Ker sta z Zoranom letos praznovala triindvajseto obletnico poroke! Na fotografiji sta v mladostnem polobjemu: on ves vražji in na vrhuncu ustvarjalnih moči, ona mlada in lepa in zelo zelo predana.
Barbara Lapajne Predin je sicer še marsikaj več kot zgolj navdih in ljubezen življenja našega najbolj šarmantnega rokerja. In te njene podobe sva v pogovoru potem tudi podrobno obdelala. A ker je objavljena fotografija tudi v meni vzbudila nostalgično prhutanje metuljčkov ob vznožju hrbtenice – predvsem metuljčkov nostalgije po neki drugi Sloveniji in glasbi še vedno nepreseženih Lačnih Franzev –, sem jo najprej vseeno povprašal o tistih časih.
Barbara, kdo sta bila mladinca s tiste stare črno-bele fotografije? Po čem se vam je to, že na pogled romantike polno obdobje najbolj zasidralo v spomin?
Oh, bila sva vsa mlada in zaljubljena! Tega se človek najprej spomni. Spoznala sva se pri filmu Kormoran leta 1986. To je bila moja prva filmska vloga in Zoranova prva filmska glasba. Jaz sem imela dvaindvajset, Zoran osemindvajset. Romantično zvezo pa sva začela tri leta pozneje, na snemanju nadaljevanke Pripovedke iz medenega cvetličnjaka. Je pa na fotografiji tudi resničnost videti precej bolj idealna, kot je v resnici bila. Najin položaj takrat sploh ni bil rožnat.
Zakaj tako pravite?
Hja, v času, ko sva midva začela, se je pravkar do konca raztrgala Jugoslavija, kar je za Zorana pomenilo pravo ujmo. Ozemlje nastopanja se mu je skoraj čez noč radikalno skrčilo, in tudi sam Lačni Franz je s tem začel ugašati. Takrat je bil Zoran nekaj časa kar malo zgubljen. Vedel je, da se mora na novo izumiti. In se je začel kaliti kot samostojni ustvarjalec s kitaro v roki. Bil je pogumen in je skočil v morje, pa če je bilo videti še tako ledeno.
Slikovit opis. Pa vi?
Tudi jaz sem prav takrat kot igralka, ki je končala AGRFT, začela dobivati ponudbe z območja tedanje Jugoslavije za snemanje filmov. In je tudi meni vse padlo v vodo. Tako sva bila takrat oba precej bosa in sva se spraševala, kako bova preživela. Predvsem ker je on imel že tri otroke. Zase človek vedno nekako poskrbi, otroci pa so čisto druga pesem …
Sta si takrat mislila, da bosta na koncu nahranila in vzgojila ne samo tri, temveč kar pet mladih duš?
In to kot svobodnjaka! Kar pomeni, da ni bil nobeden od naju niti dneva v redni službi. Edini redni dohodki, ki sem jih imela v življenju, so bili najprej štipendija in potem dvakrat porodniška. Huh, kako se tistim porodniškim takrat nisem mogla načuditi: denar je kar prihajal na račun! Tudi če sem šla na morje, je denar vseeno prišel. Uau, sem si mislila – kakšen luksuz!
No, ampak tudi kot svobodnjakinji vam ni šlo ravno slabo …
Znašla sem se. Z Zvezdano Mlakar sva ustanovili prvo zasebno gledališče pri nas. Imenovalo se je KUD Levi breg. Najine predstave so bile res zelo uspešne. Je pa res, da nisva bili prav nič razvajeni!
V kakšnem smislu?
Brez najmanjših problemov sva sami vihteli tudi kladivo in žeblje. Sceno sva znali zbiti skupaj in jo tudi razmontirati. Za pomoč pri nošenju težjih reči se je sicer na srečo vedno našel kak fant … Ampak večino sva znosili kar lepo sami. Nekaj časa so se nama kolegi prav režali, ker sva po Ljubljani švigali gor in dol z reflektorji v rokah. Ampak marsikateri od tistih, ki so se še včeraj režali, je že naslednji dan tudi sam zagrabil svoj reflektor in ustanovil svoje malo gledališče.
Kdaj sta bila z Zoranom srečnejša – takrat ali zdaj?
Oh, midva se imava vedno fino. Takrat sva bila mlada, vse je bilo še pred nama, imela sva zelo visoke ideale. Življenje pa potem prinese vse vrste spoznanj in z njimi, naj potrkam, tudi modrost. Danes sicer morda veš, da vse v življenju ne bo ravno tako, kot si si zamislil. In da se svet ravno ne bo vrtel okoli tebe … Imava pa zato toliko čudovitih spominov in dosežkov, da odtehtajo vso tisto mladostno vznesenost. O sebi lahko rečem, da se bom, kamor koli me postaviš, imela lepo.
Obstaja za to ključno življenjsko veščino kakšen recept?
