V kratkem boste prvič postali očka. Že komaj čakate na to vlogo? Vas je česa tudi strah?
Zdaj bo pa res kmalu. Prihaja malo bitje, deklica. Zdaj ji še berem pravljice in pojem preko trebuha, komaj čakam, da bom to počel, ko pride ven. Verjetno bi me bilo strah, če si tega ne bi želel, zdaj je prisotno samo pozitivno pričakovanje. Ne bojim se te spremembe, ki jo lahko prinese, a saj ne bo nič drugače, samo več nas bo. Vedno pravim, da če smo skupaj nas ni treba biti nič strah.
Sicer ste svobodnjak. Po svoji izbiri?
Preživljanje prostega časa
Baterije za delo si igralec napolni s športom (s tistim po televiziji, z igranjem videoiger in v obliki rekreacije), izleti z dekletom, obiski nogometnih tekem, ogledi filmov v dvoje in igranjem kitare. Včasih pa se preprosto stisneta na kavču in ničesar ne počneta.
Tako je, sem na svobodi. Mislim, da v teh časih, ki jih živimo, veliko stvari ni po naši izbiri. Sem pa zadovoljen, imam projekte, delam in se razvijam. Predvsem po zaslugi gledališč, kot so, Mini Teater, SNG Drama Ljubljana in Mestno gledališče Ljubljansko. V prvem sem začel, v drugem nadaljeval in so tudi lepo vzeli pod krov našega Hamleta, za kar sem jim neizmerno hvaležen, v tretjem pa nekako največ delam in tudi naslednji projekt bo tam in se ga zelo veselim.
Hamleta upodabljate v monodrami. Vam je to težje, glede na to, da ste sami za vse in vam v primeru 'težav' na pomoč ne more priskočiti nobeden od soigralcev, ali radi vidite, da držite vse niti v rokah?
Sploh nisem sam, vedno me spremlja režiser Daniel Day Škufca in sedi ob strani za »support«. Je pa res, na odru stojim sam in se sam spopadam z obsežnostjo, vsemi strahovi in pari oči, ki gledajo vame. Na začetku sem se tega zelo bal, ampak sem nekako premagal to pregrado in si začel zaupati do te mere, da sem se sposoben rešiti na druge načine, kot bi to bilo, če bi imel soigralca. Navsezadnje se tudi Hamlet počuti zelo sam, brez pomoči in ta občutek ni tako zgrešen, celo pomaga. Moram pa priznati, da vedno znova pred vsako ponovitvijo kar ne morem verjet, da sem se odločil za monodramo: "Kaj je meni tega treba", si rečem. A se spopadem s strahom in po par stavkih je preprosto osvobajajoče, ko steče.
Kako vi doživljate Hamleta?
Po vseh odigranih predstavah doživljam Hamleta kot nekoga oziroma kot predstavo, ki mi pomaga rasti, kot igralcu in človeku. Vsakič znova se spopadem z njegovimi in s svojimi strahovi, ampak vsakič sem starejši, imam nove izkušnje v življenju in na odrskih deskah, zato je srečanje z njim vedno posebno in na nov način drugačno od prejšnjega. Na začetku sem se ga bal, potem občudoval, spoštoval, vmes sem ga že sovražil, dala sva skozi skoraj vse možne odnose, zdaj pa drug drugemu pomagava premagovati strahove; jaz njemu med predstavo, ko poskušam povedati njegovo zgodbo in on meni z novimi občutki, ki jih nesem naprej s sabo in s svojo kariero. Moja želja ga je igrati, dokler bom sposoben stati na deskah in tako se bova srečala v različnih obdobjih in na različne načine premagovala vse strahove.
Za mnoge igralce je to ena od sanjskih vlog. Je tako tudi pri vas?
Tudi zame. Tudi predstava se začne z nagovorom, da je Hamlet name naredil vtis, da so me njegove misli, besede in dejanja privlačile in zato ta predstava. Vse pa izhaja iz, lahko bi rekel, zaljubljenosti v Shakespearja in tudi verzne tekste nasploh. Rad se ukvarjam z besedo na odru, mogoče zato, ker je zahtevno in še večji izziv povedati vse te verze razumljivo ter podprto z notranjim doživljanjem. Potem je tu tudi vedno zanimivo vprašanje norosti, čustveni »roller coaster«, skratka, odličen poligon za odkrivanje in napredovanje ter izpolnitev sanj.
Širša javnost vas je spoznala v seriji Ena žlahtna štorija. Kako so vas sprejeli v ekipi?
Ekipa Štorije in s tem vsi Mangartovci so me sprejeli odlično. Že v prejšnji sezoni sem se počutil kot med prijatelji, v tekoči sezoni, ki jo še snemamo, pa je vse še bolj sproščeno. Res so prava ekipa od prvega do zadnjega, vsi.
Ste že prej gledali serijo, vam je všeč?
Žal zaradi obveznosti - predstave in vaje so zvečer ob istih terminih – celotnega dela serije nisem nikoli uspel gledati, sem pa včasih ujel kakšen delček. Še sebe ne uspem pogledati po televiziji, zdaj, ko sem notri tudi sam. Lepo je, da se snema, da se dela, da imajo to ljudje radi, naj se ta trend nadaljuje in upam, da se bo snemalo še naprej. Recimo, kakšno kriminalko po danskem vzoru.
