Novice Svet24

Zaradi oddaje Dan najlepših sanj ste se odpovedali vodenju oddaje Slovenija ima talent. Je bila to zelo težka odločitev?

V bistvu niti ne. Zdi se mi, da ta oddaja res naredi toliko več splošnega družbenega dobrega, toliko večji učinek ima na realni svet, toliko več lahko naredimo za ljudi, da sem šefom, ko so mi rekli, da bi jo radi nadaljevali in da bo to pomenilo, da mogoče ne bom mogel voditi Talentov, odvrnil: "V redu, gremo naprej." Pa tudi Talente sem že tolikokrat delal, da se mi ni bilo tako zelo težko posloviti od njih. Poleg tega pri oddaji Dan najlepših sanj vsebina diktira obliko, se pravi, da je vsakič drugače, kar je meni zelo všeč. Zelo všeč mi je tudi ta razgibanost. Hodimo na terene. Ne vemo, kaj bo. Prilagajamo se glede na želje, tudi scenarije delamo na želje. Čisto drugačen pristop je pri sami izdelavi oddaje. Tudi ta proces mi je zelo všeč. Je pa bilo težko. Talenti so vseeno tudi moj otrok, a tudi Vid in Domen zelo dobro funkcionirata skupaj. Imata to bratsko komponento, iz katere lahko gradita. Zdi se mi, da je oddaja pridobila z Domnom, Dan najlepših sanj pa z mano. Ekipa je res vrhunska. Punce so zelo pridne, zelo dobro delamo. Fino je.

Pogrešate kaj Valiča oziroma vodenje oddaje Slovenija ima talent?

Ne druživa se več toliko kot včasih, se pa pogosto vidiva na POP-u. Tudi z Vidom je bil sam proces nastanka oddaje zelo fajn. Bila sva izjemno kompatibilna in sva dosti stvari hitro naredila. Ko zdaj gledam oddajo, se spomnim določenih stvari, ekipe in kaj vse se je dogajalo zadaj. Lepo je bilo delati to oddajo.

Marko Vavpotič/M24.si

Kako zelo se vas dotaknejo zgodbe v oddaji Dan najlepših sanj?

Se me. Včasih na generalki pogledam kakšen klip in si rečem, da v oddaji tega ne smem gledati, oziroma vsaj določenih trenutkov iz klipa ne, ker me bo preveč sunilo in potem stvari ne bom mogel izpeljati do konca. Vseeno je to neka odgovornost. V oddajo vložimo veliko časa – za kakšno željo tudi po dva do tri mesece – tako, da si ne smem privoščiti, da bi padel v čisto neke patetične občutke. Vseeno moramo oddajo izpeljati do konca in jo zaključiti z neko pozitivo. Me pa seveda gane. Jasno. Saj sem človek, v mnogih primerih pa gre za zares zelo težke zgodbe. A mi k njim pristopimo na takšen način, da poskušamo rešiti njihov problem oziroma jih pripeljati korak naprej k uresničitvi njihove želje. Pri tem pa gremo zelo v detajle. Želimo namreč, da občinstvo začuti našo 'tarčo'.

Miro Majcen

Všeč pa so mi tudi takšne želje, pri katerih talentiranim osebam s samo majhnim potiskom omogočimo, da naredijo korak naprej, kot je bil primer Davorina, ki si ni upal nastopati sam, pa smo ga s spodbudnimi besedami le prepričali, da je to storil, ali pa Aleša, ki je po tem, ko smo mu podarili popolno opremo za hokejskega vratarja, postal najboljši vratar v amaterski ligi, prej pa za to ni imel osnovnega sredstva. Ugotovili smo, da je v bistvu potrebno zelo malo. Pri željah moramo sicer vedno upoštevati tudi ta televizični faktor. Zato imamo tudi težave pri mnogih množičnih željah, kot je recimo: "Rad bi spoznal Valentina Rossija." Takšnih želj imamo sto. Kako bomo mi zdaj našli enega, ki mu bomo to željo izpolnili, tako, da ne bo ostalih 99 doma reklo: "Jaz bi si pa to bolj zaslužil."? To je problem. Oddaja je namreč pozitivno naravnana, tu pa se mi zdi, da res lahko udarimo mimo.

