Si predstavljate medicino, ki bi težave ljudi, ki trpijo zaradi osamljenosti, depresije, izgub, žalovanja in drugih čustvenih bolečin, reševala tako, da bi jim predpisala za družbo hišno žival in ne antidepresivov? Ali morda zdravnika, ki bi se naveličal pisati recepte za vsa zdravila, ki naj bi ljudem uredila stanje psihe in telesa in ki bi na recept napisal priporočilo, da bi pacientu zelo pomagala družba psa ali mačke?
Bi si kakšen zdravnik, tudi če je že opazil, da ljudem z depresijo dolgoročno zdravila ne pomagajo, ker zdravila sama ne morejo odpraviti vzrokov žalosti in razočaranj, upal priporočiti, kaj šele napisati v kartoteko ali na recept, da bi osebi pomagala zdravilna družba živali, skrb zanjo in bi to znal tudi utemeljiti z znanstvenimi raziskavami? Kakšen bi bil odziv njenih ali njegovih kolegov, če bi poskusil kaj tako drugačnega in presekal rutino predpisovanja sintetičnih zdravil? Zagotovo bi mu bila očitana nestrokovnost, kršenje ustaljenih pravil zdravljenja, deležen bi bil posmeha, če ne še česa hujšega. In vendar berem članek, kako se je v ameriški bolnici v Pittsburghu našel zdravnik, ki ni želel delovati po običajni rutini predpisovanja zdravil. Kot psihiater je opazoval depresivne starejše paciente, ki so jih odpuščali iz bolnice po opravljeni operaciji srca ali po hospitalizaciji zaradi zlomljenega kolka. Njegovi kolegi so pacientom predpisovali zdravila proti aritmiji, proti visokemu pritisku, proti vnetjem, proti kislini in od njega se je kot od psihiatra pričakovalo, da bo seznamu zdravil dodal še kakšno protizadevo, ki naj bi uredila stanje psihe: antidepresive in druga zdravila proti anksioznosti. Pogosto je bil vzrok za depresijo očiten, saj je šlo za starejše ljudi, ki so že dolga leta živeli sami, zaradi krhkega zdravja so malo hodili ven in vedno manj so se družili z drugimi, otroki in vnuki so jih vedno manj obiskovali, praznino bivanja so skušali pregnati s posedanjem pred televizijo. Tudi če bi ti ljudje še zmogli aktivno poskrbeti zase, je bilo vprašanje, če imajo dovolj volje, da bi sploh redno jemali antidepresive, poleg vseh drugih nujnih zdravil, in če jim je bilo še sploh mar, da bi poskrbeli zase. Omenjeni zdravnik ni želel slediti utečeni praksi predpisovanja antidepresivov, zbral je pogum in v karton pacientke je zapisal priporočilo, da bi ji v danem primeru depresije zelo pomagalo, če si nabavi majhnega kužka. Če se ji zdi, da je s psom preveč dela, bo enako zdravilna tudi družba mačke, ki ne potrebuje sprehodov. Če se ji zdi, da je tudi to prezahtevno, bo v redu tudi papagaj ali ribica. In če se ji zdi še to preveč, priporoča vsaj skrb za neko rastlino, da vzpostavi povezavo z nekim bitjem narave. Kolegi z drugih oddelkov so se na to mnenje zdravnika odzvali s slabo voljo in cinizmom, češ prosili smo te, da pacientki predpišeš ustrezna zdravila, ne živalski vrt. V lekarni ne prodajajo hišnih živali! Tudi njegovi kolegi psihiatri so brez izjeme predpisovali uporabo antidepresivov in ponosno so zagovarjali sodobne znanstvene medicinske pristope kot raziskane načine pomoči pacientom za razliko od nenadzorovane rabe raznih domačih zdravil in načinov zdravljenja.
