Realnost je povsem drugačna, saj je Kostanjevičan s trtami povezan, odkar ve zase.
Igralec si želi, da bi se začelo na kulturo gledati kot na nekaj elementarnega v naši družbi, ne pa kot na nepotreben privesek.
Njegov oče je namreč strasten vinogradnik in med najlepšimi spomini iz otroštva so ravno tisti iz vinograda. »Res je sicer, da sem velikokrat, ko sem bil mlajši, jemal vinograd kot obvezo, ampak zdaj ni več tako. Staršem sem zelo hvaležen za delovne navade, ki so mi jih privzgojili,« nam je razkril igralec, na vprašanje, ali ima raje rdeče ali belo vino, pa je odvrnil: »Mi je vseeno. Rad imam dobro vino.«
Na snemanju serije vlada odlično vzdušje
In tega je v Brdih, kjer je eno od snemalnih prizorišč, na pretek. Kot tudi dobre volje, saj so se soustvarjalci – od igralcev do tehnične ekipe in produkcije – med seboj zelo dobro ujeli. »Snemamo že dve leti in tempo je res naporen. Ne bom rekel, da občasno ne pride do trenj, ampak se to sproti rešuje in brez zamer. Res imamo srečo, da smo se zbrali v taki zasedbi,« pravi Stane, razkril pa nam je tudi, kaj počnejo med odmori: »Dosti nas gre spat v sobo za počitek. Velikokrat tudi ponavljamo besedilo za naslednje sekvence. Hodimo na avtomat po kavo, sladkarije in sendviče ter težimo drug drugemu za 30 centov. Drugače se pa veliko hecamo, jamramo … te vsakodnevne stvari.«
V SMG ga čaka premiera predstave idioti
Igralec se sicer trenutno ob Štoriji pripravlja na novo predstavo v matičnem gledališču. »Sem v procesu za predstavo Idioti, po motivih istoimenskega filma režiserja Larsa von Trierja. Predstavo režira talentirana Nina Rajić Kranjac. Premiera bo 14. aprila. Vaje so naporne, ampak uživam v njih. Delamo iskreno in pošteno in mislim, da bo tudi predstava odraz tega,« nam je dejal Stane. S priložnostmi v SMG je tudi sicer zadovoljen. »Občutek imam, da prave stvari prihajajo ob pravem času, in tukaj ne smem biti nestrpen. Je pa res, da sem si pot po akademiji malo drugače predstavljal. A mislim, da je to normalno, saj pričakovanja niso nikoli skladna z realnostjo,« se zaveda Tomazin. Njegovi sanjski vlogi sta sicer Rihard III. in Jago v Othellu, izpolnitev sanj pa bi bila tudi kakršnakoli vloga v filmu Paula Thomasa Andersona.
Igralec zelo uživa tako na gledaliških deskah kot pred kamero
Igralec ob natrpanem urniku kar malce pozabi nase, poleti, ko ima malo več časa, pa zelo rad plava ter igra nogomet, košarko in šah.
»Gledališče ljubim, v film pa sem zaljubljen. Gledališče je zame jedro, ki me na neki način definira kot umetnika, in to bo vedno moj najgloblji ustvarjalni bazen. Na drugi strani pa me film vleče s svojim magnetizmom. V Sloveniji se ne snema veliko, zato se mi zdi, da je to hrepenenje še toliko večje. Če bi posnel štiri filme na leto, v teatru pa delal eno predstavo na pet let, bi verjetno govoril ravno obratno,« pravi Stane. Ko gre za sprejemanje ali odklanjanje novih projektov, na prvo mesto postavlja dobro presojo. »Moraš si biti na jasnem. Najhujše je, če delaš nekaj, česar nočeš,« meni Tomazin, ki se bo po Eni žlahtni štoriji in premieri pridružil četrtim letnikom AGRFT v diplomski predstavi Dogodek v mestu Gogi. »Nekako se vračam v šolske klopi,« to dojema Stane.
Zelo rad se vrača domov
V prostem času zelo rad hodi v kino, se odpravi na kakšen koncert, v gledališče ali na sprehod. Če si želi res napolniti baterije, pa gre domov na Dolenjsko. »Tam se na nekako odklopim in umirim,« pravi Stane.
V prihodnje bi se rad še bolj posvetil svojemu ustvarjanju, več bral, bil manj na facebooku, se nehal obremenjevati z nepomembnimi stvarmi, dokončal magisterij ter šel na potovanje. Želi si tudi iskrenih odnosov z ljudmi, da bi čim manj hotel ugajati, da bi znal artikulirati oziroma izustiti tisto, kar zares misli in čuti, ter delati z ljudmi, ki so nadarjeni, profesionalni in navdihujoči.