Težava je tudi v tem, da delujemo v okolju z omejenimi informacijami. Mi razpolagamo s tistim, kar nam povedo naši skrivni sodelavci in te stvari morajo biti točne, če niso, se to izkaže na samem snemanju in to ni dobro. To se nam je že zgodilo. Zgodilo se nam je tudi, da nam je kdo rekel, da si 'tarča' želje ne more izpolniti zaradi slabega finančnega položaja, ko smo vprašali 'tarčo', ji je bilo pa to nerodno reči in je začela navajati neke druge razloge, ki pa zgodbe potem niso zaokrožili, kot smo načrtovali. V takšnem primeru poskušamo stvar rešiti na licu mesta. V slušalki imam tudi urednika, ki »od zunaj« lažje oceni situacijo in potem s skupnimi močmi pač porešimo kar se porešit da ... Na takšne stvari nikoli ne moreš biti 100-odstotno pripravljen.

Miro Majcen

Katera vam je še posebno segla v srce?

Meni je bil super 11-letni Benjamin, eden največjih, če ne celo največji oboževalec Avsenika, ki je želel zaigrati na ikonično harmoniko Slavka Avsenika, na kateri sta bili med drugim posneti skladbi Na Golici in Slovenija, od kod lepote tvoje. Ko mu je Sašo Avsenik dal to relikvijo, se je fant, ki je bil prej poln besed, radoživ in humoren, čisto spremenil. Bil je zelo dobra 'tarča', saj je pri gledalcih vzbudil mnoga občutja, med drugim občudovanje, kako lahko tak mlad fant toliko ve ter ponos ob tem, kako je ponosen na slovensko glasbo in kako obvlada harmoniko. Tudi Sašo je rekel, da pri teh letih ni pol tako dobro igral kot ta fant. Pokazal pa je tudi svoja čustva, s čimer je pokazal, da je bila njegova želja res močna. To je generalno eden večjih izzivov. Najti res močno željo. Če je želja res močna, se bo namreč to reflektiralo tako pri 'tarči' sami, ko mu jo bomo izpolnili, kot pri gledalcih pred televizijskimi sprejemniki. Še enkrat bi se rad zahvalil Sašu Avseniku, ki nam je že dvakrat stopil nasproti. Moram sicer reči, da so ljudje res pripravljeni sodelovati, saj vidijo, kakšen učinek ima naša oddaja in da se trudimo delati nekaj dobrega.

Pri izpolnitvi katere želje ste najtežje zadrževali solze? Kako vam to sploh uspeva?

Miro Majcen

Velike težave sem imel pri Primožu, ki smo mu omogočili operacijo zajčje ustnice. V klipu namreč mama govori o svoji težki poti, moževi in kasneje še stričevi smrti in o tem, kako je morala sama skrbeti za družino, zaradi česar sina ni mogla iz Prekmurja voziti v Ljubjano. Imel sem občutek, da si malo očita, da ga do 18 leta ni pripeljala do tega, da bi to uredili, potem pa je to postalo samoplačniško, česar ni vedela. Ko je to razlagala, je v nekem trenutku na koncu klipa tudi sama padla v jok. Ko sem na generalki gledal ta posnetek in njen zlom na koncu, sem si rekel, da tega ne snemanju ne smem gledati, saj se bom v nasprotnem primeru zlomil. Ko sem vedel, da se bliža konec, sem namenoma pogledal stran in nadaljeval veliko manj razburjen ... Najhuje mi je pri stvareh, na katere ljudje sami niso mogli vplivati ali jih rešiti in kadar se jim godi krivica – tako kot pri tem fantu, za katerega vsi, ki ga poznajo, pravijo, da je čudovit, zunanji svet pa ga zaradi te zunanje hibe drugače obravnava. Pa seveda otroci, ki niso za nič krivi, pa se jim godi krivica.

Kako zelo vpleteni ste v samo oddajo?

