Ali pa celo, da je v tisti majhni kletki najbolj varno. Kako se iztakniti iz lastne kletke in razpreti krila ter končno zaživeti svobodno, brez omejitev, ki nas le hromijo, nam je povedala mag. Saška Klemenčič, coachinja.
Kako prepoznati zataknjenost?
Ne moreš naprej. Ne napreduješ. Kar koli narediš, prideš vedno na isto točko, kjer si že bil. Spet prideš do enakih ugotovitev, enakega spoznanja, enake rešitve (ki to ni), enakega rezultata (ki ga ne maramo). Na tej točki ne želiš biti več, ker se ne počutiš dobro. Ne veš pa, kako naprej in ven iz tega. Ali pa nočeš vedeti. Včasih je namreč zataknjenost tudi izbira. Čeprav nezavedna.
Kdaj se zataknemo v vzorce obnašanja, razmišljanja, ki nam ne koristijo, in zakaj?
Običajno takrat, kadar nimamo boljše izbire, ideje, rešitve, ali pa se ujamemo v kako omejujoče prepričanje oziroma negativno čustvo. In običajno se niti ne zavedamo, da se vrtimo v začaranem krogu. To se zgodi, ko si vrtimo in podoživljamo filmčke preteklih izkušenj ali delamo črne scenarije za prihodnost ali pa poskušamo rešiti neki izziv na vedno enak način. Zataknemo pa se lahko tudi v bolezni, utrujenosti, glavobolu, nespečnosti, alergiji … vse to so sprejemljiva opravičila, da se nam ni treba ukvarjati s tistim, kar nam je res pomembno. In tako ne napredujemo. Običajno gre za položaje, ko nam nekaj poruši naše ravnotežje, znajdemo se v kaosu, in potem še sestavljamo koščke v novo sestavljanko ter tako iščemo svojo moč in vzpostavljamo nadzor nad položajem.
Kako ozavestiti, kje smo se zataknili?
Opazujmo sebe – svoje misli in vedenje. Vprašajmo se: Kakšne so moje misli? Kaj počnem? Razmišljam pozitivno ali negativno? Ali še bolj zapletam problem ali iščem rešitve? Kdo v moji bližini še tako razmišlja in kam ga je to pripeljalo? Ali me to, kar razmišljam in delam, vodi k cilju ali stran od njega? Se vrtim v krogu? Česa me je strah? Kaj je tisto najhujše, kar se mi lahko zgodi? Kako lahko to preprečim?
Kako naj se iz njih »iztaknemo«?
Razmislimo: Kaj bi naredila, če me ne bi bilo strah … če bi vedela … znala … imela … če bi verjela, da je vse mogoče in da možnosti izbire vedno so. Na kaj do zdaj sploh še nisem pomislila? Kaj bi nekdo drug naredil v mojem položaju, da bi ga uspešno rešil? Ali lahko to naredim tudi jaz? Sem že kdaj rešila podoben položaj? Kaj od tega lahko uporabim, da se iztaknem? Včasih pa enostavno pomaga: Ne razmišljaj! Samo naredi! Kar koli. Bolje, da se premikamo, kot da stojimo. Na poti se izkaže, ali gremo v pravo smer. Če ni tista, v katero smo želeli iti, vsaj vemo, da tista ni prava, in iščemo dalje.
Zakaj se včasih nočemo »iztakniti«?
Ko se iztaknemo, gremo naprej. V nekaj novega. Tega nas je strah. Nihče ne ve, kako bo v tistem novem. Ali bo boljše ali slabše kot staro, že znano. Ne vemo, ali nam bo res uspelo. Zato se oklepamo znanega. Za premik naprej je treba zavestno spustiti tisto, kar nas ne podpira, in si postaviti življenje na novih temeljih. Natančno vemo, česa ne potrebujemo več. In kaj želimo namesto tega. Samo odločitev pa ni dovolj. Spremembe je treba začeti vnašati v prakso. To pa lahko naredi le nekdo, ki si dovoli sprejeti v življenju več sreče, več ljubezni, več zdravja, uspeha, blagostanja … Včasih pa se nočemo iztakniti tudi zato, ker ne vidimo alternativne možnosti (na primer v nekem odnosu, službi) ali pa ne znamo naprej. Pomembno je, da si priznamo, da se tukaj, kjer smo zdaj, ne počutimo dobro. Potem pa, da se odločimo, da si bomo poiskali neko boljšo priložnost. Tako spet dobimo moč in nadzor.
Zataknjenost je kot brezizhoden položaj. Najbrž se vsakomur v življenju kdaj zgodi, da preprosto ne more iz njega, da se ne da drugače … čeprav pri nekom drugem na lastne oči vidi, da je to mogoče. Je res vsa 'brezizhodnost' le v naši glavi?
Brezizhoden položaj si običajno ustvarimo sami v svoji glavi zaradi omejujočih prepričanj, pomanjkanja znanj in izkušenj. To ne pomeni, da je vsak položaj mogoče zlahka rešiti. Vendar pa običajno rešitve so. Najdemo jih, če začnemo razmišljati drugače, kot smo navajeni. Z drugega zornega kota. Širše. Drugače kot običajno. Kot bi razmišljal nekdo drug, ki je v podobnem položaju uspešen. Zataknjenost se začne v mislih, konča pa v čustvih. Misel povzroči strah, žalost, jezo, razočaranje ipd. Če ne znamo predelati teh čustev, obtičimo v njih. Se zataknemo. Zato je treba ozavestiti misli in čustva, oboje predelati in postaviti tako, kot je nam podporno. Na neki coaching seansi sem s pacientko ugotovila, da ni hotela nehati žalovati za umrlo mamo, ker je mislila, da če bo spustila žalost, bo izgubila še zadnjo vez z mamo. Ko sva ozavestili, da žalost mame ne bo vrnila ali ohranila, je pacientka lahko spustila žalost in postopoma uspešno končala vse faze žalovanja. Odločila se je, da si bo dovolila živeti naprej. Če je umrla mama, ni treba še njej v nekem prenesenem pomenu.
Najpogostejši vzorci zataknjenosti pri Slovencih
Se najdete v katerem od prepričanj, ki omejujejo največ Slovencev? Prepoznajmo jih in zaživimo svobodneje.
- Kaj si bodo pa drugi mislili …
- To se ne dela …
- Se ne spodobi …
- Lahko si kaj narediš …
- Je preveč tvegano …
- Prestar si …
- Premlad si …
- To se ne splača …
- Predrago je …
- Predaleč je …
- Biti moraš rojen pod srečno zvezdo, da se ti zgodi …
- Takim, kot smo mi, se to ne dogaja …
- Ne morem … ne znam … ne vem …
- Ni mi namenjeno …
- Nisem dovolj dober, pameten, izobražen, sposoben … ne bo mi uspelo …
- Ne moreš kar nekomu zaupati …
- Vedno smo delali tako in je bilo v redu!