Zdravnik je hitro ugotovil, da si je s svojimi priporočili hitro prislužil prezir in nerazumevanje kolegov, čeprav je bil predstojnik psihiatričnega oddelka. A namesto da bi se umaknil, se je odločil podkrepiti svoja mnenja z dokumenti, ki so vsebovali znanstvene študije o temi, ki jo je zagovarjal. Od takrat je zdravstvenemu kartonu pacientov vedno dodal dokument, ki je podpiral njegova priporočila o terapevtskem vplivu druženja z živaljo. Odločil se je, da bo svoje kolege informiral o neverjetnih rezultatih, ki jih je v svoji študiji objavila ameriška revija za kardiologijo. Študija je leto dni proučevala paciente, ki so doživeli infarkt in imeli težave z aritmijo srca. Izkazalo se je, da je bilo tveganje umrljivosti 6-krat manjše pri tistih bolnikih, ki so okrevali in imeli doma hišne živali. Druga študija je dokazovala, da so starejši ljudje, ki imajo živali, v boljši psihični kondiciji in hodijo manj k zdravnikom. Skupina harvardskih študentov pa je dokazala, da je že skrb za sobno rastlino znižala umrljivost med starejšimi v domu upokojencev za 50 %. Številne študije so dokazovale, da je prisotnost živali zdravilna in da so bolniki nasploh bolj obvarovani pred depresijo, če imajo kužka ali mačko. Naš zdravnik je svojim kolegom postregel tudi s študijo iz ugledne revije Ameriškega združenja za medicino, ki je utemeljevala, da so tudi hendikepirani ljudje v družbi živali veliko bolj srečni, samozavestni in imajo širši krog prijateljev. Študija je potrdila, da ljudi že prisotnost živali dela bolj privlačne in zanimive za tkanje novih družabnih vezi.
Resda se ni zgodilo, da bi od takrat, ko je ameriški zdravnik začel priporočati zdravilno družbo živali svojim bolnikom, ti odšli iz bolnišnice s »predpisano« muco ali kužkom namesto antidepresivov, vseeno pa si je spet prislužil spoštovanje svojih arogantnih kolegov, ki se mu niso več smejali za hrbtom zaradi njegovih »zooloških« receptov, saj jih je utemeljil in dokumentiral s študijami, objavljenimi v ugledni medicinski reviji. Še več, dr. David Servan- -Schreiber se je poglobil v temo zdravljenja stresa, anksioznosti in depresije brez zdravil in brez terapije z razgovorom in po številnih raziskavah je o tem napisal tudi knjigo. V njej proučuje tudi, kako družba živali pozitivno vpliva na ljudi, ki opravljajo stresne poklice, ki so veliko sami in pri katerih je visoko tveganje zdravstvenih težav zaradi stresne specifike dela ali delovnega okolja. Izkazalo se je, da se ljudje, ki preživljajo čas v družbi hišnih ljubljenčkov, lažje spopadajo s stresom, imajo boljšo koncentracijo, večjo kontrolo nad svojimi čustvi in sploh boljše zdravstveno počutje. Dejstvo, da ljubezniv odnos z živaljo ali celo z domačo rastlino dobro vpliva na naše zdravje in je že samo po sebi psihološko zdravilo brez stranskih učinkov, je že znanstveno dokazano, a si le počasi utira pot v ustaljene medicinske prakse.
Zdravilna družba živali
Ko se odločamo za nakup hišne živali ali če se odločimo za posvojitev iz zatočišča, je pomembno, da se zavedamo odgovornosti za nego živega bitja, ki jo tak nakup oziroma posvojitev prinaša. Imeti moramo osnovne pogoje za bivanje živali, da ji bo z nami lepo, da bomo imeli čas za hranjenje, igro, sprehode, nego. Žival ni igrača, zato je ne bi smeli nikoli kupiti, če gre le za bežno željo, za katero ni prave pripravljenosti, da bi poskrbeli za žival, tudi ko je starejša, ko nas ni doma, ko žival zboli. Živali imajo čustva, čutijo veselje, žalost in bolečino, zato je pomembno, da jih ne jemljemo le kot začasno razvedrilo ali darilo za otroke ali osamljene starejše. Pomisliti moramo na mladičke, na stroške veterinarja in druge obveze, ki jih imamo, če se odločimo sprejeti v svoj dom hišno živalco. Kakšne pogoje imamo, živimo v bloku ali v hiši z vrtom, koliko smo doma, vse to mora biti del treznega razmisleka. Če si želimo le začasnega stika z živalmi, obstajajo za to tudi drugi načini, na primer druženje z ljudmi, ki živali imajo, prostovoljstvo v zatočiščih za živali, delo s terapevtskimi psi, obiski mačje kavarne in podobno. Zdravilen dotik z drugim živim bitjem je vzrok, da se še vedno najraje odločamo za živali, ki se pustijo ljubkovati in so čustveno odzivne. Čeprav je prisotnost živali v glavnem tiha, pa gotovo vsi prepoznavamo, kako zdravilno je, ko poslušamo veselo cviljenje kužka, ki se veseli našega prihoda domov, ali radostnega teka za palico ali igračko, ko se z njim igramo, ali mačje preje, ki je imuna na vsak stres in nam sporoča, da je življenje lahko tudi velik užitek. V srcih živali, ki jih hranimo in negujemo pa nismo mi nič manj kot samo božanstvo prijaznosti in ljubezni, zato lahko tudi brez velikih medicinskih študij ugotovimo, da nas živali dejansko zdravijo in da naše življenje lahko pridobi nov zalet in smisel, ko se odločimo imeti hišno žival.
