Na intervju ste prihiteli v nenavadnih, živo rumenih čevljih z noro visoko peto. So čevlji vaš fetiš?
Ne vem, ali so ravno fetiš, sem pa nora nanje in se moram večkrat brzdati, da ne kupim kakšnega para. Tu in tam sem si že privoščila kakšne malo dražje, povečini pa počakam na ugoden popust ali razprodajo. Največ sem za čevlje porabila 80 evrov, pa še to za par, za katerega sem vedela, da bo vsestransko uporaben. Ni vedno vse v ceni. Čevlji, za katere odšteješ do 50 evrov, so lahko prav tako lepi, elegantni, modni in udobni kot tisti za nekaj sto evrov, zlasti če so znižani.
Peter Irman
Ti čevlji imajo zgodbo. S tolkalci ljubljanske Akademije za glasbo smo gostovali v Novem Sadu. Sprehajala sem se po mestu in občudovala majhne uličice s pridihom Balkana, ko so mi v oči padli rumeni čevlji z visoko petko. Ne vem, kaj me je pritegnilo, ali barva ali model, oboje mi je bilo všeč. Barva ni tista boleča rumena, ampak taka lepa, sončna, z obilo energije. Upala sem, da bo tudi cena sprejemljiva in sem si kar oddahnila, ko sem ugotovila, da zaradi popusta ni previsoka. Takrat sem vedela, da bodo gotovo odšli z menoj, če bodo le imeli mojo številko.
Petke so videti vrtoglavo visoke. Kako lahko človek normalno hodi v njih?
Ni tako hudo, ker imajo tudi na sprednjem delu dvignjen podplat, sicer pa se s petkami naučiš hoditi. Imam nekaj parov čevljev z res visokimi petkami, ki so tako udobni, da bi bila lahko v njih ves dan. Še posebno pri srcu so mi čevlji kožne barve, katerih nakup mi je svetovala stilistka za enega od koncertov. Ti čevlji so pogosto z mano, tako na koncertih kot pri vsakdanjih opravilih, in so resnično že odslužili svojo ceno.
Pa ste se že kdaj odpovedali nakupu pregrešno dragih čevljev?
Seveda sem se. Ko sem se sprehajala po dražjih pariških trgovinah, sem bila denimo odločena, da nočem niti videti, kako je kakšen model, ki mi je padel v oči, videti na nogi, in sem samo pasla oči. Za čevlje lahko ogromno zapraviš.
Peter Irman
Ja, živahne barve me zelo privlačijo, z veseljem jih kupujem, čeprav sem imela tudi obdobje, ko sem se oblačila v temnejše, večinoma modre odtenke. Ko sem bila še svetlolasa, sem pogosteje posegala tudi po črni barvi, ki je elegantna, kultna in zato po svoje tudi privlačna.
Imate svojo stilistko?
Občasno, pri večjih projektih, sodelujem z Barbaro Žgalin. Od nje sem se ogromno naučila in pomagala mi je, da sem izoblikovala svoj stil. Vedno je poslušala moje želje, potem pa sva jih uskladili in izbrali tisto, kar mi je najbolj pristajalo. Pri Barbari mi je bil všeč koncept, kako me je videla. Ko so bile moje obline bolj konkretne, sem garderobo seveda prilagodila, zdaj, ko jih je manj, pa je odločitev, kaj obleči, malo drugačna, čeprav seveda še vedno odvisna od mojega okusa.
Imate na vsakem nastopu drugo obleko?
O, kje pa. Pred nakupi skrbno premislim, preden se odločim, pogosto pa tudi kombiniram. Za koncertne obleke, še posebno če so mi res všeč, sem seveda pripravljena odšteti nekoliko več denarja, vendar tudi tu ne pretiravam.
Pa vam ljudje kdaj namignejo, da so vas v kakšni obleki na koncertu že videli?
