Jožef Ropoša s svojim likom v Usodnem vinu skrbi za komično protiutež napetostim in težavam v seriji. A mož se zelo rad šali tudi v resničnem življenju, kar sem na svoji koži občutila med intervjujem, pa čeprav njegovo zgodnje življenje ni bilo niti malo rožnato. Smisel za šale je bil njegovo glavno orožje vse od otroških dni. Takrat ga je uporabljal za prikrivanje svojega manjvrednostnega kompleksa. »Humor sem podedoval po mami, po poklicu kuharici, in očetu, zidarju, ki je zelo rad bral knjige. Ves čas sem afne guncal, ker sem bil debelejši in me je bilo sram. Iz občutka manjvrednosti sem se izpostavljal tako, da sem kaj zaigral in kaj obrnil na šalo, « odkrito priznava. Proti koncu osnovne šole je skupaj s še dvema sošolcema začel pripravljati tudi skeče za proslave. Že kot otrok pa je prvič stopil tudi pred televizijske kamere. Igral je namreč v nadaljevanki Vest in pločevina, ki jo je režiral Anton Tomašič, v glavnih vlogah pa sta nastopala Boris Cavazza in Dare Valič. Takrat je dobil občutek, da zna to odlično početi in da je igralstvo tisto, s čimer se želi ukvarjati.
HOTEL MAMA – ŽIVLJENJSK A NAPAKA
Oče je njegovi odločitvi, da bo postal igralec, zelo nasprotoval. Ko je doma povedal, da bo šel na akademijo, mu je dejal, da se mora odseliti, a je – potem ko mu je obljubil, da bo pomagal pri hiši, ki so jo takrat zidali na Štajerskem – popustil. Oče si je namreč želel, da bi bil elektrotehnik in na Štajerskem popravljal televizorje, sam pa si je želel ostati v Ljubljani, kjer je odraščal. Danes meni, da je bila odločitev za hotel mama življenjska napaka. »Izbral sem si lažjo varianto, misleč, da je lagodnejša, pa ni bila. Boljše bi bilo, da bi se osamosvojil. A sem se ustrašil, da bom brez financ in kako bom hodil na akademijo in delal hkrati, čeprav bi takrat v zaletu mladosti to zlahka zmogel«. Oče se je pozneje sicer omehčal in z mamo sta nekajkrat prišla tudi na njegovo predstavo.
BOLEČE OTROŠTVO
V otroštvu je Jožef zelo rad hodil v Prekmurje na očetovo domačijo. Tam je pri teti od drugega do četrtega leta tudi živel in si izoblikoval svoj jezik, najprej kot prekmurščino. Ko je potem prišel v prestolnico, ga zaradi govorjenja v narečju nihče od otrok ni razumel, zato je bil na igrišču zelo osamljen. Tudi sicer mu v otroštvu ni bilo postlano z rožicami. Oče je namreč deloval predvsem v smislu svojih želja in zahtev, z mamo pa sta se mu morala pokoravati. Pri tem je znal uporabiti tudi silo. Tega se je Ropoša zelo sramoval. »Tudi ko sem že odrasel, me je bilo sram, ker sem se vedel preveč oportunistično, čeprav sem se včasih zavzel za mamo, da ne bi dobila kakšnih batin, pa sem jih potem tudi jaz veselo dobil. Ni mi je uspelo dovolj zaščititi, tako kot bi hotel, in kot bi mlad prebujajoči se moški to moral. Nisem zmogel biti dovolj viteški, ker je bil oče – tudi pri mojih 16 letih – preprosto premočen. A moja mama je vse pretrpela.« Bilo je veliko bolečin. Oče je zelo krvoločno deloval tudi do njega kot majhnega otroka. »Ko sem enkrat prižigal štedilnik in je bila pečica prižgana dve uri, je oče popenil, me prijel za roke, mi jih dal v pečico ter jih držal tako dolgo, da so se mi naredili mehurji. Potem sta babica in mama končno popenili nanj. Pa pogosto sem moral klečati v kuhinji za vrati, ker sem bil kar poreden otrok.«
NASPROTNIK PERMISIVNE VZGOJE
