Klasično glasbo bi prej povezovali s pridnimi fanti kot z motoristi. Zakaj prav motor?
Ljudje imajo zgrešeno sliko o umetnikih. Ni redkost, da smo klasični glasbeniki nagnjeni k adrenalinu. Med nami je na primer veliko navdušenih planincev, ki se ukvarjajo z zahtevnejšim planinarjenjem. Žal se je pred nekaj leti na švicarskih ledenikih smrtno ponesrečil naš sodelavec. Nekateri fantje imajo radi hitre avtomobile, kot denimo pokojni dirigent Vekoslav Šutej, ki je bil tako ekstremno hiter voznik, da so ga v Avstriji nekoč celo aretirali. Zame pa motor ni izziv zaradi hitrosti, ampak zato, ker mi daje svobodo in drugače doživljam naravo, najlepše pa je, da smo pod čeladami vsi enaki. Vendar moraš biti na motorju izredno zbran in paziti na druge.
Kako se odzovejo motoristi, ko izvejo, da ste direktor Filharmonije?
Nekateri so res presenečeni, ker si v tej vlogi predstavljajo starejšega človeka, ki ima že malo vonja po plesni. (smeh) Z vodenjem klasičnih ustanov in resno glasbo so se nekoč res ukvarjali starejši ljudje. Danes jih vodijo tudi precej mlajši in jih skušajo približati vsem, ne le nekemu krogu ljudi. Družbenoekonomske in moralne razmere v svetu so se spremenile, kar lahko vidimo tudi v Sloveniji. Odnos do klasične glasbe je v Ameriki povsem drugačen kot v Evropi, razlikuje pa se tudi med evropskimi državami.
Sodelovali ste s Stingom. Ste imeli zato kaj težav z zagovorniki resne glasbe, češ da je to preveč komercialno?
Seveda, vendar sem jih pričakoval in sem bil nanje pripravljen. Podobno je bilo tudi letos, ko smo imeli koncert z njegovim kitaristom. Za to delo moraš imeti kar debelo kožo, vendar se bo čez pet ali šest let pokazalo, da sem imel prav. Žalosti te le, ko vidiš, da bi lahko bili pred drugimi, vendar nismo. Težko je iti naprej z enim konjem, če te dva vlečeta nazaj. Prej ali slej se bo tisti konj utrudil.
Kdaj ste nazadnje jahali?
Že nekaj časa nisem. Lani sem jahal s prijateljem, letos pa sva ostala le pri načrtovanju, tudi zaradi dela in računskega sodišča, ki mi je vzelo kar precej časa.
Bi si kljub temu upali takoj na teren?
Bi, vendar bi najprej preveril konja, da ni preveč trmast.
Kakšne konje imate radi?
Najraje imam nemške, ki so višje rasti in so dovolj močni. Zdi se mi tudi, da je tak tip konja zame najprimernejši. Če sem imel pod seboj majhnega, sem imel občutek, da ga mučim. Tudi konj potrebuje kondicijo, drugače ga lahko izčrpaš.
Ste imeli kdaj nesrečo s konjem?
Trikrat sem padel z njega, vendar se je vedno dobro končalo. Takrat sem bil začetnik in nisem bil pozoren. Konj se lahko ustraši kakšne živali ali šuma, zato moraš biti na to pripravljen.
Doživetje narave je na konju verjetno precej podobno tistemu na motorju, pri obeh pa moraš biti ves čas na preži.
S konjem je še lepše, ker si res v naravi, vendar potrebuješ dobro kondicijo, z motorjem pa se moraš voziti po cestah, čeprav je izvrstno prevozno sredstvo, če ne greš ravno v hribe. Na motorju je ena glava, na konju sta dve, saj konj misli s svojo. Večkrat se je že zgodilo, da so izkušeni jahači podcenjevali konja in to plačali s poškodbami ali celo invalidnostjo.
Vas je kdaj strah?
Ne. Ko sem pred nekaj leti začel jahati, sem do konjev čutil veliko spoštovanja in strahu, vendar sem imel odličnega trenerja in še danes upoštevam vsa njegova navodila. Če jih, se lahko izogneš nesrečam in poškodbam, tako kot s predvidevanji. Kadar sem na motorju in pred seboj zagledam avto, trikrat premislim, ali ga bom prehitel ali ne. Kot mulci smo padali z mopedi, z motorjem pa naj ostane tako, kot je bilo do zdaj.
Torej ste na motorju že od otroštva?
Ja. Ko še nismo imeli svojih, smo hodili k starejšim prijateljem in se vozili z njihovimi avtomatiki. V osnovni šoli so mi starši kupili moped, pri osemnajstih sem naredil izpit za avto, za motor pa ga nisem mogel, ker je bil sneg. Potem mi starši niso več dovolili, da bi si kupil motor, zato sem si prvega kupil šele malo pred štiridesetim letom.
