Na srečo je že tedaj imenitno govoril angleško (poleg italijanščine, francoščine in nemščine), zato je čez noč postal svobodni novinar, ki je za različne televizijske medije poročal o športu, predvsem tenisu, jadranju in smučanju.
»Vedno sem bil navdušen nad slovenskimi smučarji in vse tudi osebno spoznal, o njih poročal po svetu in to še vedno počnem,« je začel. »Ko sem leta 1977 prvič poročal iz Wimbledona, se mi še sanjalo ni, da bo London nekoč moje domače mesto.« Ker je novinarstvo zanj način življenja, kljub devetinšestdesetim letom ter bosanski in angleški pokojnini še vedno poroča za Evrovizijo – EBU, Eurosport, BBC World Service, Radio WDR in Al Jazeera Balkans. Za 21 let dela v nekdanji Jugoslaviji prejema mesečno 90 funtov, za 15 let dela v Veliki Britaniji pa 900 funtov pokojnine. Poleg tega dobiva v Veliki Britaniji, kot tam vsakdo po 65. letu, še državno pokojnino. »Ta znaša 300 funtov, ker sem v tej državi delal le 15 let.« Ko se je začela krvava vojna v Bosni in Hercegovini, je bil urednik dnevnika na BIH TV, njegova žena Zorica pa urednica filmskega in dokumentarnega programa. Sin Nikola je imel tedaj trinajst, mlajši Bojan pa štiri leta. »Lepo smo živeli. Nismo bili bogati, revni pa tudi ne!«
Ko se je vojna v BiH razmahnila, se ni hotel priključiti nobeni vojski: niti bosanski niti hrvaški niti srbski. »Pa tudi o nobeni straninisem poročal pristransko.« Vojne je vedno preziral, saj je vedel, da jih zakuhajo politiki, zanje pa se potem bojujejo in umirajo le navadni ljudje. Na koncu pa politiki skupaj z vojnimi dobičkarji obogatijo, ljudstvo pa ima žrtve in nima niti strehe nad glavo. »Nobena vojna ni dobra in noben mir ni slab,« je poudaril.
Njegova mama je bila Hrvatica, oče pa Črnogorec. »Vsi v naši družini smo se vsi počutili Jugoslovani in jaz sploh nisem vedel, kaj sta starša po narodnosti. To sta mi povedala šele, ko se je začela vojna v naši republiki.«
Ker je bil protivojno nastrojen, seveda ni čudno, da je že kmalu začel razmišljati o tem, da bi emigriral. »Nisem hotel nikogar ubiti in tudi sam nisem hotel biti umorjen.« V Veliko Britanijo je prišel leta 1993 kot begunec. »Seveda pa tja ni bilo lahko priti.« Z denarjem in nasveti so mu pomagali znanci Slovenci in Italijani ter na koncu še znanec in kolega David Wine, ki je delal na BBC-ju. »Poslal nam je garantno pismo, da so nas Britanci spustili v državo.«
Tudi v Veliki Britaniji mu sprva ni bilo lahko. Iskal je delo, za ženo pa denar, saj je imela raka. »Tja smo šli tudi zaradi nje, saj doma ni imela nobene možnosti, da bi preživela.« V Londonu so ji zdravljenje plačali sponzorji. »Ko se je žena dobro počutila, je še prevajala za Center za begunce in pozneje tudi za BBC.« Vendar je bitko z rakom izgubila, čeprav se je borila kot lev in je hkrati verjela v svojo ozdravitev. Ni si znala predstavljati, da ne bi videla svojih vnukov.« No, teh Momir še ni dočakal. »Sedaj je moderno biti samski, menjati partnerje in uživati življenje na polno.« Potem je bil za vse sam. Veliko je delal, saj je moral preživeti vse tri. »S sinovoma smo se poskušali čim hitreje vživeti v novo življenje. Bojanu jo šlo vse lažje, saj je bil, ko se je začela vojna, še majhen. Ni se toliko počutil Bosanec kot Nikola, ki je bil tedaj najstnik, pa je pogrešal prijatelje in dom. Ponoči se je zbujal, ker ga je bilo strah bombardiranja, ni se mogel navaditi na London. Skratka, želel si je domov, čeprav doma v Sarajevu ni imel več.«