Jaz sem samo en del ledene gore. Največje delo opravijo naše urednice, ki sodelujejo s tajnimi sodelavci. Res delam s super ekipo, neverjetne so!. Vidi se, da zelo čutijo z oddajo in da jo zelo rade delajo, tudi zaradi vpliva, ki jo imamo na realni svet. Jaz sem malo prisoten pri kreativnem delu, kako vse skupaj zapeljati, ali iti na teren, kaj tam narediti, pa na koncu pri sami izvedbi, da stvari stojijo tako, kot morajo. Sam ne vidim vseh želja. Mi ne pustijo, da ne bi kdaj prišlo do kakšnih očitkov o pristranskosti, pa tudi ne želim tega bremena prevzeti nase. Velikokrat se mi zgodi, da do mene pridejo znanci, pa tudi neznanci, s prošnjo, naj jim pomagam pri določenih stvareh. A jim lepo povem, da mora želja najprej iti čez uredniško obravnavo. Kar je čisto prav.

Marko Vavpotič / M24.si

Se vam zdi, da ste v očeh gledalcev postali neke vrste Božiček?

Zakaj pa mislite, da imam brado? (smeh) Lepo je delati to oddajo. Jaz pravim, da imam eno najlepših služb, ker res osrečujemo ljudi in jim dajemo nekaj lepega. Jaz sem pravzaprav samo tisti, ki jim to preda. Ljudje govorijo, da sem to 'zrihtal' jaz, v bistvu pa to 'rihta' POP TV oziroma ekipa, jaz sem samo obraz te oddaje. Vsi ti komentarji tipa: "Hvala, Pero, super si!" so rahlo pretirani! Vem namreč, koliko ekipa dela, koliko k temu prispeva POP TV, jaz imam zgolj to srečo, da sem obraz te oddaje. V bistvu pa so to darila POP TV-ja ali sponzorjev. Oni so Božički, jaz sem samo škratek, ki jih da pod jelko.

Koliko želja ste že prejeli?

Miro Majcen

Od začetka, od Vid in Pero šova, ko smo odprli rekrutacijo za želje, 10.000. Je pa ogromno takšnih, tipa: "Poplačajte mi hipoteko", "Kupite mi nov avto". Ogromno želja je takšnih, pri katerih že takoj vidiš, da ne boš začutil te velike želje, da ne bo močne reakcije ne pri tem človeku, ki mu bomo željo uresničili, ne pri gledalcih. V takšno željo enostavno ne moremo iti, ker moramo držati nivo. Želimo, da se vidi, da smo res naredili nekaj, česar sami mogoče ne bi mogli. Velikokrat se zgodi tudi, da ne povemo vse zgodbe, kadar gre za kakšne res zelo težke življenjske situacije. So deli zgodb, ki niso za javnost. A so ostali deli dovolj močni, da vemo, da bodo ljudje doma razumeli. Vemo tudi, da ljudem ne bi bilo všeč, če bi to razkrili. Pri takšnih primerih za nasvet vedno vprašamo tudi predlagatelja. Na začetku smo se sicer bali, če bodo ljudje sploh pripravljeni govoriti o takšnih težkih zadevah. Tako je bilo recimo pri Alešu. Vsi so nam govorili, da o nosu ne bo govoril in da ne bo pustil, da se ga dotikamo, potem pa smo ga rahlo pripravili na to. Najprej smo mu dali smuči, ker rad skače na njih, da smo ga malenkost dvignili, potem pa smo šli na težje teme. Ko ljudje vidijo, da jim v bistvu hočemo dobro, se tudi odprejo. Moram reči, da so nas naše 'tarče' kar presenetile, saj smo Slovenci pregovorno zadržani in ne želimo govoriti o takšnih stvareh. A smo ugotovili, da se da, če pristopiš na pravi način.

Katera je bila najbolj nenavadna želja, ki ste jo prejeli?

Recimo želja nekega gospoda, da bi se kopal v kadi, polni špagetov. Te nismo želeli izpolniti, ker bi bili takoj pod plazom kritik, da gre za uničevanje hrane. Že, ko smo se v Vid in Pero šovu enkrat obmetavali s torticami, je bil problem, čeprav smo se samo s smetano rastlinskega izvora. En gospod je imel željo, da bi ženskam, ki pridejo iz bazena, ožemal modrce. Žena je bila sicer za. Dva gospoda sta nam pisala, da bi rada bila prisotna pri obdukciji. Ena gospa bi rada sedela na kipu generala Maistra, a želje nismo mogli izpolniti, saj bi s tem oskrunili narodni simbol. Ena gospa pa bi rada preživela noč v zaporu. Željo smo ji poskušali uresničiti, a ni šlo.