Igralčeve osebne in poklicne želje
Robert si v tem letu na poklicnem področju želi, da bi izpeljal vse projekte, ki si jih je zamislil, ter se naučil novih stvari in spoznal še več o sebi, tako o človeku kot o igralcu. Osebno pa, da bodo kot mlada družinica mirno zapluli v nove vode, držali skupaj in se imeli radi.
Zakaj ste se odločili sprejeti to delo?
Zaradi izkušnje pred kamero. Žal na Akademiji ni dovolj ukvarjanja z igralcem pred kamero, ne bom o razlogih, tako pač je, kar je velika škoda. Zato je taka izkušnja neprecenljiva, da se spopadeš z drugimi zakonitostmi igre, kot jih prinese igra pred kamero. Zadnjič sem tudi prebral en intervju z Jernejem Šugmanom, ki ga globoko cenim, v katerem je dejal, da nobena dramska predloga ni sama po sebi polna ali plehka, od našega dela in odnosa je odvisno, ali bo produkcija banalna ali ne. V njegovem razmišljanju sem se našel, zato vse, kar počnem, počnem s polnim prepričanjem, da je to dobro zame in moj razvoj in v to vložim celega sebe.
Čaka vas tudi muzikal Vesna. Koga boste upodobili? Kako potekajo priprave? Kako ste se ujeli z ekipo? Kdaj (in kje) bo premiera?
Res je, trenutno pilim svoje plesne gibe in petje. Ekipa je super in divja ter pripravljena na napad, za vse ostale informacije pa bo treba še malo počakati.
Imate sicer raje kamere ali gledališke deske?
Izkušnje na gledaliških odrih so neprimerljivo večje, kot te pred kamero, zato tudi težko primerjam. Z novo izkušnjo snemanja sem vzljubil snemanje in to zelo. Težko se je odločiti, recimo, tako, kot če bi bilo gledališče starš igralca, snemanje pa sestra ali brat, saj ne moreš izbrati med njima.
Delate še na kakšnih drugih projektih?
Poleg Vesne in snemanja Ene Žlahtne Štorije zaenkrat nič novega, so pa še žive predstave, kot so Faust in Hamlet v Drami ter Bella figura v MGL-ju ali pa za najmlajše kakšna otroška v Mini teatru. Proti koncu sezone pa začnem z novim študijem v MGL-ju.
Kako to, da ste se sploh odločili za poklic igralca?
Nikoli nisem kazal nagnjenj k temu, niti se ni noben doma ukvarjal z igralstvom. Prvič je zadišalo po tem v osnovni šoli, ko sem s skeči povezoval valeto. Takrat je knjižničarka, ki je vodila organizacijo, predlagala naj grem, ko se bom vpisal na Prvo gimnazijo Maribor, v njihovo gledališko šolo, ki jo je takrat vodila Mojca Redjko. Šel sem probat, a le iz firbca, nič več, pa še obvezne dodatne vsebine sem izpolnil takoj. Potem pa sem tam konec drugega letnika in cel tretji čutil, kot da bi bil leto in pol na zmenku z gledališčem in igro, v četrtem pa sem se potem pod vodstvom Vladimirja Vlaškaliča do konca zaljubil v ta poklic in ga lovim še danes.
Ste to kdaj obžalovali?
Nikoli.
Kako skrbite za svojo formo?
Robert si želi, da bi se trend snemanja slovenskih serij nadaljeval. Rad bi videl tudi, da bi posneli kakšno kriminalko po danskem vzoru.
Ko imam vaje, se po navadi razgibam kar v gledališču, saj imamo dvakrat tedensko vodeno vadbo. Zdaj, ko teh vaj nimam, sem malce zaspal, ampak le poskusim doma narediti kakšen trebušnjak ali skleco ter se z dekletom in kužkom odpraviti na sprehod na Rožnik in tam na trim stezi malce potelovaditi. Na prehrano pa trenutno ne pazim pretirano, le kakšne sladke stvari so minimalizirane, pa namesto bele moke polnozrnata. Drugače pa zelo rad jem in poskušam nove stvari, pa še srečo imam, da se ne redim preveč.
Kako polnite baterije?
S športom, pa naj bo po televiziji ali pa kot rekreacija ali pa video igra. Pa s kakšnimi izleti z dekletom, ogledi filmov v dvoje, obiščeva tudi nogometne tekme (to je super sprostitev zame, pa tudi Nina ga je vzela za svojega) ter z glasbo - igram kitaro. Včasih se pa preprosto stisnemo na kavču in ne počnemo nič.
Kakšne so vaše želje za to leto?
Profesionalno si želim, da bi izpeljal vse projekte, ki sem si jih zamislil in to na način, s katerim bom jaz zadovoljen in bom lahko napredoval. Želim se naučiti novih stvari, spoznati še več o sebi kot človeku in igralcu. Osebno pa, da bomo kot mlada družinica mirno zapluli v te nove vode, držali skupaj in se imeli radi.
Pa za prihodnost?
Naj se vse zgodi tako, kot se mora.
