Ekonomistka Tina Breznik in zobozdravnica Nataša Prunk sta se v raziskovanju življenja, čudovitega potovanja, kot mu pravita, srečali ter ustanovili zavod La Vela (www.lavela.si), kjer spodbujata k raziskovanju lastnih znanj, sposobnosti in delovanju iz srca. Da bomo spet lahko delovali in živeli v miru. In širili svoj mir še na vse okrog nas.
Tina pravi, da je zanjo umirjenost blaženost. »Nastopi, ko sem v stiku sama s seboj. Ko vem, čutim, da sem. Samo sem. Ni motenj, nikakršnih. Ne napetosti ne vznemirjenosti. Preprosto sem. Koliko mi to uspeva? Z vajo, zavedanjem napredujem. V tempu, ki ga živim, je ogromen napredek že, da se zavem, da sem razpršena, kot regratova lučka, ki jo upihneš. Zdaj to že zaznam. In se znam umiriti.« Tudi za Natašo je umirjenost občutek globokega miru in zavedanje, da je vse natančno tako, kot mora biti. »Hkrati je to zame občutek izredne moči, ker me nič ne spravi iz tira.«
Ne pustimo se vreči iz tira – nikomur in ničemur, in preberimo ta članek v popolni umirjenosti. Da jo bomo drugič lahko začutili tudi, ko nam bo sredi dneva šef na preobremenjen urnik dodal še dva nujna projekta in ko nas bo sredi jutranjega vijuganja med semaforji nekdo prav grdo izsilil.
Ne pustite, da zasveti lučka
Tina pravi, da je razpršenost energije znak, da nismo umirjeni. »Ta kradljivec energije lahko poimenujemo tudi stres, ki se izraža na ravni diha, telesa in uma. Pojmovanje niti ni pomembno. Pomembno je, da se poznamo toliko, da vemo, kdaj delujemo na rezervi. Kot avto: ko zasveti lučka, je to znak, da je goriva le še za nekaj kilometrov. Pomembno je, da prepoznamo, kdaj bo zasvetila lučka, in ji ne dovolimo, da se izrazi. Prej ko to prepoznamo, bolje nam gre. Bolj ko se poznamo, bolje nam gre.«
»Ko dosežemo to stanje, se počutimo mirni, močni, v ravnovesju. Delujemo z lahkoto. Smo zadovoljni. Na telesni ravni se to odraža tako, da je telo sproščeno, dihanje globoko in enakomerno,« Nataša opozarja na znake, ki nam takoj povedo, kje smo trenutno. Preverite jih – ste mirni ali razpršeni? Če je vaše naravno stanje slednje, ga Tina primerja z avtom: »Kako lahko ta deluje nenehno na 3000 obratih? « Vsi vemo, da ne bo šlo daleč. Da se bo avto ustavil. Pa mi?
»Živimo v takih časih, da je hitenje postalo drvenje in norenje, da so meje med delom in prostim časom izginile, da se s tem, kako smo obremenjeni in pod stresom, hvalimo, ker je to znak uspešnosti in pomembnosti. Naše telo pa ni narejeno za take napore. Kdaj ste nazadnje opazili rožo in obstali v občudovanju in hvaležnosti? Ali pa obstali v trenutku, ker ste hoteli do konca užiti nasmeh in pogled ljube osebe?« sprašuje Nataša in pravi, da je stanje umirjenosti v prvi vrsti pomembno zaradi zdravja in zavedanja dragocenosti in lepote življenja. Kot drugo Nataša poudarja: »Če sem jaz mirna, bom to izžarevala tudi v okolico. Kar mi po navadi ljudje tudi povedo. To je moj prispevek k lepšemu in mirnejšemu svetu.« In ja, okolica Nataši v stanju miru samodejno vrača – njen mir. Ker je, tako kot mi vsi, obkrožena z ogledali.
Torej nam umirjenim ne bo bolje služilo le telo, saj ne bo ves čas napeto, pod stresnimi hormoni, ki v telesu nenehno prižigajo lučke za alarm. »Ko smo obremenjeni, ko imamo občutek, da izgubljamo nadzor, ko stvari niso take, kot bi si jih mi želeli, potrebovali, možgani vse to prepoznavajo kot potencialno škodljivo za nas. Hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, ki povečata izločanje hormonov. Telo preplavita adrenalin in kortizol, kar se kaže v povišanem tlaku, hitrejšem bitju srca, spremenjenih kemijskih strukturah v telesu … telo se pripravi na boj ali beg ali zamrznitev, torej na neko strategijo, ki nas bo rešila iz nevarnosti, « opozarja Tina. Nataša dodaja, da stres sam po sebi sicer ni problematičen: »Stres je odličen odgovor organizma. Problematično je to, da smo čez dan izpostavljeni neštetim stresnim dejavnikom, in če se samo prepuščamo, bo telo v stalni pripravljenosti na odziv. Danes tudi medicina (s tem se ukvarja predvsem psihonevroimunologija) povezuje vse več bolezenskih stanj s stresom. Umirjenost je sproščenost, sproščenost je odsotnost stresa. Globlje dihamo, v naše telo pride več kisika, lažje opravljamo vsakodnevne obveznosti, večkrat se smejemo,znamo prepoznati dragocen trenutek in lepoto, ki nam je na voljo vsak dan. Lažje shajamo z drugimi in drugi z nami.« »Prvi korak k samemu sebi in svojemu miru je že ta, da prepoznamo opozorilne znake: težave s spominom, z osredotočenostjo, na stvari gledamo negativno, polaščajo se nas tesnoba, zaskrbljenost, nenehni prehladi, razdražljivost, depresija, nihanje razpoloženja, « opisuje pot k samemu sebi, ko se odločimo, da se imamo res radi, Nataša.
