Večina surovin za plastiko izvira iz surove nafte, ki jo obdelajo z različnimi kemikalijami, plastiki pa nato dodajo še druge dodatke, s pomočjo katerih ustvarijo zahtevane lastnosti za različne vrste plastik. Ker je plastika prisotna tudi in predvsem v naši prehrani, je zato skrb, kako (ne)varna je pri tem njena uporaba, povsem na mestu.
Plastika je pravzaprav izraz za vrsto sintetičnih in polsintetičnih materialov, ki jih pridobivamo s polimerizacijo organskih ogljikovih spojin. Z različnimi postopki, surovinami in dodatki, kot so barvila in težke kovine, ustvarijo različno trdoto, elastičnost, lomljivost itd. plastike ter na ta način izdelajo različne vrste plastik, ki služijo različnim namenom. Plastika se uporablja kot embalaža za živila, čistila, kozmetiko, iz nje izdelujejo različne plastične predmete, na primer pripomočke za gospodinjstvo (sklede, kozarce, krožnike, pribor, deske za rezanje itd.), pohištvo, okna, vrata, pisarniške dodatke, ohišje (prenosnega) računalnika, okvirje za sončna očala, igrače itd.
Kako škodljiva je plastika?
Različne vrste plastik vsebujejo določene snovi, kot so ostanki surovin, aditivi in razpadni produkti, ki lahko ob stiku z živili pronicajo vanje. Nekatere snovi so škodljive bolj, druge manj. Količina sproščenih snovi je odvisna od vrste materiala in vsebnosti teh snovi v njem, vrste živila, s katerim material prihaja v stik, temperature, časa stika in razmerja med površino plastike in volumnom živila. Prisotnost potencialno škodljivih snovi v plastiki še ne pomeni, da bodo te dejansko tudi prešle v živilo in s tem v naš organizem, kjer lahko povzročajo negativne učinke. To je namreč odvisno od odmerka in pogostnosti izpostavljenosti.
Zloglasni BPA
Motilci hormonskega ravnovesja so snovi ali mešanice snovi, ki na različne načine posnemajo ali spreminjajo delovanje hormonov in njihovih sistemov in s tem povzročajo neželene učinke na zdravje organizmov ali njihovih potomcev. Med najbolj znane motilce uvrščamo bisfenol A (BPA), dioksine, poliklorirane bifenile (PCB), ftalate, alkilfenole, organske stanate, nekatere perflorirane spojine, antimonov trioksid, ostanke nekaterih pesticidov.
Med motilci hormonskega ravnovesja je najbolj izpostavljen bisfenol A oziroma BPA, ki ga vnesemo v telo preko okužene hrane ali vode, skozi kožo ter celo z vdihavanjem.
Številne študije na živalih so pokazale, da je dolgotrajnejša izpostavljenost bisfenolu A povezana s spremenjenim delovanjem možganov, motnjami hormonov, povečano anksioznostjo, hiperaktivnostjo in nekaterimi kroničnimi obolenji, kot so kardiovaskularne bolezni. BPA naj bi bil povezan tudi z debelostjo (ker naj bi aktiviral maščobne celice), sladkorno boleznijo in obolenji jeter. BPA prav tako povečuje tveganje za hibe pri rojstvu, fibroide v materničnem tkivu, raka na prsih, pri moških pa tveganje za raka na prostati, povzročal naj bi impotenco in prispeval k zmanjšani količini semenske tekočine. Še posebej nevaren pa je za otroke med nosečnostjo in v zgodnjem otroštvu, saj se otroški organizem še razvija in je zato manj učinkovit pri izločanju substanc iz svojega sistema.
BPA običajno najdemo v izdelkih iz trde plastike, kot so plastenke za večkratno uporabo, otroške stekleničke, posode za shranjevanje živil, ovitki zgoščenk, okvirji sončnih očal, igrače itd. Nahaja pa se tudi v epoksi smoli, ki se uporablja kot notranja prevleka v skoraj vseh konzervah in pločevinkah za shranjevanje hrane in pijače. Zato ne kupujte živil v konzervah in pločevinkah, temveč raje posezite po »varni« embalaži (na primer iz stekla, kartona ali papirja) ali pa kupujte sveža živila.
»Brez BPA«?
Na številnih izdelkih iz plastike danes najdemo napis »brez BPA«. Pa to drži?
