Diane in Coline sta že pred odhodom pobrskala za številnimi podatki o Pivki, vendar spletna stran občine Pivka nima urejenega zapisa v angleščini, je le v slovenskem jeziku. Prav tako je spletna stran namenjena le prebivalcem občine, na njej nista našla pomembnih informacij za turiste, razen občinskih glasil, novic in obvestil. Diane zase pravi, da je knjižni molj, zato je v roke hitro vzela priročnik o Sloveniji, ki ga je kupila že pred leti, načeloma pa se je prepustila toku dogajanja. Tudi naslov prenočišča je našla v priročniku; sicer je ob tem preverila spletno stran booking.com, ali ponudnik sobe sploh še oddaja, nato pa hitro rezervirala svojo. »Pri rezervaciji sva imela več sreče kot pameti. Ujela sem namreč zadnjo prosto sobo, ki so jo oddajali na turistični kmetiji Kmetija na meji, ki je sicer nekaj kilometrov od mesta,« je povedala Diane. Glede zanimivosti kraja sta Coline in Diane našla več podrobnosti na spletni strani Parka vojaške zgodovine, vendar je Diane opozorila, da se zadetek pri iskanju nahaja šele na četrtem ali petem mestu, kar pa številni turisti gotovo hitro spregledajo.
Na pot sta se iz Savinjske doline odpravila minuli petek okoli 11. ure, z avtom, in prispela v Pivko okoli druge ure popoldne. Na avtu nimata vinjete, zato je vožnja trajala nekoliko dlje. »S tem nimava težav. Slovenija nama je všeč, rada raziskujeva pokrajino, se izgubljava v majhnih vasicah in srečujeva zmeraj prijazne in gostoljubne ljudi,« sta dejala. Ob prihodu v mestece sicer Diane ni bila prav navdušena: »Mesto ni preveč zanimivo. Vsaj zame. Veliko je prometa, ljudi na ulicah malo, kraj sam pravzaprav zelo malo ponuja obiskovalcem. Težko bi rekla, da je prijazen turistom. Prej mesto delavcev.«
Odpeljala sta se na turistično kmetijo in tam ju je sprejel prijazen lastnik. »Zelo prijazen gospod. Vesel je bil najinega obiska in še enkrat nama je povedal, da nama je uspelo dobiti zadnjo prosto sobo ta vikend. Pospremil naju je do sobe, ki je bila sicer nekoliko majhna, ampak čista in prijetno domačna,« je opisal Coline. Po nastanitvi sta se odpeljala nazaj v mesto. Obiskala sta turističnoinformacijski center (Tic), ki je v muzeju vojaške zgodovine. »Čudovit muzej, zelo velik. Seveda sva ga obiskala. To je bilo predvsem doživetje za Colina. Ob nakupu vstopnic, ki jih prodajajo kar v Ticu, sva dobila brošuro z natančno predstavitvijo muzeja. Ob vsakem razstavljenem eksponatu pa je tabla z opisom, ki je tako v slovenščini kot v angleščini. Priznati moram, da v Sloveniji tako velikega muzeja še nisem zasledila. Če sem prav prebrala, gre celo za edini vojaški muzej, kjer si lahko obiskovalec ogleda eksponate od najstarejših lokov do tankov, vojaških letal, lokomotive iz druge svetovne vojne, pa tudi podmornico. Ogled podmornice se doplača. Mene sicer to ni najbolj fasciniralo, je bilo pa posebej zanimivo Colinu,« razlaga Diane. »Ja, najprej so nama predvajali kratek film o vojaški opremi. Zdel se mi je zelo poučen, seveda pa, kot sem povedal, me je najbolj navdušila podmornica. To je bilo res zelo vznemirljivo doživetje. V muzeju je predstavljena tudi zgodovina vojn, ki so pestile Slovenijo oziroma območje Slovenije. Obiskovalec si lahko ogleda, kako so se delila ozemlja, preden je nastala država Slovenija. Zelo zanimivo – in težko si predstavljam, da se je toliko stvari lahko zvrstilo v samo dvesto letih. Nisem imel tega znanja, zato je bilo zame še toliko bolj zanimivo,« je bil navdušen Coline. Po ogledu sta si privoščila pozno kosilo v restavraciji ob muzeju: »Privoščila sva si solato, saj nama v vročem vremenu kaj drugega res ni prijalo. Aja, naj poudarim, da sva vegetarijanca. Všeč mi je bilo; zelo preprosto, a čisto in mirno. No, po kosilu sva se odpravila še v trgovino s spominki, kjer je bilo mogoče kupiti marsikaj (smeh).«
Po lahki, a okrepčilni solati sta se malce sprehodila okoli Parka vojaške zgodovine, nato pa se vrnila v središče mesta Pivke. Sprehodila sta se po ulicah, bile so večinoma prazne, večina trgovin zaprtih, pa mimo železniške postaje, ki je bila prav tako zaprta.
