Vsaj ne dolgotrajne. Po samo osmih mesecih je moral spet priznati poraz: ločil se je že od svoje tretje žene.
Ti si moj zadnji up (Ti si moja poslednja nada) je naslov nove uspešnice priljubljenega zagrebškega kantavtorja z zasanjanim pogledom Borisa Novkovića. In četudi je v njej marsikdo prepoznal še kanček upanja in jo utemeljeno povezal z dogajanjem v njegovem zasebnem življenju, je zdaj dokončno jasno, da te pesmi ne bo več pel svoji tretji ženi Ines. Po samo osmih mesecih je priznal poraz in se spet ločil ... Začelo se je naravnost hollywoodsko, da ne rečemo sanjsko. Boris je nekega večera, pisal se je september 2015, preletaval televizijske programe in naletel na oddajo o sovražnem govoru, kjer je svoje mnenje povedala tudi ambiciozna politologinja in komunikologinja Ines Katić, ki je bila tudi pobudnica kampanje Sovražni govor je resna stvar. Ne boste verjeli: njena stališča so se pevca tako dotaknila, da se jo je odločil poiskati na družbenih medijih, in po nekaj tednih intenzivnega dopisovanja sta sklenila, da je čas, da klepet nadaljujeta v živo. Atraktivna Ines je na tem spoznavnem sestanku Borisa tudi v živo tako očarala, da sta potem hitro postala par, marca, na njen rojstni dan, jo je oboževani pevec že zaprosil za roko, še pred poletjem pa sta tudi zaživela skupaj. In čeprav je bil Boris v sedmih nebesih, so vsi drugi dogajanje opazovali precej skeptično.
OD BRODOLOMA DO BRODOLOMA
49-letni Boris je 31-letni Ines še pred letom dni pel takole: »Ines, ugasnila si vse dileme. Ines, zaustavila moj čas. Samo bodi ob meni do konca sveta in nazaj.« Prav to pesem ji je zapel tudi na glamurozni poroki lansko poletje na Pagu, kjer sta gostila 70 povabljencev in z njimi do jutra proslavljala svoj zakon v razkošnem hotelu in restavraciji Boškinac, ki je zelo priljubljena med hrvaško družbeno smetano. A že po medenem mesecu na Sardiniji sta zakonca menda spoznala, da je prva zaljubljenost minila in da je resnično življenje težje, kot sta si predstavljala, saj očitno le nista bila tako popolna drug za drugega, kot sta to sprva mislila. Že decembra je Ines zapustila skupno domovanje, kar je Borisa tako šokiralo, da tega kar dva meseca ni prav dojel in se ni hotel sprijazniti z dejstvom, da bo očitno zelo hitro konec tudi njegovega tretjega zakona.
Ja, pevec se lahko tudi pri zbiranju žena pohvali s pestro kariero. Prvič se je poročil z odlično igralko Bojano Gregorić leta 1992. Po petih letih sta se ločila in Boris je kmalu našel srečo v zvezi z Lucijo Mačić, ki je postala njegova druga žena in mati njegovih dveh otrok – osemletnega sina Noa in petletnega Bona. »Imel sem 41 let časa, da postanem zrel in odgovoren. Če bi se mi očetovstvo zgodilo pri štiriindvajsetih, gotovo ne bi bil idealen oče. Morda bi me to malo zresnilo, preveč pa ne. A danes je drugače. V očetovstvu želim uživati, saj šele zdaj spoznavam, da je bil moj največji prijatelj v življenju prav moj oče. Z njim sem se lahko kadar koli pogovarjal o vsem, kar mi je ležalo na duši, in želim si, da bi tak odnos ustvaril tudi s svojima otrokoma in da bi se jima ne zdel dolgočasen, « je razmišljal, ko je bil še v drugem zakonu. A niti otroka nista partnerja povezala za vedno. Čeprav sta ostala v prijateljskih odnosih, je Boris Lucijo po osmih letih zakona in pol zapustil zaradi slikarke Ive Višošević, ki pa, kot se je kmalu izkazalo, tudi ni bila prava izbira.
NEUTOLAŽLJIVI IDOL DEKLET
Boris se je rodil 25. decembra 1967 v Sarajevu, vendar so se njegovi starši še pred njegovim prvim letom preselili v Zagreb. Želel si je, da bi imel kakšnega brata ali sestro, kar je nadoknadil s tem, da je imel kup prijateljev. Sicer pa tudi kot edinec ni bil razvajen, saj se je doma menda dobro vedelo, kakšen red mora biti. Od malega je bil obkrožen z zvezdami. »Imel sem srečo, saj sem srečeval veliko zvezdnikov, ki so sodelovali z mojim očetom (Đorđe Novković je bil legendarni pisec uspešnic, op. a.), in videl, kako se ljudje dvigujejo in padajo. Iz zgodb sem se veliko naučil, in zato sem od nekdaj trdil, da se s petjem nikoli ne bom ukvarjal,« mi je povedal pred časom.
A ker se je v domači hiši dihalo z glasbo, je ta kmalu zasvojila tudi njega. V glasbeni šoli se je učil klavir, vendar ni bil zadovoljen z načinom poučevanja, zato se ni odločil za nadaljevanje v srednji glasbeni šoli, temveč se je šel učit kitare k enemu od očetovih prijateljev in začel pisati svoje prve pesmi. Imel je samo 14 let, ko je skupina Srebrna krila posnela njegovo pesem Bongo Bongo, kar pomeni, da je verjetno najmlajši skladatelj, kar jih je kdaj bilo na tem območju. Seveda pa ne skriva, da gredo zasluge za to njegovemu očetu, ki je skupini predlagal, naj posnamejo katero od sinovih pesmi, saj je bil nanj zelo ponosen. Večkrat ga je tudi poklical, kadar je imel sestanke s katerim od glasbenikov, in ko je eden od Đorđevih izvajalcev nekoč povedal, da ima doma snemalni studio, je Boris izkoristil priložnost. Prosil ga je, da bi posnel nekaj demoposnetkov, nato pa jih je poslal na tedanji Jugoton. Takoj so se mu oglasili in mu v podpis ponudili pogodbo. Boris je tako še v srednji šoli postal velika zvezda.
