Mitja pravi, da se vse prevečkrat stres začne že doma, sploh ko je treba vse spakirati v avto, nič drugače pa ni, ko je treba spakirati za domov. »Meni osebno je bolj stresno na začetku, pravzaprav že tisti zadnji teden pred odhodom, ko je na radiu treba še vse postoriti. Ampak z mislijo na oddih, ki prihaja, gre lažje. Saj veste, moški redko kompliciramo, sam sem lahko v istih kratkih hlačah ves dopust, tako da kakšnih pretiranih težav s pakiranjem nimam – otroci in žena so pa drugo vprašanje,« nam je zaupal Grajzar.
Obračanja nazaj skorajda ni več
Seveda ob tem nismo mogli mimo vprašanja, kako se – glede pakiranja – uskladi z ženo. »Ona bi itak pol stanovanja vzela s sabo, ni pomembno, kako velik je avtomobil – tudi če bi bil kombi, bi bil napolnjen do stropa. Pa, halo, gremo na Hrvaško, ne v Sibirijo! Letos se nama je prvič zgodilo, da se nisva skregala. Nekako sva že navajena, da jaz poskrbim zase, za vso našo tehniko, polnilce in veljavne dokumente, ona pa za otroke in seveda zase. Jaz se poskušam ne vtikati v to, kaj bo vzela s seboj, ve približno, koliko gre v avto, in tako samo oznanim približni čas odhoda, to je to. Imava tudi nenapisano pravilo, da če se je kaj pozabilo – obrnem do krožišča Tomačevo, če smo že naprej, ni več obračanja.«
Odklop
Pravi odklop se vedno začne, ko prispejo na cilj. »Ker si daljši skupni dopust privoščimo samo enkrat na leto, čisto na vsak evro ne gledamo. Jemo tudi zunaj, po navadi kakšne kalamare, ribe, školjke, v glavnem morske stvari. Otroci naročijo kakšno pico, pomfri ali zrezek. Ob majhnih otrocih sicer težko govorimo o tistem pravem dopustu, na katerem bi se človek lahko naspal in res spočil, ampak z malo sodelovanja odraslih in puščanja svobode drug drugemu za kakšen dan ali dva – se vsekakor da sprostiti,« je zaključil Mitja.