Treba se je pač potruditi. Morda najpomembnejše se mi zdi, da človek z leti s sabo nosi čim manj zamer. (se od srca nasmeje) Spomnim se, da mi je Zoran na začetku rekel: »Barbara, lepo te prosim: kadar ti kaj ne bo všeč, mi to samo lepo povej!« In jaz sem to navodilo potem upoštevala. Še danes to prav zgledno počnem. No, in ravno zadnjič se je potem kar malo razburjal, pa sem mu rekla: »Ampak Zoran, saj si mi vendar rekel, naj ti vse lepo povem!« In me je na tisti svoj način pogledal in odvrnil: »Ja, ampak nisem si mislil, da bo tega toliko!«
Zdaj pa stran od Zorana, k vam. Ste recimo prva Slovenka, ki je svojo čudovito zbirko zgodb za otroke z naslovom In smo šli, ki otroke spodbuja, da odidejo na fantazijska potovanja v druge kraje ali v drugačen čas, kot e-knjigo tržila na Amazonu. V zadnjih letih pa ste po magisteriju na FDV iz neprofitnega menedžmenta v sebi odkrili poslanstvo, da ljudi na delavnicah učite empatije. Pa se tega sploh da naučiti?
Seveda, pa še kako! Dobro, razen tistih nekje pet odstotkov ljudi, ki empatije niso sposobni. Takim smo včasih rekli psihopati, danes pa …
Danes pa jim pravimo direktorji in bankirji!
(nasmeh) Ne pozabiva politikov. No, danes se jim uradno reče ljudje z osebnostno motnjo.
Zakaj je empatija, zmožnost vživljanja v čevlje sočloveka, tako pomembna?
Ta zmožnost vživljanja v sočloveka je morda najpomembnejša stvar od vseh. Če izhajamo iz ljubezni in spoštovanja, se drugemu hitro odpremo in ga razumemo. Danes pa nam žal vladajo s strahom, zaradi katerega se zapremo in sploh nismo več sposobni razmišljati o sočloveku. In mi jim kar verjamemo – tem, ki živijo od tega, da nas strašijo. Zakaj jim verjamemo? Ker nas naše šole naučijo oceane nepomembnih podatkov, ne pa tudi ključne veščine kritičnega mišljenja. In ko sem to dolgo opazovala, je moja srčna želja postala, da skušam pri ljudeh razvezati ta strah. In jim s tem omogočiti, da se odprejo spoštovanju in ljubezni do sočloveka.
Otroci pa so še vedno odprti?
Očitno še niso vsrkali toliko strupa kot odrasli.
Hvala bogu! Ker če zelo hitro ne pridemo k sebi, nas bo strah vse pokopal. Reže nam noge, reže nam mozeg, reže nam vse. Upreti se moramo tistim, ki ga poklicno sejejo.
In kako lahko to najučinkoviteje storimo?
Tako da sposobnost kritičnega mišljenja razvijemo sami, če nam ga že ni vcepila šola. Moj Žiga mi je poslal misel, da bi morali časopise vsak dan brati, kot da je prvi april. Torej da za vsak članek malo sumimo, da je šala. In da skušamo ves čas sami presoditi, kaj je res in kaj ne. Ne pa da pustimo oblastnikom, da nas dresirajo, da je belo črno in da je črno belo. In še ena reč je ključna ...
Katera?
Ne bojmo se spremeniti svojih mnenj in prepričanj, ko zvemo kaj novega. To ni atentat na naš ego – to je vendar znak, da smo razumna bitja! Če bi imela recimo sama še vedno skoraj ista mnenja kot deklič na tisti sliki, s katero sva začela pogovor, kaj bi to vendar povedalo o meni? To bi pomenilo, da nisem vmes nič živela!
V zadnjih letih ste se usposobili za mediatorko. Beseda, ki v naši javnosti še ni povsem udomačena. Zato bi morda najprej vprašal, kaj sploh pomeni?
Mediator je oseba, ki jo vse udeležene strani v nekem sporu priznavajo kot tretjo nevtralno stran. In lahko torej posreduje v nekaterih kriznih situacijah. Ko si v konfliktu, druge strani po navadi namreč sploh ne slišiš. Zakaj? Ker lahko razmišljaš samo o tem, kaj vse je z drugim narobe, in kakšna katastrofa je to in kakšen revež si, ker si vse to že vsaj stokrat povedal. In ker enako razmišlja tudi tisti drugi, ne prideta v pogovoru nikamor. Ker se preprosto ne slišita. Naloga mediatorja je, da obe strani pripravi, da druga drugo sploh slišita. In ko se končno slišita, razumevanje po navadi ni več prav daleč. Mediatorji s svojimi orodji destruktivno komunikacijo spreminjamo v konstruktivno.
Pomembna misija.
S tem da je tista najžlahtnejša mediacija transformativna izkušnja. Ljudje pridejo dvakrat ali trikrat, potem nas pa pokličejo in rečejo: »Hvala, ne potrebujemo vas več. Zdaj se slišimo.«
Še en ključen koncept, ki ga učite na svojih delavnicah, je asertivno vedenje. Tudi ta beseda pri nas še ni dobila prave domovinske pravice. Morda ji lahko pri tem tukajle pomagava?
Za zdaj je še nismo poslovenili. Eden od staršev na šoli je našel izraz »odločno vedenje«, ki mi je na prvo žogo kar všeč.