Pa vendar jim je šlo čedalje boljše. Ko jim je mestna oblast dodelila občinsko štirisobno stanovanje z nizko stanarino, so bili pa na konju. »Leta 1999 smo dobili vsi trije še britansko državljanstvo.«
Nikola je obiskoval in končal glasbeno akademijo. Imenitno igra klavir in kitaro, pa tudi dober smučar je. A ni uspešen, kar ni čudno, saj ima shizofrenijo. Mlajši sin Bojan, ki je končal v Londonu fakulteto za šport in hitro postal vrhunski atlet, nogometaš, tenisač, pa je zelo uspešen. »Je osebni trener mnogih znanih ljudi iz sveta glasbe, gledališča in gospodarstva,« se je pohvalil in dodal, da je njegov uspeh še toliko večji, saj je sin begunca pravzaprav tudi sam begunec.
Omeni še, da so v Veliki Britaniji zdravstvo in vsa zdravila brezplačna. »Vsak mesec plačam 22 funtov za zdravstveno zavarovanje. Če zbolim, se ponesrečim, mi plačajo vse do 40 tisoč funtov. Kar bi bilo več, bi moral pa sam doplačati.« In mimogrede še pove, da imajo v Veliki Britaniji vsi po 65. letu brezplačen javni prevoz. »Vsak seveda le v mestu, kjer stalno prebiva.«
Še enkrat spregovori o svojem starejšem sinu. »Skrbi me, da bo razočaran tudi nad Sarajevom, če se bo vrnil. Poleg tega se tam spet kuhata in razširjata sovraštvo in nestrpnost, ki ju podpihujejo politiki.«
Ne more, da ne bi rekel: »Jugoslavija ni bila slaba država. Predvsem pa tedanji politiki in gospodarstveniki, pravzaprav vsi, ki so bili pri koritu, niso tako na veliko kradli, kot to počnejo danes. Zdi se mi tudi, da ima Cerkev v nekdanjih jugoslovanskih republikah premočno vlogo. V Veliki Britaniji je nihče ne jemlje več resno, na Hrvaškem, denimo, pa se čedalje bolj politizira. Na Zahodu bi vsak duhovnik 'letel', če bi s prižnice agitiral, koga naj volijo ljudje na volitvah. «
Po svoje ga je strah prihodnosti. Pravi, da se je turškemu predsedniku Erdoganu popolnoma strgalo. Trga se tudi Trumpu in Putinu. Iz Evropske unije so izstopili Britanci, ven hoče tudi desni del Francozov. Škoti pa bi se radi odcepili od Velike Britanije in vstopili v Evropsko unijo. Kaj bo storila Severna Irska, se še ne ve. Isto velja za Katalonce. Ne marajo biti več del Španije. »Hočem reči, da ni nevarno le v Aziji, pač pa tudi v Evropi, da ne govorim o Balkanu in moji rodni Bosni.«
Potem omeni še begunce, ki bežijo iz Sirije. »Prav bi bilo, da bi imeli vsi Evropejci do teh nesrečnih ljudi, ki bežijo pred vojno, več razumevanja in strpnosti. Tudi do nas Bosancev so ga imeli. Končno smo vsi ljudje, mar ne?! Vendar pa bi morali potem tudi ti azijski in morda še afriški begunci zavihati rokave in delati za svoje preživetje. Hitro bi se morali naučiti jezika naroda, kjer so se odločili, da bodo živeli. Hkrati pa bi morali še sprejeti način življenja države, ki jih je sprejela in jim pomagala spet dostojanstveno živeti in preživeti.«
