Irene pove, da ji v Sloveniji ni dolgčas, saj je vpisala magisterij iz političnih ved in prava na daljavo, in da se pri nas dobro počuti. Dodaja, da ju je bilo s partnerjem pred selitvijo strah, kaj bosta v tako majhni državi, brez ogromnih nakupovalnih središč in kaosa v času prometnih konic, kot ljubitelja metropolitanskih mest počela, a sta zdaj vesela, da sta našla ta zeleni raj, ki ponuja neskončno možnosti sprostitve in rekreacije.
V kratkem času ogromno poznanstev
V Sloveniji sta si v precej kratkem času našla že veliko prijateljev. Kot pravi Irene, ju rešuje jezik, saj oba odlično govorita angleško. Irene obiskuje tudi mednarodno združenje žensk Sila, kjer je našla ogromno novih prijateljic. Na vprašanje, kaj ji je v Sloveniji poleg narave še všeč, odgovori, da obožuje tako ljudi kot hrano, ki se ji zdi precej podobna madridski.
Ne eden, kar trije vodniki
Irene se je na izlet v Središče ob Dravi odpravila s partnerjem, ob povabilu pa so se jima pridružili tudi njeni prijatelji, ki radi potujejo in raziskujejo slovenske kraje. Na pot so se podali v sobotnem jutru z avtomobili. »Prva zanimiva prigoda se nam je zgodila že na poti. Še nikoli naju navigacijska naprava ni pripeljala na napačen kraj, a tokrat smo se nekaj časa – tik pred Središčem ob Dravi – vozili v krogu. Bilo je smešno, a je počasi postajalo tudi kaotično (smeh),« pripoveduje Irene. »Ko smo končno prispeli v Središče ob Dravi, smo se najprej razgledali okoli cerkve, ki stoji v središču mesta. Nikjer ni bilo nikogar, zato smo se odločili, da si privoščimo osvežitev v bližnjem baru, obenem pa vprašamo, kje lahko najdemo turističnoinformacijsko pisarno. Natakarica me je ob vprašanju prepoznala in vedela, da sem na izletu v imenu vašega časopisa, ter poklicala Tic in postregla s kavo. Bila sem popolnoma presenečena,« pove. »Medtem ko smo pili kavo, so se nam v gostilni pridružili trije turistični vodniki. Veseli so bili našega obiska in hitro smo se spoprijateljili. Predstavili so nam številne znamenitosti, ki so na voljo za ogled, nato pa smo se skupaj odločili, kaj si bomo ogledali. Pojasnili so, da v Ticu delajo na klic, torej ko jih kdo pokliče, pridejo in turistom predstavijo aktivnosti in mesto,« razlaga Irene.
Spoznavanje lokalne kulinarike
Skupinica si je tako na začetku najprej ogledala oljarno bučnega olja. Predstavili so jim kratek film, ki prikazuje celoten potek proizvodnje – od buče na polju do olja v steklenici. Pokazali so tudi, kako sušijo bučna semena in kaj vse se lahko iz njih pripravi. Postregli so jim s semeni z različnimi okusi (cimet, kava, čokolada), bučnim pestom in namazom iz bučnega olja ter z odlično rulado z bučnimi semeni in rjavčki (brownies). »Predstavitev in pokušina sta mi bili zelo všeč, tudi različni okusi. Bučno olje je tukaj tako tradicionalno, kot je v Španiji olivno. Krasne ideje jim je uspelo razviti,« pravi Irene. Po ogledu so vodniki pisani množici svetovali, da si privoščijo piknik z lokalno hrano. Kot pove Irene, so imeli sicer rezervirano kosilo, vendar so rezervacijo preklicali in se odločili, da se prepustijo namigom lokalnih vodnikov in uživajo v njihovi družbi. Gospa jim je pripravila košaro z obilico odlične domače hrane in sadja, vodniki pa so jih odpeljali v bližino reke. »V košari so bili odličen domač kruh in zaseka, ki sem jo jedla prvič, ter meso. Pripravili so nam sendviče, ki so bili božanski, seveda pa so zraven postregli še z domačim sokom. Bilo je zares odlično,« pohvali Irene. Po pikniku so se sprehodili do reke, ki pa jih je s svojim hladom v vročem poletnem dnevu tako premamila, da so se v njej celo okopali. Vodniki so jim ob tem povedali, da reka ločuje Slovenijo in Hrvaško, zato se jim je kopanje zdelo še toliko bolj zabavno, saj so bili mimogrede v kar dveh državah hkrati.
