Ne le na ranljivost za različne vedenjske in duševne motnje, ampak celo na zdravje srca in žilja ali na debelost. V Sloveniji do konca junija poteka zanimiva raziskava o tem, kako tak stres vpliva na psihološke motnje pri moških in na njihovo plodnost.
V Sloveniji je bilo eno stresnih obdobij osamosvojitvena vojna, zato v okviru raziskave iščejo mlade moške, ki so bili rojeni v obdobju pred, med vojno in po njej, ki so zdaj stari 24 ali 25 let. Čeprav stres posamezniki doživljamo vsak drugače, je namreč prav vojna ena od stresnih okoliščin, v katerih se večina ljudi ne počuti lagodno, pojasnjuje doc. dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. »Zato smo izbrali kot stresni dražljaj to obdobje, ker vemo, kje in kdaj se je to dogajalo in da je bilo za večino ljudi, ne le za nosečnice, stresno.«
Ko stres prebije ovoj
Vpliv stresa pri materi na plod je sicer neposredno zelo težko preučevati pri človeku, nam je pojasnila sogovornica, saj nosečnic v eksperimentalne namene ni etično načrtno izpostavljati stresu. Zato so odgovore o mehanizmih delovanja stresa na plod znanstveniki v veliki meri iskali predvsem s pomočjo raziskav na živalih, ki pa niso vedno popolnoma prenosljive na človeška bitja.
»Vemo, da je stres poseben fiziološki odgovor, ki se odvija prek tako imenovane stresne osi (hipotalamus- hipofiza-nadledvični žlezi), kar se odrazi v povečani ravni glukokortikoidnih hormonov (kortizol). Posteljica ima kot prva obrambna črta ploda pred zunanjimi vplivi encime, ki razgrajujejo stresne hormone, da ne prehajajo posteljice in tako ne pridejo v otrokov krvni obtok. Ob normalni ravni stresa so encimi nalogi kos, medtem ko ob dolgotrajnem ali zelo intenzivnem stresu ta prva bojna črta odpove,« razlaga sogovornica.
»Povišane ravni glukokortikoidov pri plodu lahko pomenijo nenehno prisotno vzburjenje.« Znanstveniki sklepajo, da glukokortikoidni hormoni lahko vplivajo na različne ravni razvoja ploda, med drugim na razvoj živčevja.
Prihaja tudi do sprememb v genskem zapisu. »V ozadju se pri biokemiji vedno dogaja še neka genetska zgodba. Govorimo o epigenetskih mehanizmih, ko do genetskih sprememb prihaja na že oblikovanem genetskem materialu in te se lahko prenašajo tudi na potomce,« še pojasni doc. dr. Šprah.
Možgani se spremenijo
Pri živalih so ugotovili, da imajo potomci, katerih mame so bile v stresu v obdobju brejosti, dvignjeno raven stresnih hormonov v krvi, se vedejo bolj agresivno in so se pri njih že pojavile nekatere spremembe v morfologiji. »Predel možganov - hipokampus, ki ga povezujejo s spominskimi funkcijami in zbranostjo, je bil denimo slabše oživčen. Povezave (sinapse) med živčnimi celicami so bile oslabljene, bilo jih je manj, kar so povezali s slabšimi učnimi zmožnostmi teh živali. Spremembe so se pojavile tudi v predelu možganov, ki je povezan z nadzorom čustev. Prisotno je bilo bolj impulzivno in agresivnejše vedenje, pojavljali so se simptomi depresije in tesnobnosti.« Dodaja, da so nekatere starejše raziskave pri poskusnih živalih pokazale tudi vpliv stresa pred rojstvom na slabše delovanje spolnega sistema pri moških/samcih, vendar pa so ti mehanizmi še zelo nerazjasnjeni.
Poleg tega je veliko raziskav ugotovilo celo tveganje za povečano telesno in za bolezni srca in žilja. Prav tako so pri živalskih samcih ugotavljali ne le upad motivacije za parjenje s samicami, ampak tudi manj moških semenčic in njihovo slabšo kakovost. Kot še opozarja doc. dr. Lilijana Šprah pa je seveda pri ljudeh težko razmejiti, katere spremembe so posledica stresa, ki se je zgodil med nosečnostjo in katere so pridobili pozneje, že po porodu, zaradi izpostavljenosti stresnim dražljajem tekom otrokovega zgodnjega razvoja.
Išče se 150 mladeničev
Raziskavo, ki poteka v Sloveniji, izvaja Družbenomedicinski inštitut v sodelovanju z Ginekološko kliniko Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani ter Medicinsko in Veterinarsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Raziskavo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Cilj raziskave je proučiti tezo, ali se lahko ženskam, ki so bile v času nosečnosti izpostavljene stresnim okoliščinam, rodijo moški potomci, ki so dovzetnejši za razvoj depresivnih in anksioznih motenj, težje obvladujejo agresivne vedenjske vzorce in ali izpostavljenost stresu nosečih mater škodljivo vpliva na reprodukcijske značilnosti njihovih potomcev.