Njegova prva uspešnica Kuda idu izgubljene devojke (Tamara) ga je čez noč spremenila iz krhkega, občutljivega, prikupnega mladeniča v idol deklet po vsej regiji. Pred razpadom Jugoslavije je bil ena največjih zvezd in je polnil dvorane, dekleta pa so kar tekmovala, kateri bo uspelo potolažiti fanta, ki je tako trpel zaradi nesrečne ljubezni. Zanimivo je, da je svojo megauspešnico napisal s pomočjo dolgoletnega prijatelja, športnega komentatorja Bruna Kovačevića, ki je bil tudi njegova poročna priča – tako pri drugem kot pri tretjem zakonu! In čeprav je Tamaro odpel izjemno prepričljivo, v resnici ni bil on tisti, ki je bil tako zelo zaljubljen vanjo, temveč sta imela z Brunom pri pisanju v mislih šolskega kolega, ki je zaradi velike nesrečne ljubezni celo ponavljal razred.
»Nisem bil klasična mladostniška zvezda, saj nisem prišel iz resničnostnega šova. Moja pesem se je pojavila na radijskih postajah in v treh tednih postala največja uspešnica v nekdanji Jugoslaviji. Prva plošča je bila prodana v 150.000 izvodih, druga pa v 180.000. Za menoj je stalo občinstvo, in ne reklame. Nisem pripadal klasični jugoslovanski sceni, poslušal pa sem pretežno tuje glasbene izvajalce,« se spominja tistih časov. »Nikoli si nisem na silo želel postati glasbenik. Kar zgodilo se je,« je nekoč priznal, a hkrati odkrito dodal, da v svoji slavi od nekdaj uživa.
NOČE SOVRAŽNIKA V HIŠI
Že pri devetnajstih letih je odšel od doma, ker sta se z očetom ves čas prepirala. »Spoznal sem, da sva oba izredno močna karakterja in se bolje razumeva, če ne živiva pod isto streho. Dobil sem nekaj denarja in odšel na svoje.«
Čeprav je njegov oče pomagal do uspeha številnim današnjim zvezdam, je Boris izbral svojo pot. Dejal je, da mu je oče dajal nasvete, dokler je še bil doma, pozneje pa sta se raje kot o karieri pogovarjala o bolj osebnih stvareh. Ali seveda komentirala nogomet – Boris je v otroštvu ta šport treniral in celo razmišljal, da bi se z njim poklicno ukvarjal. Z leti sta se z očetom razumela vse bolje, zato ga je njegova smrt zelo prizadela. »Kakšno leto, preden nas je zapustil, sem se začel zanimati za duhovno življenje, kar mi je ob njegovi smrti pomagalo. Smrt je naravna stvar, ki pa jo je težko sprejeti, ko se zgodi in prizadene nekoga od tvojih najbližjih,« je dejal po veliki izgubi in filozofsko nadaljeval: »Na splošno sem ugotovil, da je v življenju veliko odgovorov na vprašanja, težava je le, da ne veš, kateri je pravi. To ugotovimo šele, ko pride naš čas.«
Boris je nedvomno lahko ponosen na svojo kariero, ki traja že tri desetletja. In seveda se zaveda, da se v življenju nima kaj pritoževati: »Dejstvo je, da bi lahko bilo slabše, pa tudi boljše. Edini pogoj za srečo je svoboda, in ta je v mojem poslu zelo pomembna. Trudim se biti dober človek, vendar je to zelo relativno. Ne smeš imeti slabih misli in namenov, za kaj več pa moraš biti zelo močan. Zavedam se, da nisem tako močan, da bi lahko pomagal posredovati na kakšnem svetovnem kriznem žarišču, lahko pa pomagam prijatelju, komu iz soseske, in to rad storim.«
BREZ VERE NI ŽIVLJENJA
Zaradi ljubezni je kariero v zadnjih letih postavil nekoliko na stranski tir. A vse kaže, da se bo zdaj spet posvetil svoji prvi ljubezni – glasbi. »Z velikim veseljem sem se več ukvarjal s svojima otrokoma, saj sta bila še majhna. Zdaj, ko sta sinova večja, imam več časa, zato sem se odločil bolj angažirati. Pogrešam nastope,« je dejal nedavno. Kljub vsemu pa ne obupuje nad ljubeznijo: »Brez vere ni življenja. Človek, ki preneha verovati, postane zombi, živi mrtvak. Absolutno je treba verjeti – kakšen pa bi bil človek brez upanja!« Boris je še pred dokončno tretjo ločitvijo na svojem Facebooku napisal, naj škodoželjneži nikar ne mislijo, da so imeli prav. S tem je namignil, da so težave v njegovem zakonu nekateri opazili že prej. Posebno pa je tudi to, da se je kljub žalostnemu koncu Ines zahvalil za vse, saj je očitno spoznal, da je bolje, da težke čase prebrodi s spomini na srečne dni, ne pa da zameri nekomu, ki mu pač ni uspelo izpolniti vseh njegovih pričakovanj.
Boris o podrobnostih iz zadnjega zakona ne želi govoriti. Ni pa izključeno, da bo o tem kdaj zapel. Kajti najboljše pesmi so tiste, ki jih je napisalo življenje.