Asertivno vedenje je vedenje, ki izvira iz pogleda na svet »jaz sem okej, ti si okej«. To je izjemno pomembno! Tisti, ki se vedejo agresivno ali manipulativno, izhajajo iz »jaz sem okej, ti nisi okej«. Tisti, ki se vedejo preveč pasivno, pa izhajajo iz »jaz nisem okej, ti si okej«.
Komunikacijo pa je treba vedno peljati iz prepričanja, da sta tako ti kot tvoj sogovornik okej. Tudi če imaš pred sabo zločinca, je treba izhajati iz tega, da je on sam okej. Njegovo vedenje pa je lahko povsem nesprejemljivo. Zato nikoli ne recimo »nasilnež«, temveč »človek, ki se je nasilno vedel« ali »storilec domačega nasilja«.
Za asertivno vedenje pa je pomembno tudi zdravo postavljanje mej, kajne?
Ja, a spet tako, da zavrnemo prošnjo ali zahtevo, nikoli pa osebe, ki jo je izrekla. Nadvse pomembno je tudi, da se naučimo sprejeti komplimente. Pri tem imamo Slovenci pogosto kar težave. Če nam kdo reče: »Všeč mi je tvoja kikla!«, bomo vse prepogosto zardeli in nazaj dahnili nekaj v stilu: »Ah, to sem kupila na neki razprodaji!« Ampak zakaj tako? Pravi odgovor bi se moral glasiti: »Hvala – všeč mi je, da si opazil!« Ali: »Kako lepo, da imava podoben okus.« Nekaj takega – ne pa, da se brez vsake potrebe tlačimo dol.
Naučeni smo bili, da se »lastna hvala pod mizo vala« …
Ja, pa »skromnost je lepa čednost«. Ampak kako škodljive so lahko te stare kvazi modrosti! Seveda govorim o primerih, ko je bila pohvala zaslužena. No, in če sva že pri pregovorih, naj omenim enega še posebej škodljivega: Kdor ne dela, naj ne jé.
Če torej ne delaš, nimaš pravice do obstoja. In potem se čudimo, zakaj se Slovenci tako pretirano istovetimo s svojim delom. Zakaj naše edine dobre lastnosti, ki si jih drznemo ozavestiti, izhajajo neposredno iz dela. To ves čas opazujem na delavnicah! Nihče ni še niti enkrat samkrat kot svojo pozitivno lastnost omenil recimo: »Znam si vzeti čas samo zase.«
Kar je vendar greh!
Kar se najbolje vidi, ko postaviš podvprašanje: »Kako pa vi sami sebe nagradite?« In dobiš po navadi odgovor tipa: »Grem na Šmarno goro.« Halo? Še nagradijo se z delom! Kako turobno, kaj ni res? Zato je treba ljudi naučiti, da si dovolijo zase tudi kaj, pri čemer jim ni treba garati. Pa tudi če gre samo za to, da nekomu prija dve uri ležati na kavču in gledati v strop. Super! Vsak ima pravico do tega svojega zapika.
Sta vse te žlahtne nauke z Zoranom uporabljala tudi pri vzgoji svoje velike družine in kaj je bilo pri tem vajino glavno vodilo?
Da je treba otroke čim več spraševati in jim čim manj pridigati.
Čudovit stavek.
To velja tako za starše kot za vse vrste pedagogov. Seveda jim moramo marsikaj razložiti, vendar nikakor po pridigarsko. Za to so zelo občutljivi. Predvsem pa jih moramo spraševati. Ne morem poudariti, kako ključno je to. Dober starš in učitelj otroke nenehno sprašuje. »Kako si se takrat počutil? Kaj bi ti takrat najbolj pomagalo, da tega ne bi storil? Kako misliš, da se je takrat počutil učitelj?« In če otrok začuti tvoj pristni interes, ti bo povedal marsikaj. Seveda tudi marsikaj takega, kar te bo najprej čisto sezulo.
Ampak mar ni ena osnovnih nalog starša in pedagoga, da izvrta prav te reči, ki ga sezujejo?
Natanko tako! Druga osnovna naloga starša pa je, da otrokom pomaga do spoznanja, da so člani družine drug drugemu največje bogastvo. Spominjam se dneva, ko se je rodil naš Črt. In so ga prišli v porodniško sobo obiskat vsi njegovi bratje in sestra. Spomnim se neskončne lepega občutka v srcu, ko sem mu zašepetala: »Glej, malček, v kakšno bogastvo si se rodil. Rodil si se, in si že bogat.«
Za konec: ste bili vi navdih za ponarodeli verz Sonček je, in ti si skuštrana?
To boste pa morali vprašati Zorana. (skrivnostni nasmešek) Vsekakor sem bila inspiracija za U mojim očima. Ki pravi: U mojim očima ti si još uvijek ona djevojka koja me zavela krajem prošlog stoljeća – po tjelu gospođa, u duši mlada cura nestašna. (V mojih očeh si ti še zmeraj dekle, ki me je zapeljala ob koncu preteklega stoletja – po telesu gospa, v duši mlada nagajiva punca; op. avt.)
