To je bila zadnja pesem v slovenščini pod okriljem Jugoslavije, do naslednje slovenske besede z evrovizijskega odra smo čakali kar 18 let. Po sledeh pesmi, ki je na Evroviziji zasedla 13. mesto, kar je takrat veljalo za precejšen neuspeh, smo se podali z njenim avtorjem Tadejem Hrušovarjem.
Kdaj in kako je nastala ta znamenita pesem?
Po koncu delovanja Belih vran sem še naprej razmišljal o skupini, ki bi gojila večglasno petje. Tako smo se zbrali in pred novembrom 1974, ko sem moral na služenje vojaškega roka, posneli v studiu Akademik in radijskem studiu 14 tri skladbe: Naj bo baby (v kateri je solistično briljiral Oto Pestner), Enakonočje in Dan ljubezni (v katerih sem solistično vlogo namenil Ditki). Takrat še nismo imeli imena, mislim, da so ti prvi posnetki v radijskem arhivu označeni kar kot Zbor Tadeja Hrušovarja.
Kako ste prišli do imena Pepel in kri?
Ko sem bil že v vojski, me je tekstopisec Dušan Velkaverh vprašal, ali bi bila katera od posnetih pesmi primerna za opatijski festival, in odločil sem se za Dan ljubezni. Tudi imena se je spomnil Dušan Velkaverh, on je bil takrat še precej režimsko usmerjen. Ime je razložil v istoimenski skladbi, ki smo jo peli na Slovenski popevki junija 1975.
Posebej primerno za zabavnoglasbeno skupino to ime ne zveni …
Res. Po angleško pa še manj: ashes and blood. V Stockholmu me je neki angleški novinar na tiskovni konferenci vprašal, ali smo ime prepisali s kakšnega nagrobnika na pokopališču.
Zmaga v Opatiji je bila velik dosežek, saj so takrat nastopala mnoga vrhunska glasbena imena iz vseh delov Jugoslavije: Indeksi, Bisera Veletanlić, Oliver Dragojević, Neda Ukraden ...
Bili smo veliki avtsajderji, jaz kot avtor pa še posebej. Za nastop v Opatiji sem potreboval posebno dovoljenje vojaških oblasti in na odru sem bil v uniformi. Očitno pa mi je uspelo najti nekaj novega, izvirnega, nekaj, česar do takrat v Jugoslaviji ni bilo. Zmagali smo tako po glasovanju žirij poslušalcev in gledalcev vseh RTV-postaj kot v glasovanju posebne strokovne žirije. Dokazali smo, da lahko tudi s pesmijo v slovenščini osvojiš jugoslovansko občinstvo.
Sklepam, da so se založniki po zmagi kar tepli za vas …
Kje pa! Jure Robežnik, ki je takrat vodil ZKP RTV Ljubljana, me je celo fizično napadel, ker sem mu z zmago pokvaril načrte. Slovenska založba je imela takrat velike načrte na jugoslovanskem tržišču in so veliko vložili v Nedo Ukraden ter so računali, da bo zmagala. Jaz sem nato podpisal za Jugoton, vendar smo zaradi pritiskov iz Ljubljane ploščo vseeno izdali pri ZKP, sam pa sem se moral odpovedati še večjemu delu tantiem.
V Opatiji vas je bilo na odru dvanajst, na evrovizijskem odru pa lahko stoji največ šest izvajalcev. Kako je padel izbor na šesterico?
Določil sem jo izključno po glasovnih kriterijih. Problem je bil, da se do konca ni vedelo, ali bom sploh lahko odpotoval v Stockholm. Takrat sem bil v vojski in moj primer je prišel celo do generalštaba. Šele tri dni pred odhodom so mi izdali dovoljenje za pot v tujino – to je bilo prvič, da so kaj takega dovolili nekomu iz estrade.
Kako pa je bilo v Stockholmu?
Festival je potekal na obrobju mesta, na sejmišču St. Alvsjömessan. Tako so se odločili verjetno iz varnostnih razlogov. Vse je bilo izredno zastraženo – še posebej delegacije Izraela, Irske in Jugoslavije – nekaj let pred tem so namreč izvedli atentat na jugoslovanskega veleposlanika na Švedskem. Bili smo v posebnem hotelu in skoraj nismo smeli pomoliti nosu ven. Potekale so tudi demonstracije proti festivalu.
In kakšno počastitev vam je pripravila RTV Slovenija ob 40. obletnici Dneva ljubezni?
Na RTV Slovenija sem že skoraj od osamosvojitve nezaželen. Sodeloval sem samo na prvem izboru za Pesem Evrovizije v samostojni Sloveniji, pa še to s skladbo, ki ni bila namensko napisana za ta festival (Nekdo igra klavir – Čudežna polja). Pozneje me je enkrat Mojmir Sepe, ki je sedel v žiriji, prosil, naj napišem dodatno skladbo, pa je nato niso sprejeli. Nikoli me tudi niso povabili v nobeno žirijo ali izbirno komisijo. Povabijo me samo, kadar res morajo, saj se Dnevu ljubezni pač ne morejo izogniti, ker je praktično ponarodela.
