Na institutu je zaposlenih 20 odstotkov žensk, med vodilnimi pa jih je kar 33 odstotkov, kar je v mednarodnem prostoru izjemna številka.
Osrednje raziskovalno področje prof. dr. Jadrana Lenarčiča zajema robotsko kinematiko, biorobotiko in humanoidne robote. Čeprav se je za študij elektrotehnike odločil po inerciji, ker je pač to študiral tudi njegov starejši brat, je v robotiki dosegel odmevne uspehe; velike mednarodne uspehe pa žanje tudi IJS, ki ga vodi že tretji mandat. Jadran Lenarčič je daleč od stereotipne podobe odtujenega, vase in v svoje delo zaprtega znanstvenika; pravzaprav je daleč od vseh stereotipov in je že od malega ubiral svojo pot.
Učiteljice
Že kot otrok je imel rad enciklopedije, v 2. razredu osnovne šole pa ga je navdušila ilustrirana zbirka Miroslava Zeia; zbirko knjig je prinesel oče, s katerim je bil zelo povezan. Že kot učenec ni mogel sprejeti vzvišenega odnosa nekaterih učiteljic, češ, vi ste otroci, še ne veste, še ne razumete … Zavedal se je, da tudi otroci marsikaj znajo in da so marsikje boljši kot one. Recimo v teku – zakaj ne bi učiteljice vsako leto tekmovale v teku na 60 m in bi se jim otroci do solz nasmejali; tako bi sprejele enakovrednost. Na večino učiteljic pa ima vendarle lepe spomine, čeprav se je tudi zgodilo, da se je v razredu dolgočasil in ga je katera zato poslala v trgovino po nakupih … Še zlasti v lepem spominu pa ima učiteljico slikanja v osnovni šoli, ki so ji nadeli vzdevek Kobilca – po Ivani Kobilci. Večkrat jih je vodila po »beneškem Kopru«, mestu, kjer je bil v 15. stoletju sedež Beneške uprave za celotno Istro, je takrat zacvetelo tudi na področju umetnosti. »Kobilca« je učencem kazala znamenitosti, grbe, fasade in dimnike – v starem Kopru je vsak dimnik drugačen, jih seznanila z deli Tiziana in Carpaccia … Seveda je bila navdušena nad Jadranom Lenarčičem, ki je znal odlično slikati; njegove slike je šola pošiljala na razne razstave in tekmovanja. Žal pa sam nima nobene od svojih slik iz tega obdobja. Se pa spominja, da ga je realistično risanje in slikanje kmalu začelo dolgočasiti. Zgodaj ga je pritegnil kubizem po Picassu, slikanje z igro senc in svetlobe in več dimenzij, ki je bilo na meji z abstrakcijo. »Ko boš velik, boš slikar, in tvoje slike bodo monotone«, je kritično o abstrakciji govorila učiteljica likovnega pouka. Toda ni se dal pregovoriti; še danes vidi v abstraktnem veliko več odprtosti za ustvarjalnost.
Kot petletnega otroka ga je zelo pritegnila glasba, še posebej pa si je želel igrati klavir. Toda življenje ga je zapeljalo drugam; še danes pa se sprašuje, ali je bila ta strast znanilka talenta, ki bi se morebiti razvil, če bi živel v glasbeni družini in je ali je ustvarjalni naboj na drugih področjih le posledica tega? No, danes ima rajši tišino. Le tu in tam »ga napade« nuja po glasbi in takrat brska po starih videoposnetkih rokovskih ali džezovskih glasbenikov, kot so Dylan in drugi njegovi sodobniki.