Kateri so še vaši konjički?
Zadnji, ki sem ga na novo obudil, je športno streljanje s pištolo. To je šport, ki zahteva izjemno zbranost, saj pri pištolah ne misliš na nič drugega kot na zadetke. Trenutno se ukvarjam z dinamičnim streljanjem, ki je podobno policijskemu. Paziti moraš, da ne ustreliš samega sebe.
Se vam zdi, da je vsaka stvar za kaj dobra?
Seveda je. Vse ima svoje pluse in minuse, kakor na svetu ni človeka, ki bi imel same minuse ali same pluse. Vsak od nas ima kakšno pomanjkljivost in šibko točko. Verjamem modrecem, ki so rekli, da se vse zgodi ob svojem času. Ni dobro živeti prehitro, ker pride faza, ko se nam lahko kaj zalomi. Če smo takrat premladi, nezreli in ne najdemo izhoda iz položaja, lahko pademo v depresijo in smo v resnih težavah. Tudi mene večkrat sprašujejo, ali se mi ne zdi, da sem premlad ali prestar za svoje delo. Menim, da se mora vsak izmed nas, preden prevzame neko vodstveno funkcijo, na svojem področju dokazati z delom in rezultati. Nihče od nas nima pravice reči, da mu kar koli pripada.
Se trudite biti ves čas pozitivni? Lahko izbrišete negativne misli?
Že od otroštva sem tak. Starši so mi privzgojili občutek, da se moram izobraževati iz knjig in življenja ter da moram biti družbeno koristen. Moj cilj je bil vedno osebna rast. V glasbi ali športih, ki sem jih treniral, sem si želel uspehov, hotel sem biti boljši od tekmecev in jih premagati s pošteno igro, nikoli pa nisem razmišljal, da bi koga onemogočil ali poškodoval, ker takrat ostane grenak priokus. Otrokom, ki sem jih učil, sem vedno govoril, da morajo vaditi, da bodo boljši od drugih.
Torej ste tekmovalni?
Najbolj sam s seboj. Konkurenco jemljem kot poduk, kot pozitivno in konstruktivno opozicijo.
Zdaj ste na vodstvenem položaju. Ste bili že v šoli bolj tip vodje?
Sem, vendar sem tudi jaz imel nad seboj še kakšnega vodjo, saj je vedno kdo, ki ga posnemaš, se ravnaš po njem in želiš biti podoben. Imel sem tudi vzornika za trobento, to je bil najprej Luis Armstrong, potem pa moj profesor Stanko Arnold. Ne poznam človeka, ki mu kdo ne bi bil vzor in ga ne bi želel doseči in preseči.
Ste imeli več oboževalk prej ali zdaj, ko ste znani?
S tem se nisem nikoli ukvarjal, a če smo iskreni, moramo priznati, da vsakemu od nas godi pozornost. Dobro je, ko te ljudje prepoznajo in sprejmejo zaradi tvojih vrednot, ne pa zaradi medijske prepoznavnosti. Mislim, da mi je na resničnostih šovih ljudi uspelo pritegniti z osebnostjo, vendar pretiranega zvezdništva nisem čutil. Zgodilo se je, da mi je kdo pisal ali me ogovoril na cesti, več od tega pa ne.
Ste ločeni. Ali mislite, da ob koncu vsake zveze trpimo enako?
Morda bo zvenelo čudno, vendar mislim, da se prava ljubezen, tista, ki jo čutimo v želodcu, zgodi v najstniški dobi, v odraslosti pa se morata partnerja razumeti in sodelovati. Med njima se ljubezen razvije v spoštovanje in partnerski odnos, ki je lahko nekaj izjemno lepega. V vsaki zvezi pa se lahko zgodi, da gre kaj drugače, kot smo si predstavljali, in takrat je prav, da partnerja razumemo in mu damo odvezo, naj življenje nadaljuje po svoje. Najslabše je, da nas takrat vodi naš ego, v negativnem in maščevalnem duhu.
Torej je prva ljubezen tista resnična?
Kakor za koga, verjetno bi pri številnih ljudeh dobili različne odgovore. Pravijo, da nas ljubezen tudi zaslepi. Verjetno se je mnogim med nami dogajalo, da nam je bil kdo všeč, a ga nismo zanimali, prezrli pa smo tiste, ki smo jim bili všeč. Če smo zadovoljni s sabo, lahko tudi zelo veliko dajemo drugim, in to je nekaj najlepšega.
Ste verni?
Nisem ravno veren, verjamem pa v nekega stvarnika.
Večkrat ste že omenili, da ne morete imeti otrok. Vas to obremenjuje pri spoznavanju potencialnih partnerk?