Svojih lastnih otrok ni vzgajal permisivno. Temu modelu namreč nasprotuje, saj je prepričan, da v tem primeru otroci vzgajajo starše, kar se mu zdi bebavo. »Starš mora dovolj strogo, a ne kruto usmerjati otroka, da se zave svojih omejitev. Včasih sta otroka dobila po riti, večkrat pa sem ju tudi glasovno zaustavljal, kadar sem ocenil, da je to pravilno.«
Sinova se sicer nista odločila iti po očetovi poti, čeprav sta oba podedovala tudi nekaj njegovih umetniških genov. »Starejši Vid, ki ima 26 let, se je dosti kmalu odločil, da ne bo poklicni igralec, čeprav je v osnovni šoli rad nastopal. Trenutno končuje prevajalstvo, magisterij na filozofski fakulteti, z malce teatralno temo: gledaliških nadnapisov oziroma podnapisov. To ima po materi, moji prvi ženi, Mateji Dermelj, ki je lektorica v Slovenskem mladinskem gledališču. Tudi njegova babica je slavistka, njegov praded pa je bil Anton Slodnjak. Nekaj že mora biti v krvi! Mlajši Klemen pa pri 23 letih končuje šolo za strežnike in se je vpisal na visoko šolo za medicinskega tehnika,« razkriva igralec.
VROČA ČUSTVA IN HLADEN RAZUM
Kljub temu da v svojem poklicu nadvse uživa, pa poudarja, gre za pri igralcih za zelo težek psiho - fizičen napor, ki terja tako kondicijo kot zdravje, saj je treba prestati velike napore in užitke, ki se sprožajo med delom. Sam se je sicer vedno držal tega, kar je rekel že francoski igralec Talma: da mora imeti igralec »vroča čustva in hladen razum«. »Nekateri ustvarjalci so zapustili gledališče ali celo svoje življenje zaradi nekaterih intenzivnih doživljanj, ki jih imajo lahko le ljudje, ki se predano ukvarjajo z umetnostjo. Včasih imaš v enem dnevu tudi tri predstave, od katerih sta dve isti, ena pa je od drugega avtorja. Seveda je to velik užitek, ker se preizkušaš, koliko zmoreš, koliko boš dal, kako boš hranil energijo, da se ne boš po nepotrebnem razmetaval, a te tudi pripelje do meja lastnih zmožnosti.« Umetniške stvaritve svojih kolegov pa si zelo redko ogleda na premieri, saj je uvidel, da hočejo takrat ustvarjalci slišati samo pohvale, on pa rad pove resnico, zaradi česar se je mnogim močno zameril. Sam je ponosen na kar nekaj svojih vlog. Po njegovem mnenju bi si zanje zaslužil tudi kakšno priznanje več. Da jih ni osvojil dovolj, ga je do približno 40. leta zelo peklilo, potem pa je to pojenjalo. »Boris Kobal je lepo rekel, da sta njegovi največji nagradi njegova otroka. Zato bo, če bosta moja fanta dobro krmarila skozi življenje, se imela lepo in če bosta srečna, to moja najlepša nagrada. Družina je pomembna, tudi če je razbita, kot je bila naša, ker sem jaz odšel. Sreča ni nič drugega kot na trenutke izjemno zadovoljstvo.«
ZDRAVILSTVO IN DUHOVNOST
Sam je veliko zadovoljstva našel v zdravilstvu in duhovnosti. Že njegova babica je bila zdravilka živali v svoji prekmurski vasi in malo širše. Nekoč je bil zraven, ko je svinjo z desetimi mladički, ki je bolehala, v desetih minutah spravila k sebi. »Nekaj je delala z rokami, lastnici pa je dala še ječmenov kruh, po katerem je polila žganje, naj ji ga da jesti. In deset minut zatem je bila svinja na nogah,« se spominja Ropoša. Že v srednji šoli pa je začel proučevati tudi razne prakse duhovnosti. Iz knjig se je naučil celo hipnotizirati, a potem tega raje ni več počel. Zelo ga zanima tudi šamanizem. Do konca srednje šole je bil tudi ministrant v RKC – rad reče, da je maša zanj v resnici neke vrste teater.
