Jutranjo oddajo je pred dvema letoma zamenjala za večerno pogovorno oddajo Zvezdana, skozi katero je odkrivala in še odkriva osupljive življenjske zgodbe bolj in manj znanih gostov.
Kako bi se predstavili tistim, ki vas morda še ne poznajo?
Sem Zvezdana. Najraje sem brez priimka. Brez naslova, da sem diplomirana dramska igralka. Brez opisov, kje vse sem igrala, kaj vse snemala. Kje vse sem se učila, kaj vse vodila in koliko nagrad sem dobila. Ker šteje moje srce. Ki ga imam v imenu. Šteje le to, da sem mama trem sinovom. Da sem že skoraj tri desetletja žena. Da delam delo, ki ga obožujem. Da sem v vsakem trenutku svojega življenja ustvarjalna. Da sem zaljubljena v naravo, v zeleno, v živali, da ljubim sonce, vetrove in vodo. Da imam rada ljudi, da sem zagledana v življenje. Da rada delam, kuham, plešem, plavam, okopavam, pišem. Da sem poštena, iskrena, močna in ranljiva ženska. Da se zavedam svoje nepopolnosti in me je ni več sram. Ali kakor bi rekla antična junakinja: »Ne da sovražim, le da ljubim, sem na svetu.«
O vinu pravijo, da starejše ko je, boljše je. Tudi vi žarite, in to vsako leto bolj. V čem je vsa skrivnost?
Absolutno in do konca zavračam, da se nekoga ceni, ocenjuje na podlagi let. Leta ne povedo nič pomembnega. So del življenjske premice, kot otroštvo, mladost, odraslost ... Kako je to videti, pa vam bom pokazala z obratnim mnenjem (predvidevam, da ste stari okrog 30): »O, zelo dobro se držite za svoja trideseta!« Mislili si boste, da sem malo trčena, ko vam to govorim, kajne? Če se ne vlačim po bolnišnicah, če hodim in skačem in se veselim življenja, je to v nasprotju z mojimi leti? Ker so 50., 60. leta znak ugašanja? Berite knjigo Ashton Applewhite Lepota let (Manifest proti starizmu) in odkrili boste marsikaj. Ni skrivnosti. Živim (bolj ali manj v skladu s sabo) in sem hvaležna za vsak trenutek. Zares hvaležna.
Zvezdana Mlakar se je s svojo neposrednostjo, iskrenostjo in izborom tem, ki se jih loteva, uveljavila kot izrazito edinstvena televizijska osebnost.
Veliko teh skrivnosti in modrosti zadnje čase delite med gledalce. Menda mnoge črpate iz lastnih izkušenj, drži?
Črpam znanje in izkušnje od vsepovsod. Ni mi treba koga ubiti, da bi razumela, kako se počuti morilec, kajne? Veliko berem, obvladam številne veščine (igralske), od nastopanja do dramaturgije, zanima me psihologija, pravzaprav vse. Ker pa nisem novinarka, se mi ni treba truditi biti objektivna. Moja stališča, moje misli, moj pogled se lahko čuti, otipa, sliši ... zato ne ostajam na ravni besed, temveč sem energetsko vključena v vse, kar delam.
Dotikate se tudi tem, o katerih se ne govori ravno pogosto …
Če vam povem po pravici, za veliko tem, ki so označene kot »prepovedane teme«, nisem niti vedela, da se o njih ni spodobno pogovarjati. Zame je vse, kar se zgodi človeku, človeško. Naj se torej delam, da neki del telesa ni del človeka? Da se o neki bolezni ne sme govoriti, ker nas bodo imeli za nore? Da neka človeška stiska ni za javnost? Kot igralka sem se teh predsodkov že zdavnaj osvobodila, iskalci resnice smo, vse, kar je človeško, poskušamo razumeti, si razložiti. Seveda tudi znotraj mene tičijo zapiki, mnenja in obsojanja, tako da jih z veseljem iščem in se z njimi spopadam. Včasih tudi jaz osebno čutim veliko zadrego ob kakšni temi. Ko se je na glas in na ogled vsem lotim, izgubi svojo moč, svoj pritisk, kar naenkrat tudi ugotovim, da še zdaleč nisem edina, ki jo čutim.
Za kakšne nasvete vas (gledalci) po navadi najbolj sprašujejo? Se na vas obračajo tudi zasebno?
Ja, veliko se oglašajo. Sprašujejo. Se zahvaljujejo. Zavedam se (sem zelo pazljiva, kadar svetujem), da ima čisto vsak človek svojo osebno pot, da se čisto vsak oglaša, odziva po svoje. Ne želim in nočem postati nekakšna učiteljica življenja. Ker sem sama učenka. Vsak izmed nas mora sprejeti odgovornost za svoje življenje in vsak mora najti svojo pot. Orodij, ki nam pomagajo pri reševanju življenjskih vprašanj, je neskončno, vsak pa si jih mora izbrati sam. Jaz lahko samo posredujem učenja, znanja. In do krvi iskreno povem vsakemu, ki me le hoče slišati, da čudežnih paličic ni. Da ni bližnjic. Da smo na svojih poteh sami, da smo na svojih poteh vpeti v višje, skupno dobro.
