Štirideset let je vladala ne le avstrijskim dednim deželam, kamor je sodila tudi naša Kranjska, ampak je bila tudi madžarska in češka monarhinja in po možu še cesarica Svetega rimsko-nemškega cesarstva. Po spletu okoliščin je dobila priložnost postati mati Avstrije in njenih narodov, uspešno je vodila habsburški imperij, ki je segal od Češke do severne Italije. Zgodba o skrbni cesarici, ki je ob tem ostala prava ženska-mati, se je razrasla v zgodovinsko legendo, ki ji bodo v letošnjem letu posvečali veliko pozornosti zlasti turistični strategi.
V avstrijski prestolnici jo bodo letos počastili z več spominskimi razstavami in prireditvami ter jo predstavili kot prvo žensko na čelu habsburške vladarske hiše ter skrbnico številnih narodov. Edina vladarica iz dinastije Habsburg je skoraj pol stoletja vladala Podonavski monarhiji in je bila poleg ruske cesarice Katarine Velike politično najpomembnejša ženska v Evropi 18. stoletja. Tudi na slovenskem ozemlju je pustila nekaj nepozabnih sledi in legend: radi jo omenjajo kot tisto, ki je k nam zanesla krompir, s čimer je preprečila hude lakote v deželi, o čemer priča spomenik v Šenčurju. Ljudski govor ji rad pripiše tudi prosvetne zasluge z uvedbo obveznih šol, ki so bile po pravici povedane skromne učilnice, kjer so kateheti s šibo v roki otroke naučili strahospoštovanja, branja in pisanja, da so kmečki podložniki razumeli in spoštovali zahteve gosposke.
Ni pa odpravila tlačanstva, kranjski stanovi so se ji upirali, le omilila ga je v znosnejšega. Štiridesetletna vladavina Marije Terezije za slovenske kraje pomeni prehodno obdobje iz fevdalnih razmer v nove čase. Centralizirala je državo in vojsko kljub odporu plemstva. Usposobila je državno upravo in naselila lojalno prebivalstvo (na primer podonavske Švabe v Banatu) na meje monarhije, od koder so pregnali Turke. Odpravila je carine in jih prenesla na zunanje meje cesarstva, kar je spodbudilo trgovino in gospodarstvo monarhije. Čeprav je bila neomajna katoličanka, je uvedla državni nadzor nad delovanjem Cerkve in ji omejila vpliv, omejila je tlake na fevdalnih in cerkvenih posestvih. Kot ostra nasprotnica protestantov in Judov je leta 1744 dala pregnati Jude iz Prage, kjer jih je tedaj živelo več kot 29.000. Bila je verna stroga moralistka in je preganjala prostitucijo, šarlatanstvo in praznoverje. Ustanovila je dvorno komisijo za cenzuro knjig, ki ji je predsedoval njen osebni zdravnik, dokončne odločitve pa je sprejemala sama. Z reformami in številnimi praktičnimi patenti na mnogih področjih so se pri nas začele razvijati obrt, trgovina in manjše manufakture, vse več je bilo (nemško govorečega) meščanstva in uradništva, kmetje pa so se rešili popolne odvisnosti od fevdalne gosposke.
V terezijanski dobi se je postopno uveljavljal tudi naš jezik, med ljudi so prišle prve slovnice, priročniki, nabožna besedila in pesmarice v slovenskem jeziku. Skupine izobražencev, denimo sodelavci Marka Pohlina, Blaža Kumerdeja, Jurija Japlja, janzenisti škofa Herbersteina in Zoisov krog pa so s kulturnim delom, ki je segalo še v čas po njeni smrti, ustvarile zavest o enotnem slovenskem narodu z lastnim jezikom.
Vsak, ki je bil kdaj na cesarskem Dunaju, je najbrž začenjal ogled stare habsburške prestolnice na Ringu pod mogočnim bronastim kipom Marije Terezije, ki od leta 1888 stoji sredi ploščadi med velikima dunajskima muzejema, umetnostno-zgodovinskim in prirodoslovnim, obrnjen proti cesarski hiši Hofburg. Nekdanje terezijanske cesarske hleve za kipom so spremenili v živahno Muzejsko četrt, kjer je ob treh novejših, sodobnejših muzejih mogoče doživeti kar največ kulturnih atrakcij za staro in mlado.
