. Tudi to je veščina, ki se jo splača znati. Torej: iskreno zanimanje, iskrena pohvala, iskreno sodelovanje … Za sodelovanje med ljudmi pa sta pomembni tudi čustvena inteligenca in sposobnost vživeti se v drugega človeka. To dvoje bi nas lahko bolj zanimalo,« nas spodbuja Bogdana. Žiga pa jo dopolnjuje: »Največji izziv je aplikacija teorije na okoliščine, v katerih smo. Opažam, da je veliko ljudem v teoriji jasno, kaj morajo storiti, da jih ne bo bolela hrbtenica, a v praksi je mnogokrat to kar velik izziv. Redne poravnave, razbremenitev telesa s pravilno uporabo hrbtnih mišic, gibanje, telovadba, pravilna drža so uporabne veščine. Z redno in pravilno uporabo vedno delujejo.«
Bi lahko bralkam in bralcem predstavila kakšno vajo, ki jo delate tudi na pilatoriki, da bomo živeli pokončneje in lahkotneje?
»Svojega nespodbudnega ocenjevanja ljudi, ocenjevanja, ki morda celo ničemur ne služi, se poskušajte znebiti, ker po nepotrebnem krepi vašo slabo voljo. Za vajo poskusite ozavestiti tako ocenjevanje in ga nadomestite s spodbudno mislijo o istem človeku, a seveda o nečem drugem, kar lahko opazite. Če vam ni všeč hoja, vam je morda kaj drugega na njem. Če ne gre, misel preusmerite drugam ali pa ji pustite, da se umakne. Vaja je zanimiva zato, ker nam pomaga spoznavati naš način razmišljanja,« nam je zadala na videz preprosto, a zahtevno nalogo Bogdana. Žiga dodaja, da naj nehamo kritizirati tudi svoje telo: »Če vas bolijo vrat, kolena in križ, so to opozorila, da je treba spremeniti način uporabe svojih mišic. Poskusite se spomniti, kaj veste o pokončni in pravilni drži. Zdaj pa to misel pretvorite v akcijo in, kjer koli ste, popravite svojo držo. Če že dolgo časa sedite, se sprehodite, pretegnite mišice ali pa naredite kako preprosto vajo, ki bo razbremenila napete mišice. Doma, v službi, med telefonskim pogovorom, na treningu, pri zdravniku, pri pisanju sporočil imamo nešteto priložnosti za uporabo teh veščin. Te veščine podpirajo vašo ustvarjalnost. Kjer koli ste trenutno in berete ta prispevek, ga po branju odložite in poskušajte v mislih obnoviti vsebino. Potem se vprašajte, kaj je bilo za vas najbolj uporabno in kaj bi želeli spremeniti na bolje pri sebi. Kajti gre za delo na sebi, ne na drugih.«
Za začetek pa preverite svojo držo, ozaveščenost svojega telesa. Sama sem na primer ob pisanju tega članka zravnala hrbet in glavo potegnila nazaj »v vrat«. In se odločila, da četudi se ne znajdem najbolje v kramljanju, poskusim poiskati s človekom ob sebi skupno točko. Morda se bo pa pogovor iz priložnostnega spremenil v še zelo zanimivega. Pravzaprav je potrebno tako malo – da veliko naredimo zase.