Na televiziji smo vas videli, da ste zelo čustveni. To ni ravno pogosto, da se voditelji tako odprejo, ali ne?
Samo sebe na televiziji, v svoji oddaji ne dojemam samo kot voditeljico. Ki sprašuje po nareku, po svojih in urednikovi pripravi, direktivi. To naj ne zveni slabšalno. To je profesionalna usmeritev, ki si jo izbereš. Nisem novinarka in nisem igralka, ko vodim svojo oddajo. Sprašujem kot Zvezdana, ki je vse to. Ne postavljam se zunaj gostove zgodbe, ne sprašujem iz distance. Z gostom se povežem, kolikor mi dovoli, stojim mu ob strani, hočem slišati njegovo zgodbo. Ne samo poslušati. Želim si ga čutiti, razumeti njegove modrosti, znanje, strahove, ljubezni ... vsak pogovor ima več življenj, tisto, ki ga vidimo, geste, nasmehe, govorico rok, tišine ... tisto, ki ga slišimo, visoke in nizke tone, jecljaj, samozavestni govor in navsezadnje tisto, kar živi pod površino in se dotika našega kolektivno nezavednega. Ker vse to spremljam, me kdaj tudi zvije, ker je tako močno! Da zajočem! Ker je tako človeško, se zavem te milosti, ki se me dotakne. Da se človek odpre, tako javno, to je neverjetna moč. In sem hvaležna do neba, da sem lahko zraven.
Kakšen je Zvezdanin dan, ko ni na gledaliških ali televizijskih odrih?
Normalen. (smeh) Zakopan v zemljo na vrtu, skrbim za dom, kuham, čistim, ah, no, vse, kar delamo ženske doma. No, pa smo spet pri temi, ki je zelo zanimiva. Ker smo ženske večinoma skromne in se nam naš domači »šiht« ne zdi nič posebnega, ker ne razvijamo samospoštovanja, je tudi delo na domu večinoma necenjeno. Pazimo, prosim, pri posploševanju govorim »večinoma« ... Jaz rada preoblačim postelje, ko zadiši po sveži rjuhi, začutim dom v krvi. Nič posebnega ne počnem, kar pa delam, delam z ljubeznijo, in mi zato ni nič težko. Ampak to šele zadnja leta. Zato se mi zdi tako bedasto, ko pogledam nazaj, da sem toliko časa zapravila ob razmišljanju, da sem žrtev in kaj je pri razdelitvi dela v domu prav in kaj ne. Kdo naredi manj ali več, kaj je več ali manj vredno.
Ko sva ravno pri gledališču. Katera vloga vas je najbolj zaznamovala; vloga, ki so jo občinstvo želi vedno znova in znova?
(smeh) Nimam rada takih vprašanj in kadar sprašujem jaz, se jim izogibam. To posploševanje v največ, najbolj pomembno, najljubše ... ne vem, ne morem se odločiti. Najljubše so mi vloge, ki so najtežje. Ki so me najbolj zdelale. Zame je pomembno, da sem jih vse, vse vloge, ki sem jih igrala, delala iskreno, zares, z absolutnim predajanjem in iskanjem. Da sem delala, kot sem najbolje vedela in znala. To šteje. Kako sem bila uspešna navzven, je vaša stvar.
Če se vrneva na vaše življenje … ali v njem kaj obžalujete?
(smeh) Spet vprašanje, ki kliče po klišeju, saj vendar vemo, da je vsako obžalovanje za nazaj jalovo. Nesmiselno. Da radi odgovorimo in da je popularno odgovoriti, da nič ne obžalujemo. Poznam človeka, ki vedno ponosno govori, da mu za nič, kar je storil, ni žal. In ga debelo gledam, ker vem, da je onesrečil ljudi. No, meni je žal, če sem koga prizadela. Ranila. Ker vem, da se mi je zgodilo tudi to. Ker mi je žal, poskušam danes živeti tako, da prizadenem čim manj ljudi okoli sebe in se kljub vsemu ne spremenim v njihov predpražnik.
"Z gostom se povežem, kolikor mi dovoli, stojim mu ob strani, hočem slišati njegovo zgodbo."
Na kaj ste najbolj ponosni v svojem življenju? Je to igralska kariera ali kaj drugega?
Ponos? Je to egoističen občutek? Ne vem. Vesela in zadovoljna sem z vsem, kar sem naredila v svojem življenju. Vidim, da niti ni bilo malo, bilo je zelo različno. Veliko sem igrala in bi še. Brala sem pravljice, delala kuharske oddaje, snemala nadaljevanke in filme, reklame, vodila prireditve, pisala ...
Mnogo žensk je velikokrat sramežljivih; kaj sporočate tistim, ki si ne upajo, ki molčijo, ki čakajo na priložnost …
Imamo samo eno življenje. Bodi sprememba v svetu, ki si jo želiš. (Ghandi) Sreča je zvesta spremljevalka pogumnih. Vse je prav tako, kot je. (Kojc) To so stavki, ki si jih govorim jaz, ko me je česa strah. Po navadi sebe.
