Z ženo Petro, s katero je poročen 30 let, sta skoraj sama zgradila hišo na Gorenjskem. Dolgo so v Lomu pod Storžičem, od koder je prekrasen pogled na dolino in številne bližnje vršace – Kriško goro, Storžič, Stol, Begunjščico in Košuto, živeli skupaj s tremi otroki in njegovimi starši, ki stanujejo v zgornjem nadstropju lepe družinske hiše, zgrajene v tipičnem gorenjskem slogu. Boštjan ponosno pove, da mu nikoli ni bilo težko nič narediti, da pa je glavna arhitektka pri hiši kar njegova Petra.
»Gorenjska je eden najlepših koncev Slovenije in je ne bi zamenjal za vse druge lepote sveta,« je prepričan 51-letni Peška, ki je vzdevek dobil že v osnovni šoli. Ima še dva brata, eden je Aleš in njega so sovrstniki najprej zafrkavali z Aleška Peška, nato jih je »pokasiral« Boštjan, ki se je odločil vzdevek tudi tržiti. »Jaz sem iz njega naredil biznis, in jim tako najlepše vrnil, « se smeji Boštjan, ki je zelo navezan na nekoč šuštarski Tržič in njegovo okolico. S starši in bratoma je odraščal v najemniškem stanovanju v Tržiču.
V GORSKEM RAJU
Veliko časa so preživeli v planinski koči, v Domu pod Storžičem, kjer sta bila starša oskrbnika. Tako se je že zelo zgodaj zaljubil v hribe. Spoznal pa je tudi temnejšo plat tega dela. »Večinoma je bilo lepo, hodili so prijazni in zabavni ljudje, ki so se radi šalili in prinesli vse sorte štosov. V koči smo bili spomladi in jeseni ob koncih tedna, čez poletje, ko so koče ves čas odprte, pa cele dneve. Dela zlepa ni zmanjkalo, saj je bilo treba nahraniti veliko lačnih ust. To je bila mladost, ki bi jo privoščil vsakemu otroku. Hodili smo po hribih, se sankali in uživali. Preživel sem veliko brezskrbnih dni. Ko sem opazoval mamo pri kuhanju in ji pomagal, sem mimogrede osvojil še kuhanje,« se spominja in dodaja, da sta si starša dolgo želela lastnega doma, a je bilo tudi v tistih časih težko prihraniti za gradbeno parcelo in gradnjo hiše.
Na srečo pa je v planinski koči beseda dala besedo in gospod, ki je imel kmetijo – Anžičev ata, je staršema predlagal, da naj kupita parcelo, ki je bila naprodaj, četudi bosta na njej le pekla čevapčiče. Tega nista počela, temveč sta se zakopala v delo in začela graditi hišo. Pomagali so jima sinovi, ki so bili takrat že na pragu odraslosti. Boštjan, ki se je izučil za tesarja, je lahko veliko naredil sam. Staršem je velikokrat priskočil na pomoč, četudi mu takrat dela ni manjkalo, saj je bil mladi očka.
LJUBEZEN IZ ŠOLSKIH DNI
Z ženo Petro, s katero sta skupaj že 33 let, tri desetletja pa v zakonu, sta se spoznala že v osnovni šoli v Tržiču, kjer sta bila sošolca v paralelki. V sedmem razredu sta se začela spogledovati, nato sta šla malo vsak po svoje in se pri osemnajstih spet našla. Leto kasneje sta prvič postala starša sinu Antoninu, nato se jima je čez štiri leta rodil Žiga, nazadnje, pred 14 leti, pa najmlajša Kaja. »Takrat je bilo moderno tako mlad imeti otroke. Imelo je svoje prednosti in slabosti, zato pa zdaj s Petro toliko bolj uživava, ker sta starejša dva sinova že odrasla, najmlajša, Kaja, pa bo šla naslednje šolsko leto v srednjo šolo. S Petro sva zelo povezana in navezana drug na drugega,« pripoveduje Peška, ki je najprej s Petro in najstarejšim sinom živel v eni sobi pri Petrinih starših. Ko je šel v službo in delal kot gozdar, so od podjetja dobili majhno stanovanje v Tržiču in v njem preživeli pet lepih let. A ker je bila prostorska stiska čedalje hujša, so se odločili, da si bodo v kleti hiše, ki so jo zgradili njegovi starši, uredili svoj dom. Odločili so se za Lom pod Storžičem.