Koliko želj ste že uresničili?

Mislim, da smo trenutno nekje okrog številke 90.

Imate tudi kaj lažnih prijav?

Je, sem pa tja. Nekateri so nam denimo pisali, da se niso videli že 30 let in nas prosili, da bi jim kupili letalske karte, da bi se spet, pa smo ugotovili, da so bili dve leti nazaj tu, pa so nas hoteli samo izkoristiti. Imamo določene načine, ki pa jih ne bi podrobneje razlagal. Morali smo razviti svoj način.

Katera želja vam je predstavljala največji organizacijski zalogaj?

Vse želje, pri katerih smo pripeljali ljudi iz tujine. Enim je bilo treba urediti vize, drugi še potnega lista niso imeli. Nekateri še nikoli niso bili na letalu. Ko smo denimo Marini pripeljali starša iz Ukrajine, oče pred tem še nikoli v življenju ni šel več kot 30 kilometrov od hiše. Potem pa ga je čakala 5.000 kilometrska pot. Ko smo ju nastanili v hotel, sta kar jokala, ker še nikoli nista bila nikjer. Naše poslanstvo je začutila tudi prevajalka, ki smo jo angažirali, da pokliče očeta, saj nihče iz naše ekipe ne govori rusko. Najprej je rekel, da ne bi šla, saj da ne potujeta, pa jima je prevajalka samoiniciativno z rahlo višjim tonom rekla, da če jima je jasno, kaj jima ponujamo – da smo ju izbrali izmed toliko in toliko željami in da bosta po 20 letih lahko videla hčerko – in vse to brezplačno. Dejala jima je, naj razmislita in da ju bo spet poklicala čez pol ure ter da upa, da bosta takrat drugače odgovorila.

Tudi, ko smo Ireni Yebuah Tiran pripeljali bratranca so bili zapleti zaradi njegove vize, ker je zamujal avion in je padel iz termina za vizo. Takrat smo s klici rahlo razburkali tudi naš državni vrh in jih prosili, če nam lahko pomagajo, klicali smo tudi na konzulate in na ministrstva. Zelo velik organizacijski zalogaj je bil tudi, ko smo Vido presenetili v Amsterdamu. Biti smo morali ob pravem času na trgu. Mož jo je moral pripeljati po točno določeni ulici. Vse je moralo 'štimati'. Ekipa je morala prej posneti kadre. Veliko dela smo imeli tudi s tem, kam postaviti mikrofone in kamere, da jih ne bo videla. S takšnimi detajli se ukvarjamo tudi po več ur. Ljudje pred ekrani tega sploh ne vidijo, ker imamo zelo dobre sodelavce in vse teče gladko, saj znajo reagirati in se prilagajati situacijam. Vidin mož sploh ni mogel verjeti. Rekel je: "Z urednico Nežo se slišiva tako ob sedmih zjutraj kot ob enajstih zvečer. Ves čas sva v kontaktu. A ti vaši ljudje delajo cel dan?" In dejansko, ko prevzameš neko tarčo in ko gre za neko izvedbo, moraš biti pripravljen delati ob vseh možnih urah.

Miro Majcen

Kako poskrbite, da oseba ne izve, da je 'tarča'?

Naše punce pomagajo predlagateljem, na kakšen način se ne izdati pred 'tarčo', kako jo pripeljati v studio, kako se ji malo zlagati. Uporabljamo veliko belih laži, ker jih pač moramo. Tudi jaz se kdaj sprenevedam v intervjuju, čeprav stvari že vem, a to je zato, da je stvar bolj zanimiva in da zgodba prav izpade. Zdi se mi, da na koncu presenečenje odtehta vse to prirejanje resnice. Moramo biti malo pretkani. V teh primerih cilj vsekakor opravičuje sredstva.

Se vam je kdaj zgodilo, da je kdo predčasno izvedel, da je on tisti, ki se mu bo izpolnila želja?