Svet je lahko muhast in nam svoje odmerke ljubezni odmerja glede na svoje predsodke in pogoje, če te izpolnjujemo. Živali pa nas za naše prijateljstvo nagradijo z naklonjeno ljubeznijo, ki je brezpogojna in jo težko najdemo pri ljudeh. Njihova zvestoba, požrtvovalnost in prijateljstvo so neprecenljivi. Če smo zaščitniki živali, nas te sprejemajo, pri njih ne bomo naleteli na sodbe in zamere, s svojim bivanjem v trenutku nas bodo vabile k prizemljitvi in njihova igrivost, toplina in navihanost je sposobna priklicati nasmeh na obraz še tako čemerne osebe. Živali so učitelji empatije in sočutja in čeprav ne razumejo človeškega jezika, je zanimivo, kako se ljudje z njimi pogovarjamo iz srca, jim zaupamo svoje težave, jih tolažimo in spodbujamo in ob njih pozabimo na skrbi, naše živali pa zaznavajo naša razpoloženja in berejo naš jezik preko svojih občutkov. Toliko tolažbe lahko prejmemo preko teh bitij narave, toliko prijateljske topline in ob njih se spomnimo, da smo tudi sami del narave in imamo moč, da smo njeni zaščitniki. Ko negujemo žival, smo tudi sami negovani, dajemo in prejemamo ljubečo naklonjenost in delimo nepozabne trenutke z bitji, ki nas znajo razveseljevati že samo s svojo tiho prisotnostjo. V svetu, v katerem se včasih zdi, da je lepote, ljubezni in veselja vedno manj, so naši živalski prijatelji še bolj pomembni členi, ki nas povezujejo z zemljo in vabijo, naj vsaj za kratek čas odložimo skrbi, pozabimo na preteklost in prihodnost in naj samo bomo. Če nas prevzemajo boleči spomini ali plaši neznana prihodnost, je naš hišni ljubljenček lahko prvi zdravnik, ki te povabi k igri in brezskrbnosti.
Zdravilci v živalski preobleki
Živali nas čutijo, vedo, kdaj smo veseli, kdaj žalostni, bolni, jezni, prestrašeni. Nudijo nam spodbudo in tolažbo, njihova zvestoba je brezmejna in nešteto zgodb priča o zdravilni moči njihove prisotnosti pri ljudeh. Živali nas zdravijo in rešujejo človeška življenja, spomnijo nas na našo pravo naravo in marsikje v tujini se že uveljavljajo terapije s kužki in mucami v okviru bolnic in domov za ostarele. Živali znajo priklicati v nas občutek, da smo pomembni, koristni in ljubljeni. Ne poznajo kritiziranja in obsojanja, dragoceni smo jim takšni, kot smo. Tudi v Sloveniji se uveljavlja terapija s pomočjo certificiranih psov, tako imenovanih Tačk pomagačk. Slovensko društvo za takšno terapijo je humanitarno, prostovoljno, neprofitno združenje fizičnih oseb, ki svoje člane spodbuja, da se pridružijo ali usposabljajo in s pomočjo svojih psov terapevtsko pomagajo starostnikom, otrokom in vsem drugim ljudem s posebnimi potrebami ali omejitvami. Člani društva izvajajo vrsto aktivnosti, povezanih s pomočjo ali zdravljenjem in te aktivnosti postajajo tudi pri nas vedno bolj prepoznavne. Pasji terapevti so redno prisotni po domovih starejših občanov, varstveno delavnih centrih, zavodih, šolah, vrtcih, rehabilitacijskih centrih, v Pediatrični kliniki, v mladinskih zdraviliščih in drugod po vsej Sloveniji. Dokazano je, da otroci, ki se družijo z živalmi in zanje skrbijo, lažje razumejo občutja drugih. Ko se otroci naučijo prepoznati živalska čustva in njihovo telesno govorico, se lažje znajdejo v vsakdanjem življenju in v stikih z ljudmi.
Prisotnost živali v bolnicah, šolah, domovih za starejše občane ponuja možnost lažjega povezovanja in druženja, saj živali poskrbijo za čustveno varno ozračje, za več smeha, igre in razvedrila. Tako se zmanjšujejo občutki osamljenosti, fizični dotik živali pa na ljudi deluje sproščujoče in zdravilno.