Ne, to se mi še ni zgodilo. To bolj opazijo in spremljajo mediji, vendar se s tem ne obremenjujem. Včasih imam tudi po tri koncerte na teden. Si predstavljate, da bi na vsakem oblekla drugo obleko? Saj nisem Beyoncé, da bi si to lahko privoščila. Zame je pomembnejše, da se v obleki dobro počutim in da sem zadovoljna sama s seboj, s celotnim videzom od ličil, nakita, čevljev (smeh) do, ne nazadnje, pričeske. Zdaj ko imam že nekoliko daljše lase, imam z njimi veliko možnosti: lahko jih skodram, zravnam, različno spnem. Zelo sem hvaležna svoji frizerki, ki mi je z res krasnim striženjem pomagala prebroditi tisto fazo med kratkimi in nekoliko daljšimi lasmi.
Boste postali dolgolaska?
Ne vem. Vztrajala bom do tiste dolžine, s katero se bom dobro počutila, potem se bom ostrigla ali samo pristrigla, odvisno od dneva.
Znane osebe, kot ste vi, morajo vedno skrbeti za svoj videz. Ste se zato lotili hujšanja?
Ne, tudi prej sem se dobro počutila v svoji koži. Vsaka ženska mora imeti rada svoje telo in biti ponosna nanj. Vsako telo je po svoje lepo. Za hujšanje sem se odločila predvsem zaradi zdravja in posledic, ki bi jih prinesla čezmerna teža. Zdaj se počutim odlično in telo ima res več energije. Vesela sem, da sem spremenila svoje prehranjevalne navade in toliko naredila zase in svoje telo.
Peter Irman
Ne, Miha se ni nikoli obremenjeval s tem in me je sprejemal takšno, kakršna sem bila. Še posebno ljubo pa mu je, če sem jaz zadovoljna sama s seboj.
Pa je kljub temu zdaj navdušen nad vašo vitkejšo postavo?
V mojih prizadevanjih me sicer podpira, ni pa ne vem kako presenečen, saj sem bila taka že takrat, ko sva se spoznala. Zredila sem se med nosečnostjo, predvsem pa po porodu, ko se mi je celoten urnik postavil na glavo in se mi ni uspelo ujeti v enako rutino.
Kako se je vaše življenje spremenilo v zadnjih mesecih?
Uvedla sem redno in zdravo prehrano, uživam pa tudi enega od prehranskih nadomestkov. Ko sem bila vključena v njihov program, sem najprej dva meseca uživala samo njihove izdelke, potem pa sem s pomočjo njihovih svetovalcev in sistema polj pripravila nekaj jedilnikov. Zdaj na primer jem vsaki dve uri ali tri, spijem bodisi njihov šejk bodisi si naredim zdravo malico. Prej se je včasih zgodilo, da tudi po ves dan nisem jedla, ker preprosto nisem imela časa, da bi se ukvarjala s tem. Zdaj šejk ali juhico spijem mimogrede, celo pred koncertom, ker mi ne obremeni želodca, tako da mi je to res olajšalo tempo. Skrbim tudi za to, da spijem veliko vode, sladkih pijač pa tako ali tako ne maram.
Ampak poleg tega najbrž jeste še kaj.
Ja, seveda. Vse je v glavi. Niti po naključju ne stradam, hkrati pa želodec ni obtežen. Človek mora samo poiskati sistem, ki mu najbolj ustreza. Vedno sem imela rada meso in se mu nisem odpovedala, le da zdaj dajem poudarek na belo meso, h kateremu si privoščim veliko zelenjave. Nisem se odpovedala niti sladicam in jih še vedno pripravljam, le da so zdaj bolj zdrave, tudi presne. Nekaj odličnih receptov sem dobila na blogu Teresamisu Tereze Poljanič, na katero ste me opozorili prav z reportažo v Obrazih. Količinsko pojem manj, ker tudi jem večkrat na dan, tako da v vsem gurmansko uživam. Veliko pozornosti namenjam tudi zdravim zajtrkom. Včasih si privoščim omleto iz domačih jajc, ki jim dodam različne začimbe, kdaj pa kdaj košček rženega ali črnega kruha z lahko skuto, včasih se prileže kašasti sok iz malin, borovnic, jagod ali kakšnega drugega sadja. Poletje res ponuja bogato izbiro različnega svežega sadja, pozimi pa se bo treba malo znajti.
Se torej niti kruhu niste odpovedali?
Ne, še vedno ga z užitkom spečem in tudi pojem, res pa je, da ne uporabljam bele moke, ampak črno, rženo, pirino ali kakšno podobno. Tudi sendviči niso več pogosto na mojem jedilniku, če pa že so, so zdravi in z veliko zelenjave. Prav z nezdravo izbiro, kakor so čokoladice in hitra hrana, sem takrat, ko nisem imela časa za hrano, prebrodila lakoto, vendar je bilo to popolnoma napačno.
Kaj pa šport in rekreacija?
Prav veliko časa nimam, čeprav priznam, da pogrešam fitnes, kjer sem bila pred nosečnostjo kar aktivna. To delno nadomestim tako, da tekam za svojim štiriletnim sinom Luko, ki ima zelo veliko energije in ga je treba dohajati, si pa, če le utegnem, vzamem čas za kolesarjenje. Z družino kolesarimo tudi na počitnicah.
Imate veliko obveznosti: študij, izpiti, koncerti. Kako zmorete?
Ni prav preprosto, a z dobro organizacijo gre. Študij na Akademiji za glasbo vzame nekaj časa, veliko imam tudi nastopov, koncertov, tekmovanj in drugih obveznosti, povezanih z delom. Z možem nama na pomoč priskočijo njegovi in moji starši ter sestre in bratje in se nekako znajdemo. Se pa trudimo, da je družina čim več skupaj in imamo skupne aktivnosti.
Bo tudi Luka pevec, že kaže kakšen talent?
Rad poje, vendar je še prezgodaj govoriti o kakšnem talentu, čeprav ima posluh v genih. Lepo ga je slišati, ta njegov otroški glasek.
Mu pogosto pojete?
Odvisno od tega, kako je razpoložen. Včasih, ko začnem peti, reče, da ima dovolj, me pa gleda, ko nastopam na televiziji in ga to nič ne moti. Takrat zakliče: »Mama, mama, glej, na televiziji si, poješ!« Ko je bil letos z mano na solopevskem seminarju, je zelo pridno in zbrano poslušal, tako da bo morda zdaj kaj drugače. (smeh)
Solo petja ne vadite doma?
Ne, to počnem na akademiji. Poleti je to najpreprosteje, ker so študijske počitnice in je akademija malodane prazna, zato se vedno najde prostor za vaje. Sosedje najbrž ne bi bili najbolj zadovoljni, če bi morali poslušati moje operne arije in še kaj, čeprav živimo v hiši.
Malega Luko vzamete kdaj na koncert?
Doslej sem ga dvakrat, ko so bili nastopi ob urah, primernih za otroka, sicer pa je med koncerti najpogosteje doma, z možem. Ko bo večji in če si bo želel na koncert, pa ga bom gotovo vzela s seboj, zakaj pa ne.
Se mož kaj pritožuje, ker vas ob večerih pogosto ni doma?
Ne, taka sem in takšno me je spoznal, z vsemi mojimi obveznostmi, tudi koncertnimi. Res pa je, da se moji koncerti navadno ne zavlečejo čez polnoč in poskrbim, da sem čim prej doma.
Kaj počnete, ko ste prosti?
To je redko. Takrat rada sama kolesarim ali vzamem v roke knjigo. Ni lepšega, kot če imaš tri ure mir in čas, ki ga porabiš čisto zase. Sem tudi strastna kuharica in kaj dobrega skuham ali spečem. Lepo je, ko lahko že zjutraj delam načrte, kaj bom skuhala, grem v trgovino in v voziček zlagam vse, kar potrebujem. Pri tem mi je v veliko pomoč tudi Luka, ki ostaja zvest nabavi in rad pomaga pri kuhi, samo nad pokušanjem se še ni navdušil. (smeh) Všeč mi je, če sem prosta, po drugi strani pa je petje vpeto v moje življenje. Letos se mi je denimo prvič po dveh letih zgodilo, da deset dni skupaj nisem šla vadit, in še sama ne vem, kako sem zdržala brez petja.
Tudi dopust ste preživeli delovno, kajne?
Ja, združili smo prijetno s koristnim. Na seminarju sem sodelovala na urah solo petja, preostali čas pa preživela na plaži z možem in sinom.
