Je snemanje Usodnega vina za vas še igralski izziv?
Predvsem se v načinu dela razlikuje od vsega, kar sem do zdaj počel, tudi od filmskega sveta in gledališke igre. Veliko več je materiala, ki ga je potrebno posneti, zato nas čas vedno priganja in moraš biti res dobro pripravljen, skoncentriran, predvsem pa ni veliko priložnosti za ponovitve snemanja. Največja razlika je v tem, da je potrebno biti vsak dan dobro pripravljen in odigrati različne situacije ob različnih urah.
Bi lahko rekli, da je to neke vrste delo za tekočim trakom?
Seveda je to bolj obrtno delo in če želimo še vedno obdržati kvaliteto, mora vsa ekipa dati vse od sebe čez cel dan. To je 12-urno snemanje z enournim premorom za kosilo, kar je seveda skoraj nemogoče, saj človeku koncentracija niha, odvisno je tudi od dneva. Kot mi pravimo, ni vsak dan dan za igro, ampak tukaj je potrebno na takšne slabe dneve stisniti zobe in hvalabogu imamo ekipo, tehnično podporo, garderobo, masko, snemalce in tonce, ki ustvarjajo vzdušje, v katerem se igralci res dobro počutimo, tudi na slab dan. Zdi se mi, da kar uspešno prebolevamo težke dneve.
Na žalost se zelo redko znajdem v centru Ljubljane, pa ga imam zelo rad. Je pa fino, ker včasih zaradi tega dobim boljši sendvič in kakšno sladico zastonj.
Najbrž se kdaj tudi sprete ...
Seveda so kratki stiki. Ko imaš na kupu trideset ljudi po 12 ur pet dni v tednu, dva dneva sta prosta, seveda pride do trenj, ampak moram reči, da na tem svetu ni nič takšnega, kar ne bi bilo spravljivo, predvsem se to zgodi zaradi utrujenosti in prevelikega števila sekvenc, ki jih moramo posneti na dan. Ampak tudi če pride do tega, se to zelo hitro nevtralizira in čez kakšen dan ali dva se potem temu nasmejimo.
Se tretja sezona že zaključuje ali se še snema?
Ne vem natančno, kaj se vrti po televiziji, saj nimam časa, da bi spremljal. Mislim, da se predvaja sredina tretje sezone, mi smo s snemanjem še naprej ... Ljudje mi velikokrat govorijo: 'Aja, zdaj si bil pa v zaporu.' Mi pa smo pri snemanju že veliko, veliko naprej in včasih se kar malo izgubim: 'Kje sem, zakaj sem (smeh) in potem, aha!'
Kako se soočate s prepoznavnostjo, ki vam jo je prinesla serija?
Ima pozitivne in negativne plati.
Katera je negativna?
Zagotovo ta, da skoraj nihče ne pozna mojega pravega imena (smeh). Vsi me kličejo Martin. Seveda je prepoznavnost dobra za širšo javnost, v strokovni javnosti, v gledališki in filmski, pa je, kot da serija ne obstaja. Ljudje mislijo, da je to moja glavna stvar in da počnem le to, medtem ko jaz počnem še tisoč projektov, ki so zame morda bolj pomembni in so mi prioriteta. Ampak hudo negativnih plati pa ni. Da bi rekel, da me obremenjuje.
Torej zaradi slave niste obremenjeni?
Jaz tega ne občutim tako, ker enostavno nimam toliko časa, saj imam trenutno veliko dela. Nimam časa, da bi se lahko veliko gibal v krogih, kjer bi me ljudje lahko videli. Na žalost se zelo redko znajdem v centru Ljubljane, pa ga imam zelo rad. Je pa fino, ker včasih zaradi tega dobim boljši sendvič in kakšno sladico zastonj. To so bolj takšne stvari, pa ljudje so zelo veseli, da te vidijo, sploh mlajše generacije ... Neverjetno je, kaj lahko nekomu narediš le s tem, da mu podpišeš listek, da se slikaš z njim, to so lepe stvari.
Se vam to dogaja na ulici?