Po kratkem ogledu sta se odločila, da si privoščita večerjo. Izbrala sta eno izmed gostiln, ki jih je Diane našla v svojem vodniku po Sloveniji in se ji je zdela zanimiva. »Je sicer preprosta, a lepo urejena gostilna. Kot sva že povedala, ne jeva mesa. Ponudili so nama jedilni list in imeli so pestro izbiro morskih rib, zato sem mislila, da bom končno našla kaj zase. A žal ni bilo tako. Karkoli sem izbrala z menija morskih rib, niso imeli. Zato sva na koncu vprašala, kaj imajo, pa so povedali, da le postrv. Ni nama preostalo drugega, kot da izbereva postrv. Priznam, zelo nevsakdanje, kaj takega se mi še ni zgodilo. Ampak je bilo dobro. Naročila sva še krompirček in solato, si privoščila pivo in se lepo najedla. Po večerji sva se odpravila na turistično kmetijo in legla k počitku,« je povedala Diane. »No, vprašala sva, ali se v mestu kaj dogaja, in gostilničar je dejal, da v samem mestu žal ne, a nekaj kilometrov stran, na eni od veselic, igra zasedba Šank rock, in če si želiva zabave, bo to zagotovo dobra izbira, vendar se nisva odločila za to. Bila sva utrujena,« je dodal Coline.
Naslednje jutro ju je, takoj ko sta vstala, se uredila in zapustila sobo, čakal ogromen zajtrk. Nazajtrkovala sta se, nato pa obiskala Škocjanske jame. »Bila je precejšnja gneča. Všeč mi je bilo, da so že ob nakupu vstopnic povedali, kam naj se kdo postavi, in da je vodenje tudi v angleškem jeziku. Vodič je bil zelo prijazen, veliko je povedal o jami, predstavitev je bila odlična, jama pa me je, iskreno povedano, povsem prevzela. Gre za zares ogromno jamo, vpisana je tudi pod Unescovo zaščito, in to si je prav zares zaslužila. Povedati moram, da sva kupila razširjeni ogled. Pred kratkim so za obiskovalce odprli dodatne jamske sobane, in tako sva bila na ogledu skoraj pet ur. Toda vredno ogleda, zares. Vsakemu bi to priporočil,« je navdušen Coline. »Mene je poleg jame vsekakor navdušila tudi turistična in gostinska ponudba. Pred vhodom je kavarna, kjer lahko v miru spiješ kavo, poješ kaj sladkega, zraven trgovina z bogato ponudbo spominkov, tudi manjši muzej z geološko predstavitvijo. Aja, še krajša predstavitev filma, ki se mi je zdela zelo zanimiva, preden smo stopili v jamo (smeh) ... Počutila sem se, kot da poslušam pravljico,« pravi Diane. V vasi Škocjan sta si nato ogledala manjši eko muzej, potem pa se odpravila še do gradu Predjama. Všeč jima je bila že pot do gradu, ki je precej zavita in vodi skozi gozd. »Zdelo se mi je, kot da se peljeva v neznano. Imela sem občutek, da sva se izgubila in to zagotovo ne bo prava pot, a se je na koncu vendarle izkazalo, da sva jo ubrala prav. Zelo dobro skrit grad – zelo je lep, moram priznati,« je pohvalila Diane. Grad sta si sicer ogledala le od zunaj, posnela nekaj fotografij, nato pa se pozno popoldne vrnila domov.
»Lepo sva se imela. Priznati moram, da naju Pivka kot mesto ni preveč navdušila. Pravzaprav ne ponuja skoraj ničesar za turiste. Vse, kar naj bi si turist ogledal, se nahaja zunaj mesta. A sva bila toliko bolj navdušena nad vojaškim muzejem, Škocjanskimi jamami in Predjamskim gradom, kar je nedvomno vredno obiska,« sta zaključila Diane in Coline.