MED GOBARJENJEM IN MUHARJENJEM
Najraje od vsega je v naravi. Gibanje na svežem zraku je zanj najboljša telovadba in najlepše preživljanje prostega časa, če izvzame uživanje na morju. V prostem času rad muhari, pri čemer veliko rib, ko jih ujame, spusti nazaj v življenje. Je tudi navdušen gobar. V ta svet ga je najprej vpeljal oče, na novo in še podrobneje pa ga je spoznal ob svoji drugi ženi Ingrid. Pohvali se lahko tudi kot poznavalec zelišč, iz katerih nastanejo čaji. Dela tudi razne kreme, marmelade in celo svoj čemažev pesto ter vlaga suhe paradižnike. Veliko svojega prostega časa rad namenja svoji lepši polovici, s katero se zelo veliko pogovarjata. »Precej drugačna sva si, in mogoče je prav to tisto dobro – da lahko drug pri drugem občudujeva tisto, česar sama nimava v tolikšni meri. Mislim, da imava zaradi najine zveze oba veliko kakovostnejše življenje. Seveda pa so boljši in slabši dnevi. Pa tudi toliko sva že stara, da imava vsak svoje finte, ki jih ne bova kaj preveč spreminjala. Ni več toliko časa za spremembe. Pa tudi volje ne. Malce se seveda tudi spreminjam zaradi nje. Pri določenih stvareh se tudi prilagodim, kar pa sploh ni tako lahko. Je pa to treba, če želiš ohraniti zvezo, ki ti je pomembna.« A svojo Emo tudi rad razvaja in jo preseneti s povabilom v kakšno dobro restavracijo ali gostilno.
Z METULJČKOM
Ropoša je tudi eden redkih domačih igralcev, ki se rad lepo obleče – tako po protokolu. Na premiero Družinskega parlamenta je tako na primer prišel v obleki in z metuljčkom. Pravi, da se je za to odločil, ker je bil v predstavi oblečen bolj vsakdanje in je želel poskrbeti za kontrast na druženju. »Pa tudi sicer rad pridem v črnem suknjiču, srajci ali puliju. Saj bi se še lepše oblačil, če bi lahko skočil v vse stvari, ki jih imam v omari,« se smeji.
STRAH PRED STARANJEM
Ropoša je letos dopolnil 56 let in odkrito priznava, da ga je že zagrabila kriza srednjih let. Ne v smislu žensk, saj je te v preteklosti kar pogosto menjaval, ampak v smislu razmišljanja in prilagajanja staranju. »Človek se mora na strah pred staranjem, pred tem, da izgubljaš svežino, lepoto, naboj in konec koncev celotno življenje, prilagajati. Sam sem se s tem spopadel tako kot z vlogo: ko moraš riniti in vrtati v nekoga, ki ga še ne poznaš. Ko ti postane domač, pa te ni več strah, saj si znotraj njega in samo živiš.« In živeti si želi še v številnih likih ter se na primer ponovno pokazati v predstavi Shakespearovi soneti, ki jo je ustvaril že pred desetimi leti. Do zdaj jo je uradno izvedel dvakrat in obakrat je bila prekrasno sprejeta. Sam pa je predvsem zelo užival v tem, da se je lahko družil z dvema resničnima genijema: z avtorjem sonetov Williamom Shakespearjem in ingenioznim prepesnjevalcem, velikim pesnikom Janezom Menartom. »Ko sem bil še v osnovni šoli, sem imel sladko priložnost gospoda Menarta poslušati v Unionski dvorani. Nekaj tako lepega in pametnega sem iz ust katerega koli pesnika potem redkokdaj slišal, pa sem imel priložnost govoriti s kar nekaj zelo pomembnimi. Menart je znal moji takratni otroški pameti in duši zelo približati poezijo. Kar je naredil tudi zelo duhovito.« Spomin, ki ga simpatični igralec vneto hrani v svojem srcu.
