Na Planini pod Golico, blizu smučišča Španov vrh, leži kmetija Pri Uricu. Ko sva se s fotografinjo, bilo je tik pred novim letom, pripeljali na to visokogorsko kmetijo, ki se razprostira od 1000 do 1300 metrov nad morjem, sva imeli kaj videti. Vse se je kopalo v nežnih žarkih zimskega sonca. Medtem ko sva občudovali okolico in vršace Karavank, sta naju z laježem pozdravili dve ovčarki: borderska ovčarka Megi in moja soimenjakinja, škotska mejna ovčarka. Lajež je na dvorišče iz bližnjega hleva in hiše priklical pravo četico otrok. Kar petnajst sva jih našteli. »Se pozna, da so počitnice. Veliko otrok pride samo za en dan, nekaj jih ostane tudi po tri dni. Večina se jih vrača. Le trije so tokrat pri nas prvič. Danes je dan, ko pečemo piškote,« mi med rokovanjem razloži mladi gospodar, 31-letni Miha Smolej, in doda, da je na nogah že od treh zjutraj, ker je moral napeči kruh za svoje zveste odjemalce.
Hkrati naju povabi v svojo pekarnico. V njej mamljivo diši po sveže pečenih piškotih in čokoladi. »Tele so naredili otroci. Za otroke imam posebne delavnice, kjer se naučijo peke piškotov in kruha, učimo se tudi kmečkih opravil, kakršna so zlaganje drv, krtačenje konj, čiščenje uzd, kidanje gnoja, pobiranje jajc.« Za pokušino nama ponudi piškote, ki jih je spekel po svojem receptu. Ko ga pobaram, v čem je skrivnost, da so tako dobri, se samo nasmeje. »V teh žepkih z domačo marmelado ni skoraj nič sladkorja in vse sestavine, razen moke, ki jo dobim iz mlina, so z naše kmetije. Recept pa naj ostane skrivnost.«
Skrivnost gor ali dol, ljudje se vračajo po še
Ko sva se z Matejo potikali po dvorišču, je bilo ves čas živahno Ljudje so prihajali po kruh, piškote, spraševali po svežih kurjih jajcih, bližnji sosed nas je prišel samo pozdravit. Še največ se jih je ta dan smukalo okrog hleva, v katerem so konji. Ko sta se s terenskega jahanja vrnili dve dekleti, so konje osedlali še za štiri, ki so se na kmetijo pripeljali iz Radovljice. »Konji so moja največja ljubezen. Prvega sem kupil, ko sem bil star 13 let. Veliko let sem varčeval zanj. Zdaj jih imam 14, med njimi je tudi hčerka mojega prvega konja. Vsi so mladi. To pa zato, ker jih vsega želim naučiti sam. Pri meni bodo namreč ostali do konca življenja.« Od leta 1999 se Miha ukvarja z rejo konj pasme haflinger, ima tudi tri ponije, pred dvema letoma je začel rediti še avtohtono pasmo posavski konj. Njegove konje, še bolj pa lepo kočijo, dobro poznajo tudi turisti. Zadnja tri leta se po Golici, ki se v vsej svoji lepoti pokaže spomladi, ko na njenih travnikih zacveti na tisoče narcis, lahko popeljejo z eno od treh Smolejevih kočij. »Leta 2013 sem se prvič začel ukvarjati z vožnjo s kočijo s sloganom S kočijo na Golico. Tudi zimska vožnja je lepa. Okoli božičnih praznikov turiste popeljem s kočijo s kraguljčki na nočno vožnjo do jaslic, podnevi pa jih peljem na razgledno točko, od koder lahko občudujejo prekrasno pokrajino. Do nje popeljemo tudi tiste, ki k nam pridejo na terensko jahanje.« Tega se še posebej veselijo otroci. Zanje je Miha pripravil delavnice, na katerih se seznanijo s konji in se naučijo, kako poskrbeti zanje. Med ta opravila sodi tudi kidanje gnoja, čeprav otroci nad tem niso prav navdušeni. Zelo radi pa konje krtačijo in jih hranijo, najraje pa se seveda učijo jahati. Sicer pa si obiskovalci radi pridejo ogledat tudi druge živali, ki živijo na kmetiji. »Tudi v bližnji okolici so kmetije, zato je vsem obiskovalcem vse leto omogočeno spoznavanje in stik z njimi.«
Certifikat ARK
