Ne da bi storile kar koli posebnega, napolnijo prostor s svojo karizmo in obnorijo s skrivnostnim seksapilom. Z obljubo nečesa, kar je nerazložljivo, a se mu kratko malo ni mogoče upreti.
Fatalna ženska
Glavni lastnosti fatalnosti sta skrivnostnost in razorožujoča zapeljivost, s katerima te ženska povsem prevzame. Kaj prevzame, preprosto obnori in pripravi do na videz nemogočih in nevarnih dejanj. Pa najsi bo to nekdo, ki jo ugleda prvič, njen ljubimec ali zaprisežen nasprotnik. Kot da bi nekako neotipljivo vodila lutke, ki brezkompromisno ugodijo vsaki njeni želji. Ji pri tem pomaga seksapil, res vse temelji samo na erotični navezavi ali pa zgolj na težko razložljivi dominanci, s katero si z lahkoto podredi vse okrog sebe?
Usodna demonska bitja
Izraz femme fatale oziroma fatalna, usodna ženska izvira iz francoščine. Najdemo jo v književnosti in drugih oblikah umetnosti. Njen lik je obvezno povezan z nevarnostjo in brezkompromisnostjo, nemalokrat smrtjo, zato ne preseneča, da ji je zgodnja literatura pridala nadnaraven, skorajda demonski pridih. Fatalke so bile poveličane kot ženske, ki so uročile oziroma hipnotizirale svoje žrtve, pozneje pa opisane ne samo kot usodne ljubimke, temveč kot čarovnice, vampirke in druge oblike nezemeljskih bitij. V ameriškem filmskem izročilu zgodnjega dvajsetega stoletja so bile najpogosteje prikazane kot tiste, ki so, navadno zaradi seksualnih apetitov, prežale na nič hudega sluteče žrtve. Danes je ta grozeči nadnaravni pridih bolj ali manj izginil, še vedno pa velja, da imajo nerazložljivo moč nad moškimi.
Pogosti dodatni lastnosti zgodovinskih fatalk sta tudi promiskuitetnost in zanikanje materinstva, ki ga mnogi razlagajo kot očitno nasprotovanje nesmrtnosti in s tem ultimativno grožnjo uničenja moškega na podlagi odrekanja potomstva. Te ženske so skoraj vedno prikazane prej v negativni kot pozitivni luči, njihova dejanja pa moralno sporna in mistificirana.
Prototip rajske Eve
Usodne ženske poznamo že iz antične zgodovine. Obstajale so pod različnimi imeni v različnih ljudskih izročilih in mitih. Bile so zapeljive sirene, sfinge s človeško glavo in levjim trupom ali lepotice, preobražene v pošast, kot recimo strah vzbujajoča Scila. Judovska mitologija ji je nadela ime Lilit, grška jo je našla v Afroditi, Medeji, Lesbiji in celo trojanski Heleni. V Bibliji tej definiciji najbolj ustrezajo Dalila, Jezabel in Salome, kitajsko izročilo jo vidi kot Daji, vladarjevo soprogo oziroma najljubšo priležnico, pogosto opisano tudi kot duh lisice. Semkaj kajpada spadata tudi Kleopatra in Mesalina.
Evropski srednji vek jo je najpogosteje, seveda pod vplivom krščanstva, upodabljal kot nebrzdano nevarnost ženske seksualnosti, nekakšen prototip rajske Eve. Navdihovala je številne pisatelja in slikarje različnih umetnostnih obdobij, še najbolj romanticizma. Od Keatsa do markiza de Sada in Oscarja Wilda, od Muncha do Klimta in Moreauja. V glasbi so jo ovekovečili številni skladatelji, med njimi Wagner, Bizet in Camille Saint-Saens.
Otipljivi odmerek zapeljivosti
Z razmahom filmske industrije je lik fatalne ženske dobil novo dimenzijo. Američani so ji radi pridali eksotični pridih, kar pomeni, da je izvirala iz Vzhodne Evrope ali Azije. Poudarjena je bila njena seksualna ali vsaj senzualna dimenzija, z razmahom filma noir pa še njena skrivnostnost in smrtonosnost.
Takšni so bili v štiridesetih in petdesetih letih ženski liki v filmih Malteški sokol, Mildred Pierce, Gilda, Globok spanec, Dvojno zavarovanje, Morilci, Samson in Dalila, Vertigo, Fant s trobento in Poštar zvoni vedno dvakrat, ki jih povezujemo z nepozabnimi igralkami Mary Astor, Rito Hayworth, Barbaro Stanwyck, Lauren Bacall, Lano Turner, Kim Novak, Hedy Lamarr in Avo Gardner. Večina se je ponašala s kriminalnim pridihom, če pa ne, pa vsaj z otipljivim deležem fatalne zapeljivosti.
Seveda pa ne smemo pozabiti, da segajo kinematografske korenine fatalnih žensk že v zgodnja dvajseta, torej v dobo nemega filma. Theda Bara, Gloria Swanson in Marlene Dietrich so bile pionirke, ki so razbile konvencionalne stereotipe plitkih in od moških povsem odvisnih pripadnic nežnega spola, ter jim pridale pohvalni odmerek globine in sofisticiranosti. Predvsem zadnji dve, Swansonova in Dietrichova, sta tudi v zvočni dobi še naprej upodabljali usodne ženske, saj sta tako Sunset Boulevard kot Modri angel tipična filma, ki poveličujeta žensko fatalnost.
