Avstrija kar osemkrat na zadnjem mestu
Avstrija je evrovizijsko zlato osvojila dvakrat: poleg Conchite je leta 1966 slavil Udo Jürgens z Merci, Chérie. Večkrat kot na vrhu tabele s točkami pa se je znašla na njenem dnu: na zadnjem mestu je namreč pristala kar osemkrat, nazadnje v polfinalu 2012 (Trackshittaz, Woki mit deim Popo), trikrat pa se ponašajo z nič kaj zavidljivo častjo »nul points« (nič točk).
Na Evroviziji je Avstrija debitirala leta 1957 in začetek ni bil pretirano obetaven: Bob Martin je s skladbo Wohin, kleines Pony pristal na zadnjem mestu. Sledil je niz slabih in srednje dobrih rezultatov, ki ga je leta 1963 prekinila v Tel Avivu rojena pevka Carmela Corren s pesmijo Vielleicht geschieht ein Wunder. Nato je sledilo triletje Uda Jürgensa, ki bi ga lahko (v šali) označili za Valentina Monetta tistega časa. Prvič je nastopil leta 1964 z Warum nur warum? (6. mesto), prihodnje leto si je z Sag ihr, ich lass sie grüßen pripel 4. mesto, 1966. pa dokazal, da v tretje res rado gre in zmagal z Merci, Chérie (v slovenščini jo je priredil Lado Leskovar), ki je postala velika uspešnica in Uda izstrelila kot enega največjih nemško pojočih pevcev.
V obdobju 1969–1975 je Avstrija sodelovala le dvakrat: 1971. je Marianne Mendt v dunajskem narečju prepevala Musik, leto pozneje pa se je država spet prebila med prvo peterico po zaslugi rokovske zasedbe Milestones in njihove Falter im Wind. Vsekakor moramo omeniti popevko Boom Boom Boomerang in skupino Schmetterlinge, ki je domovino predstavljala v Londonu (1977). Ne samo zaradi domiselnih kostumov (fantje so na zadnji strani glave nosili maske in imeli obleko tudi na hrbtni strani), ampak zaradi preroškosti, saj so s prepevanjem o bumerangih, kengurujih in didžeridujih napovedali, da bo Avstralija na Pesmi Evrovizije zares nastopila ravno v Avstriji. Šale v smislu »No kangaroos in Austria« (V Avstriji ni kengurujev) pa gotovo poznate.
Iz 80. najbolj izstopata dve imeni: Gary Lux in Thomas Forstner. Prvi je evrovizijski oder prvič prevetril leta 1983 kot član skupine Westend (Hurricane), nato pa kot solo izvajalec nastopil leta 1985 (Kinder dieser Welt) in 1987 (Nur noch Gefühl). Drugi pa je poskrbel za še enega izmed boljših rezultatov – v Lozani (1989) je bil z Nur ein Lied peti. Omenili smo že, da je bil njegov povratek dve leti pozneje precej manj uspešen. V Zagreb (1990) je tudi Avstrija poslala pesem o padcu berlinskega zidu (Simone, Keine Mauern mehr).
Tony Wegas se je zgledoval po Udu Jürgensu in očetnjavo zastopal dve leti zapored: 1992. s Zusammen geh'n (10. mesto) in 1993. z Mario Magdaleno (14.). O avstrijski pesmi se je ponovno več govorilo leta 2003: komik Alf Poier je presenetil s šaljivo družbenokritično pripovedjo Weil der Mensch zählt (Človek je merilo vsega) in nadaljeval z živalsko temo – na odru so mu družbo namreč delale kartonaste silhuete z živalskimi maskami. Slovencem je bil zelo všeč tudi alpski melos Y así skupine Global Kryner (2005), Get a Life – Get Alive (Eric Papilaya) iz leta 2007 pa je bila uradna pesem dunajskega Life Balla, dobrodelne prireditve v podporo zbolelim za hivom in aidsom. Kljub sporočilu ni bila dobro sprejeta, radiotelevizija ORF pa se je odločila od tekmovanja odstopiti zaradi nepravičnosti telefonskega glasovanja. V to, da so ponovno postali del evrovizijske družine, jih je prepričala šele nemška zmaga leta 2010. Nadine Beiler se je z balado The Secret Is Love uspelo uvrstiti v finale, slavje Conchite Wurst pa gotovo pomeni začetek novega poglavja avstrijske evrovizijske zgodovine.