Ne izklopite opozorilne lučke
Včasih, velikokrat tudi ob hujših trenutkih, le mislimo, da smo umirjeni, vendar v resnici potlačimo svoje občutke, čustva, da nekako preživimo, da se ne odzivamo nagonsko, in »kultivirano« zatremo čustva, zapremo vrata izbruhom, da se obdržimo nad gladino, da ne izpademo nenadzorovani ali preprosto zato, ker živimo v hitrem svetu in stvari morajo biti opravljene – zdaj. Tina pravi, da se pri intenzivnih položajih telo najprej prilagodi, če tega ne opazimo in še naprej delujemo. »Vendar s takim delovanjem pripeljemo telo do stopnje izgorelosti. Za odgovor, kaj natanko se takrat dogaja v telesu, je pravi naslov zdravnik medicine. Odgovor na vprašanje, kaj je razlog, da se pripeljemo do tega stanja, pa najdemo le sami pri sebi, in to takrat, ko smo do sebe iskreno odgovorni. Za lažje prepoznavanje svojega stanja se vprašajmo: Kaj je tisto, zaradi česar potlačim svoja čustva? Kaj me spravi v nenadzorovani položaj, da izbruhnem? Kaj je razlog, da dopustim čustvom, da me obvladujejo? Kako lahko delujem drugače? Ko dobim odgovor na ta vprašanja, se ne zgodi več, da s težavo obdržim glavo nad gladino, temveč plavanje postane užitek. Proces, ki me pripelje do te stopnje, pa ni enostaven. A se da.«
Nataša opozarja, da s tlačenjem svojih pravih občutkov, zatiranjem »neprimernih« in »nespodobnih« čustev in dejanj pozabimo, kdo smo in kakšni smo v resnici. »A vsako naše čustvo je tukaj z razlogom. Za koga je pravzaprav neprimerno? Vprašanje je tudi, kaj s tem naredimo. Dobro je, da se vprašamo: Zakaj se mi nekaj dogaja? Kaj mi hoče sporočiti? Je moje? Je resnično? Tudi če ne dobimo jasnega in takojšnjega odgovora, s tem opazujemo dogajanje v sebi, in že samo to je velikokrat dovolj. V vsakem človeku je prisotno tako slabo kot dobro, če že uporabljamo tako delitev, in čas je, da se sprejmemo taki, kot smo. Z vsemi sposobnostmi in omejitvami, z odzivi, ki so nam bolj ali manj všeč. Ker potem lahko tudi druge sprejmemo take, kot so.«
Kako doseči umirjenost
Tina in Nataša, ki vodita tudi delavnico Čarobna umirjenost, pravita, da je na prvem mestu dihanje. »Že če usmerimo svojo pozornost na dihanje, se samodejno umirimo. Dihanje nas spet poveže z zdajšnjim trenutkom. In ko v trenutku vso svojo pozornost namenjamo dihanju, vse drugo izgine. Lahko pa še zavestno umirimo in poglobimo svoje dihanje tako, da dihamo s trebuhom. Kar spet vpliva na umiritev naših misli in sprosti mišično napetost,« pravi Nataša, Tina pa prisega na naslednjo vajo: »Dihamo s trebušno prepono, vdih skozi nosnice, zadržimo dih, štejemo do tri in počasi izdihnemo skozi usta. Ta postopek ni nujen, je le ena od možnosti. S preizkušanjem boste ugotovili, kaj vam najbolj ustreza, kaj vas umiri. Pomembno je, da preizkušate, najdete svoj način.«
Umirjenost je … lepota
Sogovornici opisujeta umirjenost kot lepoto: »V umirjenem človeku prepoznamo odsotnost živčnosti, vrenja v njem, ki se kažeta kot zakrčena drža, stisnjene čeljusti, dvignjena ramena. Pa vendar to tudi začutimo. Lepota je prva asociacija, ko pomislim na umirjenost. Prejšnji teden sva sedeli ob Ljubljanici, ko mi Nataša reče: 'Poglej to lepo žensko.' Ozrem se čez ramo, k sosednji mizi. Zagledam gospo belih las, ne znam določiti starosti, a iz nje veje neskončen mir, ki se odraža na njeni drži, gibih in obrazu. Poosebljena umirjenost, ki te potegne kot magnet.« Nataša pravi, da se sicer sproščene drže, bistrega pogleda, enakomernega dihanja in nasmeha, ki je po navadi prisoten pri umirjenem človeku, da naučiti in zaigrati. »Toda ljudje začutimo in zaznamo, tudi če ne znamo razložiti. Drugo pa je, kakšno pozornost namenjamo svojim zaznavam in koliko verjamemo temu, kar začutimo.«
In kako mir v sebi začutijo udeleženci njunih delavnic Čarobna umirjenost? »Skozi pogovor, vprašanja, ki so temelj coachinga, ki ga na delavnicah izvajava, spoznavajo svoje misli, občutke, prepričanja … in sami pridejo do rešitve, kaj pri njih deluje in kaj ne. Nekaj je tudi teorije, a večinoma gre za pogovor. Za nezavedni del pa usvojijo tehnike meditacije in vizualizacije, kar lahko samostojno izvajajo tudi doma.«
