Tegobo, ki se lahko pojavi kaj hitro, je na lastni koži izkusila tudi najboljša slovenska pevka vseh časov, Elda Viler. Prav te dni se je vrnila z operacije, s katero so ji pomagali nazaj na noge.
Pevki, katere glasu – kljub teku časa in menjavam generacij, ne glede na njihovo odličnost – še vedno ne dosega nobena druga, so operirali levi kolk. S posegom se je končala kalvarija, ki jo je pestila zadnja leta. »Štiri leta se je vleklo, zdaj pa je naposled za menoj in presrečna sem zaradi tega,« pravi. Hrbtenične bolečine ima sicer že dolgo. Pred štirimi leti pa se je naenkrat začelo stopnjevati še v predelu kolkov. »Bolečine so bile močne, poleg tega tudi vse dalj trajajoče. Nekaj časa se jih je dalo blažiti z zdravili, s kremami, toplicami in fizioterapijami, pa je nekako šlo in je bilo znosno. Vseeno so me poslali na slikanje in izkazalo se je, da gre za obrabo kolkov. Na operacijo si nisem niti najmanj želela in dejali so, da za zdaj še ni treba. Da do poslabšanja, ko bo to res edino možno in potrebno, lahko traja tudi dvajset let,« nadaljuje. Potem pa se je zgodila nezgoda. Oktobra lani je med sprehodom s psom in kolesom pri semaforju v križišče pridivjal kolesar. K sreči je sicer ni zadel, a je zaradi dogodka prišlo do poškodbe. Že pred tem si je doma v nezgodi poškodovala koleno, s to nesrečo pa se je odlomil hrustanec.
Nasvet tehnika
»Vsi so bili prijazni in razumevajoči, tudi hrana je bila, četudi dietna, odlična. Lahko sem jedla brez zadržkov, pa sem obenem izgubila nekaj kilogramov. Zelo rada bi se jim oddolžila za vse.«
»Nisem več mogla ne stopiti ne hoditi. Šla sem na ponovno slikanje in ugotovili so, da imam na kolku luknjo. Jedla sem tablete, uporabljala kreme, fizioterapijo, a zoper neznosne bolečine ni več pomagalo nič. Nikamor nisem več mogla, ker preprosto ni šlo. Ostajala sem doma, v hiši, z obupnimi bolečinami. Jasno je bilo, da gre zares in da bo potrebna operacija,« pravi. Od doktorice Zorčeve je dobila priporočilo, da jo lahko operirajo, njeno siceršnje zdravstveno stanje je namreč moralo biti brezhibno. »Preiskave sem dala skozi za vse, tudi glede razpokane ustnice, vratnih žil, zob … Nedolgo prej sem namreč bila pri zobozdravniku. Dali so mi zeleno luč in datum za operacijo v Ljubljani. Imela sem dva termina, a se je zapletlo, ker je bilo to ravno v času zdravniške stavke, in so termin prestavili. Potem pa mi je višji medicinski tehnik Robert Sotler dejal, naj pridem na poseg k njim v Novo mesto, in po premisleku sem se za to odločila, saj sem slišala tudi več priporočil drugih,« nadaljuje.
Ker ni imela prevoza in da ji ni bilo treba na pot s taksijem, jo je v Novo mesto odpeljal kar tehnik sam. Spremljal jo je tudi sin. »Vse je šlo hitro. V nedeljo sem prišla, v ponedeljek pa me je kirurg, doktor Gregor Kavčič, že operiral,« pove. Tudi okrevanje po posegu je šlo hitro. »Teden dni sem bila v bolnišnici. Tretji dan po operaciji sem bila že samostojna, lahko sem že sedela, hodila in delala lažje vaje. Če mi ni bilo slabo, sem želela čim več sama. Volja je v takšnih primerih ogromnega pomena. Nekateri so se čudili, a če sam nimaš motivacije, ni nič,« dodaja.
Melodije v bolnišnici
Terapevtka ji je pomagala in pokazala vaje, potem pa je želela in tudi morala dalje sama. Del terapije je tudi pogovor in med drugim je osebju povedala, da ima doma strme stopnice. Naučili so jo, kako naj odslej hodi po njih, da bo varno. Njeno okrevanje je prav tako močno povezano s petjem. »V bolnišnici sem tudi pela. Vsak dan. Ko sem prišla domov, so mi rekli, da sem živahna, da imam utečen glas, in vprašali, kaj sem počela. Da sem zagotovo veliko klepetala in pela. Drugi pacienti in osebje so me pogosto prosili, naj jim kaj zapojem. Zapela sem jim tudi na hodniku. Nekaj drugih pacientk je prišlo celo na idejo, da naredimo dobrodelni koncert za bolnišnico in prodajamo vstopnice, to je bilo smeha! So se čudili, ja, kaj pa je to? Še na okrevanju, pa bi že kar koncertirale? A smo se dogovorili, da koncert vsekakor organiziramo, ko bomo pri močeh,« se smeji.
Pogumno
Po vrnitvi domov se njene terapije nadaljujejo. »Trikrat na dan po eno uro delam vaje, ki sem jih začela že v bolnišnici. Veliko pijem in se postopoma gibljem. Tudi ven že hodim, na krajše sprehode in razdalje, neverjeten užitek je tako preprosta stvar, kot je iti na kavo v bližnji lokal. Kuham in postorim lažja domača opravila. Sama spet skrbim zase, sama se lahko umijem in oblečem. Vesela sem, da je na obisku moja mama, ki je prav tako priskočila na pomoč. Še moram jemati zdravila, vendar ni več bolečin in se počutim dobro. Imam spet dobro krvno sliko, pritisk se je pomiril. Čakata me še kontrola in odstranitev šivov, a to je malenkost, najvažnejše je za menoj. Poleg zdravnikov, ki so odločilnega pomena, je enako pomembna človekova samodisciplina,« je prepričana.
Zaveda se, da iti pod nož ni prijetna in lahka stvar za nikogar. A vsekakor svetuje: »Če se že zgodi, ne odlašati. Čim prej na operacijo. Če je že treba, je vendarle sreča, da ima človek možnost in tudi da gre pravočasno. Nikoli ne veš, kdaj je lahko prepozno, in za to ni treba veliko. Strah je razumljiv, vendar odtehta vse siceršnje nepotrebne tegobe in bolečine! Pa dobro je, da si človek kdaj tudi zapoje. Verjemite, da pesem zdravi in pozitivno vpliva, lepše pa naredi tudi počutje, stvari in svet za vas ter za druge.«