Mati mogočne dinastije
Edino žensko evropsko vladarico v letih od 1740 do smrti leta 1780 zgodovinarji opisujejo kot uspešno strateginjo in reformatorko, ki so jo v njenem času marsikje upodabljali kot mater narodov in ki je mimogrede povila tudi lastnih šestnajst otrok. V prvih dveh desetletjih od poroke leta 1736 s Francem Štefanom Lotarinškim, ki ga je ljubila, je bila nenehno noseča. Deset od šestnajstih otrok je mater preživelo, kar je bila za tiste čase, ko je vsak porod pomenil življenjsko nevarnost za oba, mater in otroka, visoka številka. Njena plodnost je podložnikom in tekmecem dokazala na novo pridobljeno moč dinastije, zaradi katere je postala še vplivnejša, sicer pa je vzgojo prepuščala osebju in svoj naraščaj videla skoraj samo ob uradnih priložnostih. Od enajstih hčera in petih sinov jih je šest umrlo v otroštvu ali mladosti zaradi črnih koz in drugih bolezni. Dva sinova sta postala habsburška cesarja, njen najstarejši sin Jožef II. je po očetovi smrti postal rimsko-nemški cesar in z materjo vladal vse do njene smrti leta 1780. Po Jožefovi smrti leta 1790 je prestol zasedel njegov brat Leopold II, vendar samo za dve leti, saj je umrl že leta 1792; vsi poznejši habsburški vladarji so njegovi potomci. Dve hčerki zelo pobožne Marije Terezije sta postali nuni in skupaj z materjo vsak mesec obiskovali očetovo kripto v grobnici Kapucinske kapele. Hči Marija Antonija, znana kot Marija Antoaneta, je bila poročena s francoskim kraljem Ludvikom XVI. in je končala na giljotini med francosko revolucijo. Njena najljubša hči Marija Kristina se je edina lahko poročila po svoji izbiri z Albertom, vojvodo Saške in Teschna, ljubiteljem umetnosti, ki še danes slovi kot ustanovitelj dunajske Albertine, najpomembnejše grafične zbirke na svetu. Hči Marijo Karolino so oddali v zakon kralju Neaplja in Sicilije in je presegla svojo mater po številu otrok, rodila jih je kar osemnajst. Sin Ferdinand Karl Anton je v zakonu z italijansko kneginjo d'Este postal ustanovitelj stranske družinske veje Habsburg-Modena …
Izpostavljeno
Trajnost v papirni industriji
Trinajstega marca leta 1717 je veliki zvon cerkve svetega Štefana na Dunaju oznanil novo rojstvo na habsburškem cesarskem dvoru, potem ko je prvorojenec cesarja Karla VI. v sedmem mesecu starosti umrl. Na Hofburgu so še istega večera krstili vladarsko hčerko in jo poimenovali nadvojvodinja Marija Terezija Valburga Amalija Kristina in ji za zavetnico izbrali sveto Terezijo Avilsko. Za državo in svet so skovali spominsko medaljo z latinskim napisom Ponovno rojeno upanje sveta, kjer so novorojenko v baročnem slogu posadili v rog obilja, ki ga drži ženska postava kot prispodoba upanja.
Rojstva deklice niso posebej proslavljali, vsi so še naprej čakali na dednega princa. Nihče ni mogel niti slutiti, da je bilo to upanje prazno, da se bodo zadeve odvile tako, da bo nekoč vladarsko krono, mesto in deželo dobila v roke dedna princesa, ki bo kot vladarica presegla večino moških habsburških vladarjev.
Vzpon dinastije Habsburžanov se je začel v 13. stoletju pod Rudolfom Habsburškim. Oče Marije Terezije Karel VI. je bil gospodar evropske velesile: poleg habsburške in rimsko-nemške cesarske krone je imel več vojvodskih in nadvojvodskih klobukov in kraljevski kroni Češke in Madžarske. V času rojstva Marije Terezije so Habsburžani zasedali cesarski prestol v Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda in v avstrijskih dednih deželah, Spodnji in Zgornji Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski, Tirolski in Predarlberški, gospodovali so Trstu in Gorici in ozemljem na Švabskem. V španski nasledstveni vojni sicer niso dobili krone, a niso ostali praznih rok: leta 1714 so pridobili Nizozemsko, današnjo Belgijo in Luksemburg, Milano, Neapelj in Sardinijo. Karel VI., drugi sin cesarja Leopolda I., je 1685 dokončno osvobodil zahodno Evropo pred Turki in jih potisnil daleč na Balkan, Avstrijo pa razširil na jugovzhod na Madžarsko, katere krono so Habsburžani nosili že od leta 1526. Tri mesece po rojstvu hčerke je zavzel turško obdonavsko trdnjavo Beograd in pri njeni zibelki so prepevali slavospeve princu Evgenu Savojskemu, ki je za Avstrijo sklenil pomembne mirovne sporazume, s katerimi so Habsburžani pridobili nova ozemlja: temišvarski Banat, severno Srbijo in malo Vlaško (današnjo zahodno Romunijo). Habsburška Avstrija je tako v času rojstva Marije Terezije dosegla največji obseg in bila na vrhuncu svoje moči. Avstrijski dinastični hiši in Svetemu rimskemu cesarstvu so od sredine 15. stoletja pripadale tudi dežele Češka, Moravska in Šlezija, zunaj rimsko-nemške državne tvorbe pa so bile pod njihovo oblastjo še Madžarska, Slovaška, Hrvaška, Slavonija in Transilvanija (Sedmograška).