Sodelujoči v raziskavi izpolnjujejo psihološki vprašalnik, pregleda jih zdravnik androlog (specialist za moške bolezni), za namene hormonske analize pa jim odvzamejo kri in seme. Odgovori na vprašalnike pri sodelujočih pokažejo osebnostni profil, izraženost simptomov depresije in tesnobnosti ter občutljivost za razvoj motenje razpoloženja. V tem delu lahko sodelujejo tudi ženske in preliminarni rezultati že kažejo različno sliko pri enem in drugem spolu. Z biokemičnimi analizami ugotavljajo različne fiziološke kazalnike, kot je prisotnost različnih hormonov v krvi, število in zrelost spermijev in podobno. Rezultate pri moških, katerih matere so bile med nosečnostjo izpostavljene slovenski desetdnevni vojni, bodo primerjali z rezultati kontrolnih skupin, kjer tega stresa ni bilo. K temu, drugem delu vabijo le moške, ker imajo ženske bolj pestro hormonsko sliko, ki je pogojena tudi z menstrualnim ciklom, kar tovrstno analizo močno otežuje.
Upajo, da se bo v raziskavo vključilo vsaj 150 prostovoljcev, ki bodo na ta način marsikaj izvedeli o sebi in hkrati pomagali drugim. Dolgoročno bi namreč lahko raziskava pripomogla tudi k boljši zaščiti nosečnice pred stresom (na primer na delovnem mestu) in tudi k zgodnejši prepoznavi in ustreznem preprečevanju motenj razpoloženja pri otrocih, ki so bili izpostavljeni prenatalnemu stresu.
Stisk je vse več
Doc. dr. Lilijana Šprah ugotavlja, da so težave v duševnem zdravju, ki so predmet tudi te raziskave, v zadnjem obdobju v družbi vse pogostejše. »Vedno več je otrok, ki so hiperaktivni, imajo težave z zbranostjo in podobno, opažamo lahko splošen porast motenj razpoloženja. Seveda ni nujno, da je vse to povezano s prenatalnim stresom, a zagotovo je lahko eden izmed pomembnih dejavnikov tveganja.«
Strokovnjakinja meni, da večje povpraševanje po pomoči v duševnih stiskah, ki ga lahko opažamo, ni le posledica večje ozaveščenosti, ampak zagotovo k temu svoje prispeva prav stresni način življenja in odnosov. Opozarja tudi, da ženske morda res prej poiščejo pomoč, ampak to ne pomeni, da moški težav nimajo. V patriarhalni družbi, kot je še vedno tudi naša, moški ne želijo kazati šibkosti in stisko pogosteje pometejo pod preprogo ali se zatečejo k alkoholu in se »samozdravijo«, tako da imajo na koncu ne več eno, ampak dve težavi. Osnovni težavi z duševno motnjo se namreč pridruži še zasvojenost.
»Stres je eden od ključnih dejavnikov, ki ljudi potisne v različne duševne težave in še posebej depresija in tesnobnost sta neposredno povezani s stresom. Izpostavljenost stresu namreč povezujemo s čezmerno utrujenostjo, zaskrbljenostjo, izčrpanostjo in nizom zdravstvenih težav. Bolečine v hrbtenici, prebavne motnje, slab imunski odziv, celo nekatere vrste raka, vse to lahko povežemo z doživljanjem čezmernega stresa,« navaja sogovornica.
Ugotavlja, da se je to že pokazalo po ekonomski krizi, ko se je dvignilo število povpraševanj po pomoči in imajo ljudje več duševnih stisk. Posredno tovrstne posledice lahko ocenjujemo preko spremljanja nekaterih tveganih vedenj, kot so stopnja samomorilnosti, zloraba psihoaktivnih snovi, število prometnih nesreč in podobno. Gre za niz kazalcev, ki jih lahko povežemo z doživljanjem čezmernega stresa in z njim povezanih duševnih stisk.
Nosečnice in otroci
Stres lahko škoduje tudi nosečnicam in otroku, ki ga nosijo. Kot pravi sogovornica, je plod še najbolj občutljiv v prvem trimesečju ob zgodnjem razvoju živčevja, nekateri podatki iz raziskav kažejo, da tudi v tretjem trimesečju. Vendar je, kot še poudari, plod v maternici vendarle dokaj dobro zaščiten, saj bi bilo sicer prisotnih še veliko več težav. »Posteljica ima veliko mehanizmov zaščite, tako da je plod vendarle v varovalnem okolju.« Poleg tega ranljivost (dovzetnost), ki se lahko pri nekom pojavi, sama po sebi še ne pomeni, da se bodo dejansko razvile določene zdravstvene težave, saj na to pozneje vplivajo še drugi dejavniki.
Tudi to je eden od ciljev raziskave, izluščiti, katera so najpomembnejša tveganja. Ali gre za splošno negotovost in življenjsko ogroženost, koliko deni- mo vpliva na to starost matere, koliko morda dodatno doprinese njeno socioekonomsko stanje … Raziskovalce zanima, kateri dejavniki so za nosečnico in plod bolj tvegani in kateri morda varovalni. Več kot o tem vemo, lažje je potem svetovati in ustrezno ukrepati. »Raziskovalci krivdo pogosto razporejamo med genetske in okoljske dejavnike. Tisto, kar nam je položeno v zibko, najtežje spremenimo, medtem ko na nekatere okoljske dejavnike lahko tudi vplivamo in če imamo več znanja lahko materi in otroku lažje pomagamo,« je prepričana doc. dr. Lilijana Šprah.
