Ker vseh želenih projektov zaradi rednih obveznosti, ki jih ima kot član ansambla MGL, ni mogel uresničiti, se je odločil, da ga zapusti in odide na svoje.
PONUDB ZA DELO MU NE MANJKA
»Imam dve predstavi, ki si ju zelo želim igrati (Zapornik št. 3.2.3. in Boksarsko srce), a zanju nisem imel časa. Poleg tega imam veliko ponudb za sinhroniziranje in vodenje dogodkov, ki jih tudi nisem mogel sprejeti zaradi službenih obveznosti, jeseni imamo premiero nove plesne predstave, ki bi bila tudi še ena neuresničena ideja, ker bi zmanjkalo časa, pa bi bilo preveč škoda. In še veliko idej imam v glavi, ki jih želim prenesti na oder oziroma pred kamero,« nam je razlog za odhod iz MGL pojasnil Valič.
Domen je tudi sicer človek, ki ves čas potrebuje nove izzive. Stalnice ga namreč utrujajo in upočasnjujejo. »Rad imam pisane dneve in to zdaj živim. Super mi je!« nam je zaupal.
BITI IGRALEC JE BILA NJEGOVA EDINA MOŽNA IZBIRA
Da si želi postati igralec, je vedel že po osnovni šoli. »Samo to sem lahko z vsem srcem in dušo,« pravi Domen, sicer sin igralca Iztoka Valiča in vnuk igralca Aleksandra Valiča. Po isti poti je želel iti tudi njegov brat Vid, a je po dveh neuspešnih poskusih vpisa na AGRFT obupal. Zanimivo pa je, da je Domen na odru oziroma pred kamero stal z obema. Z očetom nastopa v seriji Usodno vino in v predstavi Boksarsko srce, z Vidom pa je vodil zadnjo sezono šova Slovenija ima talent. In kako je delati z družinskimi člani? »Z očetom med delom ohranjava enak odnos, kot bi ga imel s kolegom, s katerim nisem v sorodu. Drugače je bilo, ko sva z Vidom vodila oddajo Slovenija ima talent. Tam je bilo prisotnega veliko več osebnega odnosa, ker je tudi način snemanja, pisanja in sestavljanja oddaje precej drugačen od tistega pri snemanju serije. Moja izkušnja je, da je pri delu z očetom in bratom veliko več prednosti kot pa slabosti,« pravi Domen, ki bo kmalu znova stal na odru z očetom, in sicer v predstavi Boksarsko srce, ki jo bosta tokrat – 29. maja – odigrala v SiTi teatru.
Domen v komični drami upodablja od energije prekipevajočega, nesramnega in neotesanega petnajstletnika, ki dnevno pet in več ur brska po svetovnem spletu, klepeta po messengerju, glasuje za nove face, žveči pice in drugo hitro hrano, domišljija pa mu ne seže dlje kot do Müllerja, kjer bo jutri kupil novo računalniško igrico. Sam je bil kot najstnik precej drugačen. »Sam kot najstnik sploh nisem bil naporen, ker sem imel zelo discipliniran urnik. Šola in plesni treningi, to sem počel vsak dan. No, razen ob vikendih, ko sem bil na plesnih tekmah in sem se moral učiti za šolo. Čeprav sem zagotovo imel tudi svoje najstniške izbruhe, normalno,« priznava igralec, ki velja za enega najbolj popularnih in oboževanih znanih obrazov pri nas.
Prošnje za avtograme in fotografiranja so – od vodenja šova Slovenija ima talent in serije Usodno vino, ob katerih ga je spoznala vsa Slovenija – pri njem stalnica. »Ljudje, ki me pozdravijo ali pa si zaželijo fotografijo za svoje otroke, mi polepšajo dan. Oni so moji gledalci, njim želim prek svojih vlog in projektov povedati zgodbe, in če jih poslušajo, me to motivira za nove podvige,« nam je dejal Domen. Kakšnih slabih izkušenj vsaj za zdaj z njimi še ni imel, je pa pri tem ugotovil, da jih veliko ne zna uporabljati besede prosim.