Nobena skrivnost ni, da imam s tem težave, in to razjasnim takoj na začetku. Z medicinsko pomočjo bi sicer lahko imel otroka in za nobeno stvar ni prepozno, čeprav sem pravkar dopolnil petdeset let, vendar nekaterih stvari ne podpiram. Denimo tega, da bi bil otrok rešitev za zvezo. Če med partnerjema ni kemije, spoštovanja in racionalnosti, je otrok lahko velika žrtev.
Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ne boste mogli imeti otrok?
Nekako je šlo kar skozi mene. Otroke bi lahko imel, potem pa sem zbolel in ugotovil, kako kemija škodi zdravju, zato se mi to ni zdelo smiselno početi. Ni preprosto prestati vseh teh procesov umetne oploditve.
Zakaj ste se odločili kandidirati za župana?
Očitno ljudje potrebujemo nove izzive. Prepričan sem, da vsak, ki se odloči za tak korak, čuti, da lahko kaj pripomore k družbi za dobro vseh ljudi. Te odločitve bi morale biti nesebične, vendar je v praksi drugače. Prijatelji so me že pred letom ali dvema nagovarjali, naj grem v politiko, vendar sem to kategorično zavračal. Očitno je zdaj dozorelo in sem pripravljen poskusiti.
Morda to potrebujete zato, da si zapolnite življenje?
Nekoč me je presenetil moj profesor za glasbo, ko mi je rekel, da je odkril ključ do mojega uspeha v Filharmoniji. Rekel je, da okoli mene ni umazanega perila, ker nisem egoistično naravnan in nisem umetnik, ki bi si želel uveljavljati svoje interese. Rotovnik pa je dal nauk, ki pravi, da moraš odmisliti osebno kariero, če želiš biti uspešen vodja javnega zavoda.
V Sloveniji je veliko zavisti in skrbi za lastne interese. Se vam zato kdaj zdi, da ste naivni, ker delate drugače?
To me seveda jezi in prav zato sem se odločil, da bom šel na to pot. V življenju imam vse, kar človek potrebuje za spodobno življenje, čeprav nisem bogat. Morda bi kdo drug na mojem položaju poskušal doseči kaj več. Slovenija je izgubila kompas, ker na začetku nismo naredili pravega reda. Dvajset let smo potrebovali, da smo se sploh premaknili z mrtve točke in se je pokazala notranja nesnaga, zdaj pa obtožujemo drug drugega in ugotavljamo, katere barve je kdo. Za prikrivanje gospodarskega kriminala vseh oblik smo si izmislili ideološki spor, prihaja pa generacija, ki je žrtev tega stanja. Diplomanti, stari štirideset let ali več, so na cesti in brez vizije, zdaj pa poslušajo nekoga, ki se prepira zaradi dogodkov izpred sedemdesetih let. Če želimo kaj spremeniti, se moramo postaviti v ospredje, ker gostilniške razprave k ničemur ne pripomorejo. Treba je iti na volitve in se izpostaviti. Vsaj zavoljo dobre vesti.
Verjamete, da se lahko ljudje pravilno odločijo na volitvah?
Verjamem. Ljudje smo naravnani k temu in potrebujemo vodje, ki nas bodo vodili po pravi poti, v dobro vseh nas. Nezakonita dejanja so povsod po svetu, vendar se tam, drugače kot pri nas, proti njim bojujejo veliko uspešneje. Pri nas je bila težnja po hitrem bogastvu žal zelo velika in to ceno danes zelo drago plačujemo.
Imate jahto?
Imam gliser, ki je star 44 let in že štiri leta stoji na kopnem. Vreden ni nič, vendar je boljši od vseh novih. Imam tudi star avtomobil, 10 let starega jaguarja, in 16 let star motor.
Danes ste oblečeni v kavbojke. Vse se spreminja, tudi pravila oblačenja v resni glasbi?
Tudi. Danes mlade, ki imajo na voljo toliko slogov oblačenja, težko prepričaš, naj pridejo na koncert v obleki in kravati. Dali smo jim svobodo pri oblačenju in prav je, da to tudi spoštujemo. Človek je lahko čist v vsakem modnem stilu. Ko je Mozart pisal za cesarjev dvor in deželno gledališče, so bili njegovi poslušalci oblečeni različno: na dvoru so urejeni zbrano poslušali njegovo glasbo, na deželi pa so bili v skromnih oblačilih in so ob poslušanju jedli celo kokoši ter pili pivo. Z razvojem meščanstva se je to še bolj razvijalo.
V čem se najbolje počutite vi?
V srajci in kavbojkah ali črnem džinsu. Nosim tudi športne čevlje, vendar ne v službi. Tam gledam na to, da imam srajco, čevlje in suknjič, kavbojke pa so včasih tudi strgane, čeprav v moji pisarni vedno visi tudi obleka. Vesel sem, da so že vsi sprejeli moj slog oblačenja in se ne obremenjujejo več, ali imam kravato ali ne.