Še na gasilsko veselico
Po prijetni osvežitvi se je skupinica odpravila nazaj v središče mesta, kjer so si ogledali obe cerkvi, ki se nahajata v kraju, vodniki pa so jim predstavili še nekaj zgodovinskih zanimivosti o mestu. Sprehodili so se tudi do spomenika padlim krajanom v vojni, na katerem so tudi zapisana imena. Vodniki so jim nato razkrili, da pripravljajo gasilsko veselico, kjer ne smejo manjkati, ter da bo veselo pozno v noč. Še preden so se odpravili na veselico, pa so se odpeljali do turistične kmetije, kjer so si privoščili večerjo in kozarec odličnega vina. »Večerjali smo na turistični kmetiji Puklavec, kjer pa hrana ni bila le odlična, temveč je je bilo toliko, da je nismo mogli pojesti. Moram tudi poudariti, da je kmetija lepo urejena; tam smo posneli ogromno fotografij, saj se s hriba razprostira čudovit razgled. Odpravili smo se še do mikropivovarne, kjer nam je gospod, ki se ukvarja s kmetijstvom, pokazal, kako nastaja pivo. Pohvalil se je, da pivo prodaja v dva bližnja bara v okolici in da ga popijejo toliko, da mu ne uspe zadovoljiti naročil. Pokusili smo pivo in res je odlično, čeprav nisem ravno poznavalka piv,« pove Irene.
Zvezde večera
Po pokušanju piva se je skupinica odločila, da je vendarle čas, da obiščejo gasilsko veselico. »Do nas sta pristopili dve mladi dekleti in nas nagovorili, da smo zagotovo turisti. Kar nisem mogla verjeti. Zato sem vprašala, kako vedo, pa je dejala, da vsi govorijo o našem obisku. Nato sta nas že hiteli predstavljati drugim vaščanom. Predstavili so nam tudi župana in njegovo ženo, nas učili slovenske plese in veselo rajali z nami. Uživali smo pozno v noč.«
Obiskala bosta praznik buč
Irene in njen partner sta se nato odpravila do hotela, ki sta ga rezervirala na Hrvaškem, domačinom pa sta obljubila, da se vidijo prihodnji dan. Privoščila sta si dolg spanec in zajtrk v hotelu, okoli poldneva pa sta se vrnila v Središče ob Dravi. Še enkrat sta se sprehodila po mestu, nato pa obiskala turistično kmetijo, ki so jima jo priporočili za obisk, in si tam privoščila odličen mesni narezek z veliko zelenjave. »V središču ob Dravi smo se imeli super. To lahko povem za vso skupino, ne samo za naju. Zagotovo ne bom nikoli pozabila tako spoštljivega odnosa vodnikov in tako posebnega 'tretmaja'. Počaščena sva bila in nedvomno se bova vrnila. Če ne prej, 19. septembra, ko praznujejo praznik buč,« navdušeno zaključi Irene.
Citat: »Prva zanimiva prigoda se nam je zgodila že na poti. Še nikoli naju navigacijska naprava ni pripeljala na napačen kraj, a tokrat smo se nekaj časa – tik pred Središčem ob Dravi – vozili v krogu. Bilo je smešno, a je počasi postajalo tudi kaotično. (smeh)« Turistična izvedenka Irene
