Veliko ljudi misli, da imate na koncu priimka mehki ć, pa to ni res, kajne?
Lani ali predlani so me v naši oddaji Poletna scena RTV Slovenija podpisali z mehkim ć. Naslednji dan me je poklical prijatelj in mi povedal, kaj je videl. Ogledal sem si ponovitev in jim takoj napisal pismo, da bi po toliko letih, kar sem v hiši, že lahko vedeli, kako se pišem. Moj oče je bil partizan, borec Gubčeve brigade. To vedno ponosno povem. Za tiste, ki mi hočejo prodati, da so bili med vojno »zavedeni«: moj oče, ki je pasel ovce v Beli krajini, mi je rekel: »Italijani so napadli našo deželo in sem šel v hosto.« To je bilo to. Povedal mi je tudi, kako so leta 1944 pri Mokronogu pokopavali mrtvega tovariša in so prišli mimo Nemci. Niso začeli streljati, ampak so jim salutirali in odšli naprej.
Sta vaša oče in mama Belokranjca?
Oba. Oče je bil častnik v vojski, nato inšpektor pri policiji. Mama je bila v državni službi. Delati je začela pozno, počakala je, da sva z dve leti mlajšim bratom Miranom šla v šolo. Žal sta oče in brat že pokojna.
Zakaj pa ste potem Dragan in ne Drago?
Saj sem Drago, po očetu, vendar so me od malega klicali Dragan, kar pomeni mali Drago. V šoli sem bil uradno Drago, ampak so me tudi tam vsi razen enega sošolca klicali Dragan, ko sem prišel na Radio Slovenija, pa je bil na Valu 202 Drago Bulc – ta je pozneje pokrival turizem –, in ker sva bila oba Draga, je bila cela zmešnjava s telefoni, pošto in podobnim. Tega sem imel dovolj in sem šel na magistrat spremenit ime.
»Šele s to zadnjo ljubico sem spoznal, kaj je dober seks. Prej sem to počel 'družinsko'. Po tej moji zadnji izkušnji se na primer ne bi mogel vrniti v domačo posteljo. