Grega se trenutno se preživlja s pobiranjem golf žogic na igriščih in vseskozi išče nenavadne stvari, saj pravi, da v življenju potrebuje akcijo, zato monotona služba ni zanj.
Osemintridesetletni Ljubljančan Grega Boštic pravi, da je treba življenje izkoristiti, prav zato obožuje občutek adrenalina v krvi, rad ima šport in ekstremne akivnosti. »Sem človek navdiha, a vedno pripravljen pomagati drugim,« pravi in priznava, da je na Filipinih najbolj pogrešal družino in hrano. »Glede divjine nisem imel nikakršnih zadržkov, želel bi si še bolj krute in neusmiljene narave. Drži, da sem najbolj trpel zaradi pomanjkanja hrane, telo mi je dajalo jasne znake, da sem podhranjen, in na trenutke sem bil zelo šibek, ampak človek iztisne zadnje atome moči, ko gre za preživetje,« je priznal Grega, ki je sedmi in osmi dan doživel najhujše trenutke, ko je mislil, da ne bo več zdržal.
Šok za telo
»Po mojem mnenju je telo doživelo nekakšen šok, ker smo imeli tako malo hrane. Napor je bil že, ko smo se morali sprehoditi do mesta, kjer smo imeli vodo, približno 25 metrov stran ali pa do morja po mivki – še posebno težko je bilo nazaj grede, ko je bilo malce naklona. Noge niso hotele ubogati, kaj šele sodelovati pri tem. Čutil sem posledice tudi v možgančkih. Nikakor si nisem mogel zapomniti vseh deset imen članov plemena Sambal. Doživiš 'blackout', ko moraš nekoga na hitro poklicati. Po glavi mi je ves čas hodila samo ena misel, hrana, hrana, hrana. Ponoči sanjaš o njej, si predstavljaš, kako ješ, ko pa se zbudiš, ugotoviš, da so bile to le sanje in se ta mora nadaljuje.«
Žena ga ne more prehvaliti Grega je pravi družinski človek, po besedah njegove žene je mož, ki bi si ga želela vsaka, saj je pozoren in navdihujoč.
Od lakote do težav
»Hvala bogu večjih zdravstvenih težav v samem tekmovanju nisem imel. Razen odrgnin, natečenih mišic, driske in zapeke nisem imel. Večje težave sem imel po izpadu iz tekmovanja, ker telo ni bilo navajeno na takšne količine hrane. V določenih trenutkih je bila lakota najhujša, pozneje pa so na površje prišle tiste črne misli, ko sem pogrešal svoja otroka in se spraševal, kako sta, ali me pogrešata tako kot jaz njiju, sem naredil prav, ko sem šel in ju zapustil.«