Slikarski talent ima po mami
Njegova mama je bila ustvarjalna, talent za slikanje ima po njej. Rada je imela tudi glasbo, še zlasti operne arije; veliko libretov je znala kar na pamet. Ob poslušanju radijske operne oddaje je – od ganjenosti – vedno jokala. Kot otrok s Krasa je hodila v italijansko šolo, toda staršem to seveda ni bilo všeč, druge izbire pa niso imeli. Zato so takrat zavedni starši poskrbeli, da so otroke čim prej vzeli iz šole s fašistično prisilo. Zanimivo je, da je mamina družina obkrožena z literarnimi priimki – babica je bila Zlobec, poročena Tavčar. Živeli pa so nekaj sto metrov stran od hiše pesnika Kosovela. Mama je bila pozneje zaposlena pri starejši sestri v Trstu, ko pa se je poročila, je z možem morala menjati veliko mest, na koncu pa sta le pristala v Kopru, kjer je prevzel službo vodje oddelka na Zavodu za socialno zavarovanje. Bil širok, bister in zelo razgledan človek, toda navdih je prinašala mama. Pri njegovem starejšem bratu je bilo kmalu jasno, da je izrazito inženirski tip, zato je bila njegova poslovna pot kmalu jasna. Drugače je bilo pri Jadranu – številni talenti so ga vlekli na več strani – od matematike, filozofije in sociologije, do slikarstva in celo poklica trenerja, saj se je v najstniškem obdobju intenzivneje ukvarjal z atletiko. V tistem obdobju je bilo slikarstvo malce v ozadju, toda še vedno močno prisotno. Ko pa si je bilo treba izbrati poklic, se je odločal odgovorno; zavedal se je, da je slikarstvo lahko zelo rizična izbira, da se bo morda z njim težko preživljal, zato je izbral elektrotehniko, kjer je ravno diplomiral njegov brat. Toda slikarstvu se s tem ni odrekel: »Neprestano slikam in to predvsem, ko ne slikam, ko v mislih ustvarjam, oblikujem, upodabljam. To, kar vidimo nekega dne na platnu, je le bolj ali manj ponesrečen približek nekega slikarskega procesa, ki se ti odvija v glavi vse življenje …« Njegove slike so zračne, dihajo in so prostorne, kot da bi jih ustvarjal iz ptičje perspektive. Najrajši dela, ko »nima pojma, kaj bo naslikal « in se povsem prepusti ustvarjalnosti, ki ga vodi. Boji se, pravi, da bi na praznem platnu že videl to, kar naj bi naslikal; to ga kvečjemu omejuje. Ob ustvarjanju se mu porajajo občutki iz otroštva – sliši glas galebov, zvoke ladij, zadiši mu značilni vonj morja v mandraču … Slikanje tako postane neke vrste metafizično dejanje; take so tudi njegove slike. Zato ga jezi, da ljudje iščejo podobe v njegovih slikah, na slikah so kvečjemu simboli; sicer ne bi bile abstraktne, ampak figurativne!
Na institutu, ki ga vodi, je prispeval tudi k delovanju galerije: »Znanost in umetnost vodi isti proces – moč ustvarjanja, »pravi prof. dr. Jadran Lenarčič – človek z veliko začetnico, ki pooseblja znanje, razvoj, širino, odprtost in ne nazadnje – stik s presežnim tudi v duhovnem smislu; z estetiko in umetnostjo.
Gospodinjstvo – naloga vseh v družini
Znanstvenik in slikar, doma pa mož, oče dveh odraslih otrok, vrtnar, kuhar … Da doma opravlja razna dela, se mu zdi samo po sebi umevno; zato se čudi, da se ženske tako rade pohvalijo, češ kako super moža imajo, saj jim včasih pomaga pri gospodinjstvu. Zakaj raje ne rečejo, da žena pomaga možu pri gospodinjstvu. Kot da je skrb za dom izključno ženska zadeva. Meni, da morajo v družini vsi delati vse. Pri tem pa doda, da sam rad izdeluje testenine in njoke, je pa tudi specialist za rižote. Čeprav je odraščal ob morju, pa pripravo rib prepušča ženi. Nase je prevzel vrt, čeprav prizna, da ga delo na vrtu prav nič ne razveseljuje! Je pa zato po končanem delu razveseljujoč pogled na natančno izdelan vrt s številnimi grmičevci, drevesci ter tudi eksotičnimi rastlinami. Sicer pa si z ženo Brigito, ki je profesorica doktorica znanosti s področja biokemije, delo delita po sistemu, da ko je treba kaj postoriti, to naredi tisti, ki ima čas in voljo za to. No ja, žena mu kdaj pa kdaj poočita, da dela vse samo, ko dobi navdih; da tudi posodo pospravi za seboj, »ko ima navdih«, kar – prizna, da je res. Morda je prav zaradi tega že štirideset let z njim, se pošali.