Ja, zadnjič sem bil sredi dneva na kavi v baru, ampak res v skritem baru, in so prišla tri dekleta ter vprašala: 'Kako to, da ste tukaj?' Odgovoril sem jim: 'Morda ravno zaradi tega, ker sem prihajajo redki.' Ja, zgodi se, da me ustavijo, me fotografirajo in celo dobim predloge starejših generacij, kako se moram obnašati ... Seveda je včasih zabavno, ampak ko greš pa na morju, si pa želiš imeti mir, a ljudje nimajo meje in fotografirajo.
Ko sva ravno pri morju - v medijih so se pojavile fotografije z Visa (na katerih je igralec v kopalkah skupaj z igrako Nino Ivanišin op. p.). Kako jih komentirate?
To se mi zdi popolnoma nepotrebno. Zakaj mora človek vdirati v intimnost drugega. Komu pa bi bilo všeč, da ga jaz fotografiram v njegovem prostem času in potem fotografije pošljem reviji. Zanima me, kdo s tem ne bi imel težav. Pustimo zdaj ljudi, ki pozornost iščejo, ampak jaz res nisem tak. To pride zraven, je del mojega poklica in svoje piar stvari moram opravljati profesionalno ... ampak to se mi zdi pa pod pasom – če smem uporabiti ta izraz. Tako od revije, ki to počne, kot seveda od ljudi, ki to pošiljajo. Če tega ne bi poslali, revija tega ne bi imela.
Komu pa bi bilo všeč, da ga jaz fotografiram v njegovem prostem času in potem fotografije pošljem reviji. Zanima me, kdo s tem ne bi imel težav. Pustimo zdaj ljudi, ki pozornost iščejo, ampak jaz res nisem tak.
Po fotografijah so se pojavile govorice o Ninini nosečnosti ...
Govorice so, seveda. Ljudje zelo radi govorijo. Samo da je nekaj, kar bi ljudje brali in poslušali. To potem popolnoma izkrivlja realnost. S tem se ne obremenjujem. Ljudje, ki so mi blizu, vedo, kako je z mano, kaj počnem in česa ne, za ostale pa ... Novica pride in gre, naslednji dan je pa že druga tako razvpita in pomembna, da ljudje pozabijo.
Imate sicer tudi kaj časa le zase?
Malo, v Drami smo tik pred premiero, snemanje serije pa traja zdaj že dve leti. Delovnik je najmanj deseturni, velikokrat se bližamo petnajstim uram ... Potem pa so tu še vaje, magisterij ...
Kaj pa je tema vašega magisterija?
Posvetil sem se japonski plesni tehniki butoh, imel sem magistrsko predstavo, zdaj pa upam, da bom imel več prostega časa, da spišem še magistrsko nalogo. To so stvari, ki mi osebno in kot igralcu pomenijo veliko več kot snemanje Usodnega vina. Zdaj, seveda. Prva sezona pa je bila absolutno dobrodošla, da sem dobil občutek, kaj pomeni snemati takšno serijo.
To je bila vaša prva serija?
Serije sam prej nisem snemal, smo pa v lastni produkciji in brez denarja posneli celovečerni film Pot v raj, to je bilo ekstremno snemanje, snemal sem kratke filme in igral v performansih v gledališču.
Bi se odločili še za kakšen podoben projekt?
Najprej z velikim premorom, da pridem k sebi (smeh). Upam, da bo prišlo morda kaj, kar bi bilo tudi scenaristično večji izziv tako za igralce kot za gledalce. Upam, da bodo te stvari šle še korak naprej, da bi se bolj usmerili v žanr, na primer, da bi bilo res komično ali pa da bi bila kriminalka.
Usodno vino zajema širok spekter, gleda ga starejša in mlajša generacije, ampak jaz bi se razveselil še kakšnih novih projektov s slovenskimi scenaristi in bi to ponudili občinstvu. Ljudem smo pokazali, da slovenski igralci in režiserji znamo nekaj narediti. Tudi slovenski filmi so čedalje boljši, nekateri so vrhunski, in upam, da bomo zdaj stopili še korak naprej - da bomo poiskali nove načine, boljšo produkcijo, boljše scenarije in boljšo, svetlejšo prihodnost.
