Sonči Nered Čebašek: V samostanu zamolčala, kaj v resnici dela
Slogan dnevnika Svet 24 je Vsa resnica za 90 centov. V službi vem, da se ga držiš stoodstotno, kaj pa v zasebnem življenju – imaš tudi tam resnico postavljeno na piedestal?
Ja, resnicoljubnost je zame vrednota, ki zaseda prvo mesto, saj so laži in sprenevedanje strup, ki sejejo v odnose z ljudmi razprtije – ne nazadnje prav zaradi njih prihaja celo do umorov. Če bi bili resnicoljubni do drugih in do sebe, ne bi bilo nikakršnega vzroka za kakršnakoli grda obračunavanja. Tudi sinova vesta, da ga lahko še tako »biksata«, pa doma ne bo tako hude ure, kot če bi ju oči in mami zasačila pri laži. Glede na to, da imata 23 in 18 let pa doma nimamo izkušnje z lažjo, se mi zdi, da mi je vzgoja v to smer kar uspela.
Nekajkrat sem kakšna dejstva res zamolčala, ja. In me je bilo vedno strah, da se me bo »razkrinkalo«, čeprav ni šlo za kakšne posebej usodne stvari, zaradi katerih bi kdo lahko utrpel kakšno škodo.
Brez izmikanja – postrezi s primerom.
No, ko sem se prijavila na kuharski tečaj k šolskim sestram v samostan Repnje, so me seveda povprašale, kaj delam. Povedala sem, da delam pri časopisnem podjetju Pavliha, da za revijo Antena pišem o glasbi in filmu ter urejam tednik Ljubezenske zgodbe. Zamolčala pa sem, da sem tudi urednica erotičnega mesečnika Omama. Strah me je bilo, da bi me vrgle iz skupine. Potem ko sem jih spoznala, sem videla, da so širokih nazorov, a vseeno sem o tem delu svojega novinarstva do konca molčala.
Če si bila v samostanu, si verjetno politično orientirana na desno?
Nisem orientirana. Bila sem tudi v predsedstvu Mladinske organizacije in v nekaj poletnih (seveda čisto levih) političnih šolah. Na faksu sta bila moja sošolca tako Borut Pahor kot Milan Zver in oba sta mi enako ljuba oziroma kdaj neljuba, odvisno, kaj zagovarjata. Dnevnik, kakršen je Svet 24, ki se res trudi za objektivnost, s politično opredeljenim urednikom ali lastnikom ne bi mogel funkcionirati. Če pomislim, da so na nekaterih časopisih vodilni ne le opredeljeni, temveč tudi fanatični, me kar zvije, ko pomislim, kaj potem bralec dobi pred oči. Totalen blef in (po domače povedano) hujskanje proti nasprotno obarvani strani.
Kateri od tvojih sošolcev pa se ti zdi najbolj uspešen?
Definitivno Srečko Katanec, s katerim sva skupaj gulila osnovnošolske klopi.
Pa te sošolci in drugi pomembni ljudje, ki si jih kot novinarka spoznala, kdaj pokličejo zaradi kritičnega pisanja o njih oziroma pritiskajo nate, da objaviš kakšno njihovo zgodbo?
Kadarkoli kdo pokliče, da pove svojo plat zgodbe, to na Svetu 24 vedno naredimo, ne glede na pomembnost. Dosledno upoštevamo še en naš slogan: Nobena zgodba premajhna, noben človek prevelik. Sorazmerno tudi noben človek ni premajhen. Naši bralci nam svoje, žal po navadi tragične, zgodbe včasih razkrivajo celo z na roko napisanimi pismi. In verjemite, nobeno ne roma v koš. Ker pa je zgodb tistih, ki želijo v našem časopisu predstaviti svoje muke in z našo pomočjo najti kakšno bilko upanja, če ne že rešitve, veliko, me je strah, da bo naših 56 strani v kratkem postalo kar premalo.
***
Karmen Špacapan: Včasih čarovnice, danes črte na nebu
Si precej zmešana, kajne – v dobrem pomenu besede, seveda?
Po mami sem Madžarka, po očetu Italijanka, študij sem opravila v Italiji, sem iz Gorice, živim in delam pa v Ljubljani.
Novinarske poti pa nisi začela s pisanjem novičk kot večina.