Namesto BPA se danes v plastiki pogosto uporablja njegov nadomestek BPS oziroma bisfenol S, ki je prisoten v termalnem papirju (na primer papirju za račune) in plastiki. BPS naj bi bil namreč bolj odporen na uhajanje iz plastike, saj naj bi se izločal le v majhnih količinah.
Več laboratorijskih študij je pokazalo, da ima BPS enake estrogenske lastnosti kot BPA, študije na zarodkih živali pa so razkrile njegove negativne učinke na spremembe v nevrološkem razvoju. Dokazano je, da celo izredno nizke vrednosti BPS-a motijo normalno delovanje celic in povzročajo metabolične motnje, kot so sladkorna bolezen, debelost, astma in prirojene napake, ter celo raka. Napis »brez BPA« torej še ne pomeni, da je izdelek resnično brez estrogensko aktivnih snovi.
Škodljivim snovem se lahko izognemo
Da bi se izognili škodljivim snovem v plastiki, je najbolje, da se izognemo plastičnim izdelkom oziroma plastični embalaži, ki vsebuje potencialno nevarne snovi. Preveriti moramo, za katero vrsto plastike gre in se izogibati tiste z oznakami PVC, PS, zlasti pa tiste, ki oznake sploh nima. Če po videzu plastičnega izdelka ni mogoče ugotoviti, ali je primeren za stik z živilom, moramo preveriti, ali vsebuje opisno oznako »za stik z živili« ali znak, sestavljen iz stiliziranih vilic in kozarca. To morajo imeti vsi plastični izdelki, namenjeni za uporabo za živila, ki na trgu še niso v stiku z živili, na primer plastični kozarci.
Oznake na plastični embalaži
Na plastični embalaži (običajno na dnu) najdemo različne oznake – trikotnik s številkami od 1 do 7 na sredini. Te oznake so bile sicer uvedene za lažje recikliranje, vendar nam povedo tudi nekaj o škodljivosti plastike, s katero imamo opravka.
1 PET ali PETE – polietilen tereftalat
To oznako običajno najdemo na plastenkah za vodo, kozmetiko ali čistila oziroma na plastenkah, namenjenim enkratni uporabi. Obstaja možnost, da izpuščajo potencialno nevarne snovi, kot so težka kovina antimon, acetaldehid, kemično snov BPA ter spojino DEHA, ki je na seznamu morebitno rakotvornih snovi.
2 HDP ali HDPE – polietilen visoke gostote
Najpogosteje boste to oznako našli na pokrovčkih za mleko in jogurt. Pri tej plastiki obstaja najmanjša verjetnost, da bo izpuščala kemikalije v vsebino.
3 PVC ali 3V – polivinilklorid
To je oznaka za plastiko, ki se običajno uporablja za neživilsko embalažo in predmete, kot so na primer okna in vrata. Izpušča dve zelo strupeni kemikaliji – DEHP in BPA –, ki motita delovanje hormonov v telesu.
4 LDPE – polietilen z nizko gostoto
Ta vrsta plastike se uporablja za izdelavo živilskih vrečk, desk za rezanje in bidone, saj ne izpušča kemikalij.
5 PP – polipropilen
Gre za tip neškodljive plastike (običajno je bela ali polprozorna), ki se uporablja večinoma za jogurtove lončke, posode za večkratno uporabo, embalažo za sirupe, kreme, ovitke za čokolado …
6 PS – polistiren
Oznako za to nevarno vrsto plastike, ki v vodo spušča rakotvorno snov stiren, najpogosteje najdemo na embalaži za hitro prehrano in kavne lončke za enkratno uporabo.
7 PC ali PLA ali brez oznake – polikarbonat
Gre za najslabšo vrsto plastike za živila, saj izloča BPA. Uporabljajo jo za športne bidone, posode za shranjevanje hrane, pisarniške aparate za vodo in celo plastenke za dojenčke in otroke.
5 nasvetov za varnejšo uporabo plastike
- Rabljeno plastično embalažo uporabite le za živila, za katera je bila prvotno namenjena.
- Embalirana živila shranjujte pri zmernih temperaturah.
- Iz grelnikov vode čim redkeje odstranjujte vodni kamen. Ko ga odstranite oziroma pred uporabo novega grelnika, prvih pet zakuhanih vod zavrzite. V grelnikih nikoli ne pogrevajte vode, ki je ostala od prejšnje uporabe.
- Ne pregrevajte praznih posod z zaščitnimi teflonskimi prevlekami. Še boljše pa je, da se posod in ponev s tovrstnim premazom kar znebite.
- Melaminske posode ne uporabljajte v mikrovalovni pečici.