Miha Smolej se pohvali, da se je med prvimi v tem delu Gorenjske vključil v projekt ARK, ki poteka pod okriljem Biotehniške fakultete v Ljubljani. »Gre za novost pri ohranjanju slovenskih avtohtonih pasem. Doslej so podelili 11 certifikatov. Mi smo ga dobili po zaslugi naše krave Murke, ki je leta 2012 zmagala na državni razstavi. Naša Murka nas je povezala,« se pošali Miha. Na njegovi kmetiji zdaj gojijo štiri ogrožene vrste, poleg posavskega konja še cikasto govedo, drežniško kozo in štajersko kokoš. Kokoši, ki nesejo snežno bela jajca, so prave lepotice. »Po vratu imajo pozlačeno perje. Se vam ne zdi, da so videti kot princeske?« Čeprav so kokoši te dni, kar se tiče jajc, malce štrajkale, nama je z Matejo uspelo eno najti in Mateja jo je seveda ovekovečila za spomin na najin obisk na kmetiji. Prava »pozerka« je bila tudi ena od cik, krav, ki zagotavljajo Mihi Smoleju zadosti mleka za mlečne izdelke. »Po 30 litrov mleka namolzemo na dan. Lahko se pohvalim, da imamo prvovrstno seneno mleko, ki ga dobiš le še redko kje. Otroci ga obožujejo. « Eden od otrok mi je povedal, da mleko najraje pojedo s kosmiči. Odrasli pa imajo iz tega polnomastnega mleka rajši izdelke, kakršni so sir, skuta, maslo in kisla smetana. In ne boste verjeli, vse na kmetiji postori Miha Smolej sam. »Tu živim sam, večinoma tudi sam delam. Zasebnega življenja nimam veliko. Letos sem si po petih letih privoščil deset dni dopusta. « Medtem ko sta za kmetijo skrbela eden od sosedov in prijateljica, je Miha pohajal po Sloveniji. Letos na dopust zagotovo ne bo šel, saj bodo po novem na kmetijo lahko organizirano prihajali ljudje, da si ogledajo avtohtone slovenske pasme živali.
Redno službo je zamenjal za svobodo na kmetiji
Dve leti je, odkar je pustil službo v CUDV Radovljica, kjer je delal kot varuh v bivalni enoti za odrasle. »Ta odločitev mi je spremenila življenje. Štiri leta prej sem prevzel kmetijo in poskusil početi oboje. Ni se izšlo.« Zdaj, pravi, je zares srečen. Nikamor se mu ni treba več voziti. V dolino se odpelje le še enkrat na mesec. »Grem v banko plačat račune in nakupit vse, kar potrebujem, potem pa nazaj v moj raj. Vse, kar proizvedem in pridelam, od kruha, piškotov, mlečnih dobrot, mleka in jajc, ljudje pridejo iskat sami.« Čeprav ima na kmetiji veliko dela, trikrat na teden vstane ob štirih zjutraj, enkrat že ob polnoči, trikrat pa ob šestih zjutraj, mu še vedno zaigra srce, kadar vidi, da so ljudje okrog njega zadovoljni. Ko je bil otrok, je vse počitnice preživel na tej kmetiji. Z Bleda, kjer je bil doma, je vsak vikend prihajal na obisk k stari mami. »Želim si, da bi otroci, ki prihajajo sem gor, doživljali tako radost, kot sem jo takrat jaz. Da bi jih povleklo v naravo, na sonce. Ljudje, ki prihajajo k nam, so veseli, zadovoljni, nasmejani. In to šteje.« Hišo, ki so jo zgradili stari starši, je obnovil, okoli nje pa postavil lične lesene hišice za kokoši. »Začel sem iz nič, vsako leto sem kupil nekaj novega. Nikoli tudi nisem imel navitih cen. To se mi danes obrestuje. Ljudje se vračajo. Reklama gre od ust do ust. Ker hočem biti dosegljiv za vse, se z vsakim zmenim. Vedno se nekako dogovorimo. Tisti, ki gleda samo na denar, ne bo prišel daleč. Človek mora delati s srcem in ljubeznijo.« Miha Smolej je živ dokaz, da se sanje lahko uresničijo. Le verjeti, pravi, moraš vanje.
Projekt ARK
Izraz ark v prevodu pomeni barko oziroma skrinjo. Projekt, ki ga finančno podpira Evropska komisija, je nastal zato, da bi preprečili izumiranje avtohtonih pasem živali. V Sloveniji imamo med vsemi slovenskimi avtohtonimi pasmami rejnih živali sedem pasem s kritično najvišjo stopnjo ogroženosti. To so lipicanski konj, posavski konj, slovenski hladnokrvni konj, bovška ovca, istrska pramenka, belokranjska pramenka in drežniška koza. Tri pasme, cikasto govedo, krškopoljski prašič in štajerska kokoš, so ogrožene, jezersko-solčavska ovca pa je bila razglašena za ranljivo.
