Janko nam je razložil, da si bo od novinarstva po tem, ko je kar 46 let posvetil delu na televiziji, najprej malce odpočil, kamere in delo pa bo zagotovo tudi pogrešal. Pravi da bo tudi kot upokojenec na svet okoli sebe vedno gledal z odprtimi očmi, zvedavo in kritično. »Enkrat novinar – vselej novinar,« priznava.
Janko Šopar o pečatu, ki ga je pustil na Televiziji Slovenija: »Ne bom lažno skromen, če rečem, da sem, tako kot moji vrstniki, sodeloval pri gradnji temeljev in rasti te televizije. In da je v tem mozaiku tudi moj kamenček.«
Od leta 1970 ste bili aktivni na TV Slovenija, letos jeseni se menda po 46 letih poslavljate, zakaj? Se poslavljate le od dela voditelja, ali tudi novinarja?
Poslavljam se, ker bom poslej upokojenec. Ko sem leta 1970 kot študent prvega letnika FSPN prvič prestopil prag »stare« televizije na Tavčarjevi in opravil obvezno prakso, zagotovo nisem niti približno slutil, da bom od tam odšel kot upokojenec. Da bom priča izjemnemu tehnološkemu razvoju televizije: od »kamene« dobe črno-belih filmskih posnetkov do digitalne računalniške tehnologije. In da bom kot novinar doživel vse to, kar sem, in tega je res veliko za eno samo življenje.
Ne bom lažno skromen, če rečem, da sem, tako kot moji vrstniki, sodeloval pri gradnji temeljev in rasti te televizije. In da je v tem mozaiku tudi moj kamenček. Raznih poročil in drugih novinarskih izdelkov se je v teh letih nabralo res veliko. Nemogoče jih je prešteti. Imam pa dokaj natančno evidence voditeljstev. Gledalcem televizijskega Dnevnika sem dober večer voščil več kot tisočkrat. Zadnji Tednik, s katerim se kot voditelj poslavljam, pa bo imel številko 566.
Večkrat ste poudarjali, da novinarstvo za vas ni le delo, temveč poslanstvo. Ga boste pogrešali oziroma – si predstavljate življenje brez novinarstva?
Novinarstvo, tako, kot ga poznam sam in smo ga živeli novinarji moje generacije, je seveda veliko več kot samo poklic. Je način življenja. Novinar si 24 ur na dan. Od tega se bom kot upokojenec nekoliko odpočil. A bom na svet okrog sebe še vedno gledal z odprtimi očmi, zvedavo in kritično. Enkrat novinar – vselej novinar, četudi upokojeni novinar. In če bom življenje brez novinarstva preveč pogrešal, bom pač našel način, da bom kot novinar še kdaj kakšno stvar objavil. Kdo ve.
Pravijo, da televizija človeka zasvoji, Tednik ste vodili kar 14 let – boste pogrešali kamere?
Jih bom pogrešal, priznam. Ni majhna stvar, če lahko sto in več tisoč gledalcem sporočiš nekaj pomembnega. To je izreden občutek. Kamere pa so zgolj sredstvo, ki ti to omogoči. Ne vem, ali danes to, da televizija zasvoji človeka, še velja. Razmere so precej drugačne, kot so bile v romantičnih časih, ko je televizija res vsem, ne samo novinarjem, zlezla pod kožo.
O upokojenskem življenju pravi:
»Ne vem, kakšen je tipičen upokojenec. Če je to človek, ki se utaplja v brezdelju in dolgočasenju, potem sam zagotovo ne bom tipičen upokojenec. Bojim se, da bodo dnevi kar prekratki za uresničitev vseh načrtov. Energije, volje in zdravja mi za zdaj ne manjka.«
Tednik je že vrsto let sinonim za korektno in kakovostno televizijsko informativno oddajo. Kaj pa menite o novejši televizijski produkciji in novi generaciji voditeljev in novinarjev? So, če pogledamo splošni vtis, enako natančni, zagnani in profesionalni kot novinarji vaše generacije?
Ja, Tednik je verodostojen. Gledalci mu verjamejo, ker razkriva velike težave malih ljudi. S temi zgodbami trka na vest družbe. In če take zgodbe ustvarjajo mladi ali starejši novinarji, je čisto vseeno. Zagnanost in znanje mlajše generacije novinarjev seveda zelo cenim. Velika večina mlajših kolegic in kolegov dela dobro. Morda želijo v kratkem času doseči celo preveč. Novinarstvo je namreč tek na dolge proge. Izkušnje so pomembne. Pa tudi mentorstvo, pomoč mladim, ki je praktično ni. Tisto, kar vzbuja skrb, pa je, da jim razmere in pogoji za delo na TV Slovenija ne gredo preveč na roko.
Kaj boste svetovali svoji naslednici ob predaji »Tednikovega žezla«?
Zanimiva prispodoba – Tednikovo žezlo. Ne vem, če bo kakšna posebna predaja. In nisem prepričan, da bo nova voditeljica tudi želela kakšen nasvet. Velja pa moj nasvet za vse: delaj z žarom in profesionalno. Pred kamero pa bodi to, kar si, ne nekaj drugega. Ker kamera vidi v dušo. In to tudi pokaže.
Če vas ne bomo več gledali v vlogi voditelja Tednika, boste imeli verjetno več prostega časa – kako ga boste preživljali?
Imel bom čas za vse tisto, za kar mi ga je zdaj zmanjkovalo. In bom najbrž tak kot nekateri, ki jih poznam, ki, odkar so v pokoju, počnejo toliko stvari, da jim spet primanjkuje časa. Zagotovo bo najbolj vesel mojega prostega časa moj zvesti štirinožni prijatelj, nemški ovčar Herr Flick. Tudi za prijatelje bo zdaj več časa in za branje knjig. Pa vrtnice in vrt okoli hiše bodo dobili več moje pozornosti. Smučal bom lahko, ko se mi bo zahotelo, dopustovanje ne bo omejeno s terminom in časom, ki ga odreja delodajalec.