Na lovu za posodobljeno fatalko
Poznejša filmska zgodovina je postregla z rahlo posodobljenim tipom fatalke. Pred gledalci ji je bilo odmerjenih več minut, postavljena je bila prav v središče dogajanja in razgalila je za odtenek več gole kože kot njene vzornice nekaj desetletij prej. Še vedno pa je ohranila vse izvirne lahnosti, s temnim raskavim glasom vred, očitno skupno lastnostjo večine igralk, ki so se znašle v fatalnih vlogah.
V tem smislu se za naslov usodne ženske v zadnji polovici stoletja upravičeno potegujejo Anne Bancroft v Diplomirancu, Isabella Rossellini v Modrem žametu, Glenn Close v Usodni privlačnosti in Nevarnih razmerjih, Sharon Stone v Prvinskem nagonu, Demi Moore v Razkritju, Linda Fiorentino v Usodnem nagonu, Eva Green v Mestu greha 2 in celo Nicole Kidman v Ženski za umret. Slednja je fatalnost poskušala izžarevati tudi v blodnjaku Kubrickovih seksualnih fantazij z naslovom Široko zaprte oči, a ji ni najbolje uspelo.
Seveda se ob naštevanju filmskih usodnih žensk poraja vprašanje, ali so za njihovo rojstvo zaslužni zgolj režiserji in producenti, ki so v njih prepoznali nov komercialni potencial. Nedvomno drži, da so bili liki fatalnih žensk dovolj velik magnet, ki so se mu filmarji odločili pridati čim usodnejši obraz in telo iz resničnega sveta. In se pri tem najverjetneje kar precej namučili.
Odgovor na vprašanje, kdaj se rodi fatalka, se torej skriva v usodni kombinaciji fatalnih lastnosti in spleta naključij. Torej tudi v nekakšnem moško-ženskem sožitju, saj so (predvsem) moški iz filmskega sveta zaslužni za to, da je avra usodnih žensk prodrla do milijonov po vsem svetu. A to navsezadnje ne zmanjšuje fatalnega vpliva posameznic. Kajti prav z njim so motivirale moške, da so naredili, kar so želele. To pa je konec koncev bistvo fatalnosti, mar ne?
Seveda imajo obline!
Jasno je, da je pojmovanje fatalnosti subjektivno in da je nemogoče doseči popolno soglasje o tem, kdo si zasluži ta status in kdo ne. Da je težko potegniti mejo in utemeljiti, zakaj je Sophia Lauren bolj fatalna kot Elizabeth Taylor. Ali Angelina Jolie sploh zasluži tovrstno razpravo in zakaj recimo Nicole Kidman kljub vsem naporom ne more biti prava usodna ženska. Prav tako bi jih lahko poiskali še na drugih področjih in razpravljali o tem, ali so to na glasbenem področju Edith Piaff, Maria Callas ali pa morda Madonna?
Eno je gotovo. Fatalke imajo (vsaj večinoma) obline. Tudi danes, čudnim anoreksično koščenim trendom navkljub. Ponosno poudarjajo svojo ženskost, pri čemer v nasprotju z lepoticami na prvo žogo svoje vizualne atribute raje pritajeno skrivajo kot radodarno razkazujejo. Navdušujoče mojstrsko znajo v moškem vzbuditi erotično domišljijo, še preden se razgalijo. Če sploh se. Prava fatalka lahko namreč doseže vse, kar hoče, zgolj z obljubo svojega utelešenja seksualnosti, pri čemer premeteno stavi na brezmejno domišljijo testosteronsko motiviranih možganov.
Na tej točki velja razjasniti tudi razliko med seks simbolom in usodno žensko. Površnemu gledalcu bi se namreč zazdelo, da delamo krivico Marilyn Monroe, Brigitte Bardot, Bo Derek, Kim Basinger ali celo Pameli Anderson. Torej kateri od lepotic, ki so obnorele svet in moškim krepko dvignile utrip. A zavedati se moramo, da zgolj poudarjena seksualnost še ni dovolj za fatalni status. Prave fatalke so namreč v svojem vplivu na moške bolj prefinjene in s svojo pojavo presegajo okvire potrošnega spolnega objekta, ki se ga moški po uporabi po navadi kar hitro naveličajo.
In še nekaj je neoporečno. Fatalnost, ali vsaj predispozicija zanjo, je položena v zibelko, ni se je mogoče priučiti ali jo igrati, temveč je kot nekakšen poseben dar, ki ga vila sojenica s čarobno palčko vdihne izbrankam. Tiste, ki tega daru ne prejmejo, se lahko še tako trudijo, izzivalno oblačijo, ekstravagantno vedejo in estetsko »izboljšujejo«, pa se bodo, tako pred kamero kot v resničnem življenju, preprosto izgubile v brezimnosti.
