Otroci, še posebno edinčki, ko jim postane dolgčas, želijo družbo. In če odraščajo v okolju, kjer so družine z več otroci, je rešitev seveda na dlani – dojenček!
Kdaj se odločiti za prvega in vse naslednje otroke, ki jih bo par imel in zanje skrbel, je seveda skupna odločitev para. V Sloveniji, kjer so razmere, kakršne so, se mladi za otroke odločajo, ko sploh niso več mladi – (zanesljivih) služb je malo, stanovanja so draga in sploh ni pomembno, ali ga kupujete ali najemate, pa tudi stanje duha med »mladimi«, ki postajajo vse bolj asocialni in brezvoljni, ni ravno spodbudno. A kljub temu rodnost zadnja leta raste, vrtci so polni in posledično tudi šole, in na ulicah je mogoče videti vse več družin – tri-, štiri- in tudi petčlanskih. Lep pogled, ki bi bil še lepši, če ne bi premnogi starši še med sprehajanjem buljili v mobilne telefone, na izlete odhajali v nakupovalna središča in bi si vzeli ves časa za otroke. Otrok namreč potrebuje čas in starša, ki je z glavo in srcem prisoten. Več ko je otrok, več časa potrebujete, čeprav ga boste največ porabili za enega otroka.
Kdaj se odločiti za še enega otroka?
Ali obstaja popoln čas? Nikoli. Nikoli ni popoln čas za prvega otroka, in če boste preveč razmišljali … Mnenja so različna, nekateri otroke načrtujejo, drugim se »zgodijo«. Tisto najpogostejše razmišljanje je starostna razlika 2–3 let, ko je starejši otrok že dovolj samostojen, da ne potrebuje več plenic, se zna sam obleči, jesti in razume prihod novega družinskega člana. Nekateri letvico samostojnosti pri starejšem otroku postavijo nekoliko višje, pri vstopu v prvi razred. Tisti, ki imajo kakšnega otroka v osnovni šoli in vedo, da je za otroka to precej stresno, vam utegnejo povedati, da to morda ni najboljša odločitev – za nikogar.
In seveda so potem tu še tisti, ki si želijo čim manjše razlike in o spočetju najbrž začnejo razmišljati že v porodnišnici ter imajo med otroki manj kot leto dni razlike. Kar je podobno zelo stresno in na neki način krivično do starejšega otroka, ki se še ne zaveda sveta okoli sebe, pa ga že mora deliti še z nekom. Res pa je tudi, da se za tak korak največkrat odločijo tisti, ki niso imeli skozi nosečnost in porod nobenih težav, poleg tega imajo tudi doma kakšno pomoč – v podobi starih staršev, varušk, gospodinjskih pomočnic ali ne nazadnje očeta.
Bolj ko boste razmišljali in računali, dlje utegne trajati.
Torej, za še enega otroka se ne odločite takrat, ko si tega zaželi vaš najstarejši otrok, ampak ko tako menita in presodita partnerja, seveda pa je več kot dobrodošlo, da je otrok vključen v samo nosečnost in da se tako pripravi na prihod še enega člana.
Hišni ljubljenček
Mnogim je hišni ljubljenček, sploh pes, priprava na otroka. Nekateri odrasli na tak način »kompenzirajo«, da otroka sploh nimajo oziroma željo po otroku potlačijo, saj so si dojenčki in kužki v marsičem podobni. Treba je skrbeti zanje, jih voziti na sprehod, jih hraniti oziroma jim pripravljati hrano, želijo si igre, zahtevajo učenje in so radovedni, potrebujejo svoj prostor in seveda imajo svoje potrebe. A žival je vseeno žival, otrok pa človeško bitje. Vaše človeško bitje. Vsekakor odlična priprava, nikakor pa ustrezno nadomestilo. Psa ali katere druge domače živali se pač lahko naveličate, oziroma ko se je naveličate, jo oddate, pri otroku pa to ne gre.
Otrok je dosmrtna obveznost.
In če ste se morda znašli na točki, ko si vaš starejši otrok želi družbe, vidva s partnerjem pa še nista pripravljena na še enega družinskega člana, lahko njegovo pripravljenost na dodatnega družinskega člana preverite s hišnim ljubljenčkom. Naj postane njegova odgovornost in naj skrbi zanj, in hitro bo videl, da to ni tako preprosto. Poleg tega boste zadovoljili otrokove želje po hišnem ljubljenčku, ki se pogosto pojavijo vzporedno z željo po mlajšem bratu, sestri. Seveda pa se morate zavedati, da bo hišni ljubljenček na neki točki postal vaša odgovornost in da bo najverjetneje ostal član vašega gospodinjstva, četudi ga boste v bližnji prihodnosti oplemenitili še s kakšnim članom.
Dojenček ni igrača
In kaj, ko se enkrat odločite za še enega otroka? Res pomembno je, da je vaš starejši otrok vključen v sam proces nosečnosti. Mogoče je lahko prav on tisti, ki bo veselo novico sporočil sorodnikom in prijateljem? Naj gre z vami na kakšen ultrazvok, poiščite knjigo in kakšen film, da bo razumel, kje in kako otrok raste, naj mu pripoveduje pravljice in poje pesmice, pomaga naj pri opremi njune sobe, riše naj mu risbice, ampak …
Tisto, na kar starši prehitro pozabijo, otroci pa seveda niti ne pomislijo ne – dojenček ne bo njegova igrača. Dojenček kar lep čas ne bo razpoložljiv za brezskrbno igro in marsikaj se bo spremenilo. Več pozornosti bo seveda posvečene novorojenčku, veliko bo nočnega jokanja in sprehajanja, po stanovanju se bodo širile drugačne vonjave, mamica utegne biti bolj in hitreje utrujena in vsi, ki bodo prihajali na obisk, znajo nanj kar malo pozabiti. In vse to so tiste stvari, na katere morata biti pripravljena starša, preden se odločita za še enega otroka. Ali bosta zmogla? Bodo zmogli?
Najslabše, kar se vam lahko zgodi, je, da bo vaš starejši otrok mlajšega »zasovražil«, bil nanj ljubosumen in bo posledično zahteval vse več pozornosti, tudi z do tedaj nevidenimi dejanji. In namesto da bi bil prvi in tisti, ki bi imel dojenčka najrajši in bil do njega takrat in za vedno zaščitniški, boste morda slišali stavek: »Ampak jaz bi pa rajši kužka!« Veliko tega si seveda lahko prihranite, če je vaš starejši otrok večji in razume, kaj se dogaja, a tudi o tem je vredno razmisliti, če sami niste več najmlajši. Želite imeti enega, dva, morda tri najstnike, ko boste stari petdeset in več let?