To je ena redkih stvar, ki pa ni odvisna samo od nas. Pri dveh tarčah sem imel občutek, da sta mogoče malo slutili, da se nekaj pripravlja. Ena tarča je bila denimo zelo lepo oblečena, a mogoče je bilo to tudi zato, ker je pač prišla na televizijo - ne moreš točno vedeti. Posumil sem predvsem po nekaterih reakcijah. Kamera le ujame človeka zelo od blizu in se vidijo vsi ti mikrogibi in mikroreakcije. A dve osebi sta v bistvu res malo glede na vse 'tarče'. Nam je res v veselje in tudi ponosni smo na to, da ljudje pridejo in rečejo: "Jaz sem mislil, da človek to vsaj malo sluti. Nič nisem vedel." To nam je res v pohvalo, ker želimo ljudi res presenetiti. A že to, da pridejo v oddajo, se lahko zdi nekaterim sumljivo – odvisno od tega, kako so dojemljivi in od tega, kako znajo naši predlagatelji to zapeljati - pa tudi, kako dobro znajo skriti to naše sodelovanje, še posebej če traja po več mesecev.

Si oddajo tudi ogledate?

Seveda se pogledam, da vidim, kaj je za popravit. Tudi uredniki jo in mi potem po potrebi dajo kakšne nasvete. Včasih sem imel kar težave z gledanjem samega sebe. Zdaj pa se kar pogledam, predvsem zaradi dolgoročnega napredka.

Aljoša Kravanja

Se vam ljudje po uresničitvi želje še kaj javijo oziroma se vam še enkrat zahvalijo za to, kar ste naredili zanje?

Zelo velikokrat. Še posebej, če z njihovo željo res zadanemo. Jolanda, ki smo jo poslali v Argentino, se nam je javljala 'na polno'. Pošiljala nam je slike in nam sporočala, kako se ima, kako ji je bilo lepo peti za rojake in se nam zahvaljevala, česar smo bili res veseli! Zahtevno je v tistih nekaj trenutkih v oddaji sprocesirati vse, kar se ti dogaja. Za naše tarče se vse odvija zelo hitro. Ni časa za kakšno dolgo zahvaljevanje. Ljudje šele kasneje dojamejo, koliko stvari je bilo treba narediti in koliko časa se je ena velika ekipa ljudi ukvarjala z njimi in z njihovo željo. Radu, ki smo mu dali oslička – to je bila tudi ena boljših in močnejših želja, tudi zaradi njega, ker je bil odlična tarča – tudi ta zgodba je bila meni vrhunska – nam je potem prinesel tako veliko stvari, da smo imeli kar piknik pred 'bajto'. Ljudje nam tudi pišejo. Pa da ne bi zdaj ljudje mislili, da mi kar koli pričakujemo. Nam je super, da že to naredimo. Je pa seveda lepo videti, da ljudje cenijo, kar smo naredili zanje.

Miro Majcen

Kaj bi bil za vas dan najlepših sanj?

Marko Vavpotič / M24.si

Zdi se mi, da si nekako kar sproti uresničujem te želje pa tudi dosti realen pogled imam na te stvari. Mogoče bi bil moj najlepši dan trenutno, da se mi ne bi bilo treba tako intenzivno ukvarjati s prenovo hiše, čeprav po drugi strani to z veseljem počnem. A včasih pride do prenasičenosti. Mogoče bi bil moj ultimativni dan najlepših sanj, da bi imel dan 28 ur in da bi lahko te dodatne štiri ure samo spal. Da bi bilo to obvezno. Da bi te ob eni uri kar izklopili in bi moral spati, da ne bi potem še dodatno kaj delal. Da bi lahko več časa preživljal z družino. Takšne stvari so mi zdaj pomembne. Imam seveda še neke želje, a so vse povezanje z nekimi spretnostmi. Zelo rad bi skočil z letalno obleko, a potrebuješ vsaj 300 skokov, da jo lahko sploh oblečeš. Zdaj za to nimam časa. Mogoče kdaj kasneje. Spraševali so me tudi, koga bi rad srečal. Najraje Nikolo Teslo, pa ga jasno ne morem ali pa Derrena Browna, ker mi je res »najjači« lik, po drugi strani pa premalo vem o tem njegovem načinu, da bi ga lahko sploh kaj konkretnega vprašal. Mi je pa res fascinanten človek.