Pri 15 letih sem mislila, da sem na vrhu sveta, ko so me izbrali za voditeljico glasbene oddaje Mladi val Radia Koper. Neizmerno sem uživala, saj sem lahko s starim magnetofonom hodila na vse možne koncerte v bližini … Seveda sta me malo pred polnočjo prišla iskat oče in mati in to sta vestno počela vse do moje polnoletnosti oziroma odhoda na študij v tujino.
Večkrat nostalgično pripoveduješ o študentskih letih v Trstu.
Med študijem sodobne zgodovine sem spoznala ogromno krasnih ljudi, s katerimi sem še vedno v stiku. Rada sem hodila na predavanja, saj je fakulteta v neposredni bližini morja v zelo starem predelu mesta. Rada sem predelovala predvsem srednjeveško zgodovino, zelo blizu pa so mi bili predmeti, povezani z nadnaravnimi zadevami … No, saj tudi danes ni drugače. Namesto da bi za hude naravne nesreče krivili hudobne čarovnice, sedaj nekateri s prstom kažejo na nenavadne črte na nebu. Človeštvo se ni pretirano spremenilo.
Odkar te poznam, moraš vedno imeti zadnje tehnološke igračke. Nekoliko netipično za žensko …
Ja, že od najstniških let se zelo rada ukvarjam s tehnološkimi napravami, od radijev, kasetnikov, CD-predvajalnikov, prvih računalnikov (ja, tako stara sem, da je bil moj prvi računalnik Commodore 64). Mobilna tehnologija mi je zelo blizu in ne mine dan, da ne bi preskusila kakšnega novega programa.
Pot do ustvarjanja na spletu je bila torej kratka?
Ko govorimo o tehnologiji, sem res precej trmasta in ne odneham, dokler ne obvladam vsega. Tako sem sama začela ustvarjati spletne strani in portale. Šlo mi je precej dobro od rok in pred več kot 12 leti sem ustvarila novičarski portal za rockerje – Kicks Ass. Nato sem se odpravila v Ljubljano, v uredništvo revije Antena, tam sem te tudi spoznala. Sprva mi je bilo težko, saj slovenske scene nisem imela v malem prstu. S pomočjo krasnih mentoric, kot sta bili ti in moja srčna prijateljica Tamara Pirih, pa sem si nabrala dovolj znanja za začetek novinarske kariere tudi na slovenskih tleh. Na Krater Medii so mi dali priložnost, proste roke in tudi sredstva, da pokažem, kaj znam. Seveda sem se takoj lotila spletnega portala, nadela sem mu delovno ime Svet 24 … In tako se je začela ta svetovna avantura, ki je sedaj presegla vse meje predstavljivega. Komaj lahko verjamem, da je od začetkov Sveta 24 minilo šele leto in pol, zdaj pa je ime Svet 24 postalo že tiskana in internetna informacijska institucija.
Ženske ti poleg poslovnih uspehov najbolj zavidajo partnerja, rokersko legendo Cveta Polaka.
Hja, rokerji so prav posebni ptiči, presenečajo vsak dan, res nikoli ne veš, kaj te čaka naslednji dan ali celo uro. Verjemite, skupaj sva že desetletje in se še nič ne umirja. Pri nas doma je vedno pestro in zabavno. In ker ima Cveto tudi studio, imamo pogosto polno hišo glasbenikov. Po končanem snemanju mnogokrat kaj obrne na roštilju in tako se biznis spremeni v sproščeno druženje.
Tvoj sin, tvoj ponos in tvoja največja ljubezen, ima menda po očku in mami umetniške gene, ki že silijo na plano.
Nikolas je izjemno nadarjen otrok, ja. V moji družini je bilo kar nekaj slikarjev, moj bratranec Anton Spazzapan je izjemen umetnik, ki je ustvaril celo uradni Tolkienov koledar. Nikolas pa je umetnik na kvadrat. Od moje družine je prevzel likovno umetnost, od Cveta pa glasbo. Zelo dobro poje in kljub temu da mu nisva nikoli »vsiljevala« kakršne koli glasbene zvrsti, je kar sam izbral, da bo roker. Kaj naj … Sedemletnik, ki posluša Van Hallen in Twisted Sister.