Ko je torej mlada avstrijska nadvojvodinja Marija Terezija, po poroki lotarinška in toskanska vojvodinja, leta 1740 zasedla prestol, je bila mogočna vladarica številnim in raznorodnim podložnikom. Bila je kraljica Madžarske, Češke, Dalmacije, Hrvaške in Slavonije; nadvojvodinja Avstrije; vojvodinja Štajerske, Koroške in Kranjske, Šlezije, Brabanta, Limburga, Luksemburga, Milana, Mantove, Parme in Piacenze; mejna grofica Moravske; kneginja Sedmograške; poknežena grofica Tirolske in Flandrije ter mejna grofica Svetega rimskega cesarstva v Burgauu. Kot ženska naslednica Karla VI. pa ni mogla postati tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda. Zato so najprej izvolili njenega soproga Franca Štefana Lotarinškega za nemškega kralja in rimskega cesarja: šele tako se je lahko kot njegova žena imenovala cesarica.
Težaven vladarski začetek
Karl VI. je imel veliko težavo, ni imel moškega potomca, zato je že pred rojstvom Marije Terezije leta 1713 sprejel pomemben dokument, Pragmatično sankcijo in razglasil nedeljivost in enotnost habsburških ozemelj, ki jih je mogoče naslediti tudi po ženskih habsburških potomcih, če ne bi bilo neposrednih moških potomcev. Takšno pravilo že dolgo obstaja tudi v Združenem kraljestvu. Toda ko je mlada vladarica zasedla habsburški prestol, so jo pričakale velike težave, najprej sedemletna nasledstvena vojna. Nekateri evropski mogotci so hoteli z vojno izkoristiti šibki avstrijski trenutek in si prisvojiti njihova ozemlja. Volilna kneza Bavarske in Saške, ki sta bila oženjena s sestričnama Marije Terezije, hčerkama cesarja Jožefa I., ki je vladal pred svojim mlajšim bratom Karlom VI., sta menila, da habsburško nasledstvo pripada njima. Tudi burbonska dinastija, ki je na začetku 18. stoletja porazila Habsburžane v vojni za španski prestol, si je lastila del njihovega ozemlja. Pa tudi mladi in podjetni Friderik II., kralj majhne a dobro oborožene Prusije, je Avstriji napovedal vojno za Šlezijo, ki jo je nazadnje tudi dobil. Marija Terezija je v teh nasledstvenih prerivanjih izgubila vojvodstva Parmo, Piacenzo in Guastollo, kar so bile sorazmerno majhne izgube glede na grožnje z vseh strani Evrope.
Za časa življenja je vseeno postala priljubljena med podložniki, čeprav je z reformami posegla v tedanji naravni red deželne gospode in podložnikov. Uvedla je obširne reforme v vojski in podvojila število vojnih obveznikov in reformirala davke za vzdrževanje vojske in države. V zunanji politiki je prekinila dolgoletna zavezništva z veliko Britanijo in se povezala v Rusijo in Francijo, tudi preko porok svojih otrok. Ločene urade je združila v en sam administrativno-državni urad, ustanovila je vrhovno sodišče, čigar edina naloga je bila vzdrževanje in nadziranje zakonitosti v vseh njenih deželah. Z reformami je posegla tudi v šolstvo, želela je, da se njeni preprosti podložniki naučijo brati in pisati v nemščini s pomočjo svojih deželnih jezikov. Trdno je bila prepričana, da ji je sam bog zaupal nalogo, naj vodi svoj imperij in svojim narodom prinaša mir in blagostanje.