Oba otroka od malega kličeta starša po imenih. S sinom, pravi, sta dobra prijatelja, hči pa je že skoraj njegova oboževalka. Sin in hči sta zelo senzibilna. Nekoč je hčeri, ki nikoli ni poslušala oper, pod pretvezo, naj prisluhne dvema različnima izvedbama Puccinijeve arije »O mio babbino caro«, zavrtel posnetek Marie Callas in sodobne Ane Netrebko. In se je zjokala kot njena babica.
Ženske v znanosti
Svojim študentom pravi, »naj se odločajo s srcem in čustvujejo s pametjo!« V 5. letniku študija elektrotehnike je na robotiki, ki je predmet dr. Lenarčiča, v povprečju med 15 študenti le ena študentka; sicer pa je podobno povprečje pri študiju vseh smeri v tehniki – tako v Sloveniji kot tudi v Evropski uniji. Na področju tehnike je žensk zelo malo, tako kot v naravoslovni znanosti sploh. Še največ se jih odloča za študij kemije, biologije in farmacije, najmanj pa za študij fizike; tam jih je le za vzorec. Trend se je začel na začetku obračati pri računalničarstvu, pozneje pa je število žensk spet upadlo. V raziskovalnem delu, zlasti v tehniki in naravoslovju, je na samem začetku kariere potreben ogromen vložek, ogromno dela in časa; ženske pa se morajo truditi za družino in študij. To dvoje je težko usklajevati v tolikšni meri, da bi bile na obeh koncih odlične, še zlasti, če imajo partnerje, ki ne razumejo raziskovalnega dela. V znanosti so za mlade raziskovalce nujne tudi mednarodne izkušnje; dve ali celo tri leta dela v tujini je še dodatna obremenitev za mlade raziskovalke.« Dr. Lenarčič pravi, da se s tem problemom srečuje tako rekoč cel svet; hkrati pa se kot direktor Instituta Jožef Stefan lahko pohvali, da je sicer na inštitutu 20 odstotkov žensk, jih je pa med vodstvenim kadrom kar 33 odstotkov. In našteva mnoge odlike »šefic« v znanosti.
Lepo je videti pametno in izobraženo žensko
Do neumnosti in poneumljanja ni prav nič toleranten, zato pripomni: »Lepo je videti izobraženo in pametno žensko.« Doda, da še zlasti pri javnih osebah, ki so nam vsem na očeh, pričakuje profesionalnost, dostojanstvo, spoštljivost … In se sprašuje, kako si lahko nekatere ženske dovolijo spustiti se tako nizko, da – včasih pred kamero – ponavljajo neumne stereotipe, povezane z ženskami, nastopajo neprimerno in pozersko oblečene, vsebine, ki jo podajajo, pa je bore malo. Kot vzor navede oddajo o vremenu na eni izmed španskih televizij, kjer je mlada, čisto nič vpadljivo oblečena dama, s strokovnim nastopom povedala marsikaj novega in zanimivega o svoji temi – v ospredje je postavila vsebino, ne pa sebe. Tudi na naših televizijah bi si želel v tem smislu več profesionalnosti – pa naj gre za vreme ali kaj drugega.
In na koncu se zopet vrneva k znanju in ustvarjalnosti, saj človeka izpolnjujejo presežki; meni, da je najdragocenejše v sebi prepoznati ustvarjalnost in jo nato tudi pripoznati kot svojo življenjsko nujo