ČISTA IDILA
»Tukaj je čista idila: mir, čist zrak, ves čas lahko poslušaš žvrgolenje ptičkov. Če uživaš v naravi, je bivanje tu pravi balzam za dušo in telo. Resda je pozimi, če zapade veliko snega, malo teže. Takrat moramo najprej skidati sneg, da lahko pridemo iz hiše, šele nato gremo lahko naprej. Zato se šalim, da poznamo le tri letne čase: julij, avgust in zimo. Od novembra do februarja pa na našo hišo ne posije sonce, zato smo se navadili živeti drugače in smo prisiljeni na sonce hoditi na sprehode,« pripoveduje Peška, ki je užival med urejanjem doma za svojo številno družino. Kar nekaj časa sta potrebovala, da sta uredila in opremila sto kvadratnih metrov veliko bivališče na nadmorski višini 800 metrov, od koder je izhod na vrt in prekrasen pogled na dolino in cerkev sv. Katarine.
SAM SVOJ MOJSTER, KI RES OBVLADA
Za arhitekturne ideje je poskrbela Petra, ki ima krasne predloge, kako narediti nekaj lepega in uporabnega. Ona stvari zriše, Boštjan pa je nato izvajalec. »Vse sva delala skupaj, od zidanja, polaganja ploščic, ometa, lesene ograje, razen elektrike. Dobila sva nekaj kredita, nato pa sva se lotila dela. Tudi sinova, oba delata v gradbeništvu, sta veliko pomagala. Delali smo kot družina in pomagali drug drugemu. To nas je še bolj povezalo. Najprej sva naredila kuhinjo, dnevno sobo in dve spalnici za starejša otroka. Ko pa sva se odločila še za enega, Kajo, smo se spet znašli v prostorski stiski. Zato smo morali širiti naše bivalne prostore,« pripoveduje Peška, ki se mu ni težko lotiti nobenega dela. Tudi pri pohištvu ju je vodila predvsem praktičnost. Petrine ideje sta uresničila tudi s pomočjo mizarja, nekaj pohištva pa sta kupila v Ikei. Boštjanu je všeč, da tam stvari vidi, potipa, plača in odpelje domov, kjer mu jih ni težko sestaviti. Ko se pohištva naveliča, pa ga je tudi enostavno in poceni zamenjati. Presenečen pa je nad kakovostjo Ikeinih izdelkov – za zdaj še ni imel slabih izkušenj z njimi.
GARAŽA ZA MOTOR
Vesel je bil, ko sta bila gradnja in prenova končani, saj si je lahko oddahnil in začel malo bolj uživati. »Čeprav je okoli hiše in na vrtu vedno veliko dela. S Petro rada delava na zemlji, sadiva jagode, borovnice, sama pridelava vso zelenjavo, krompir in druge poljščine. To nama je obema v veliko veselje. Na vrtu dela nikoli ne zmanjka – pa naj gre za okopavanje, grabljenje, sajenje, vendar si potem vesel nad rezultati. Doma pridelana sadje in zelenjava sta čisto drugačna od kupljenih v trgovini,« pripoveduje humorist, ki je čisto sam zgradil še dve garaži, hiši za kužka in zajca. Lani ga je zagrabila še ena strast – v zrelih letih je postal motorist. Naredil je izpit, si kupil motor in vso opremo zanj. S Petro se pogosto odpravita na kakšen enodnevni izlet po Sloveniji. »Sicer pa sva zelo rada doma. Imam srečo, da imam res topel dom. Včasih se na nastopih šalim, da imam dom, domotožja pa ne. Vendar to ni čisto res, saj se mi z nastopov vedno mudi domov. Po dolgi zimi sem komaj čakal pomlad, da sem se lotil dela okoli hiše. V veliko veselje pa mi je tudi kuhanje. Naredil sem tudi zunanjo kuhinjo in veliko časa preživim tam. Sicer pa mi gredo najbolje od rok jedi na žlico. Po kuhanju sam pospravim za sabo. Hvala bogu za pomivalni stroj. Z brisanjem posode je namreč tako, da jo najraje pobrišem ven,« se smeji Peška, ki sicer doma dela vse, samo lika ne.
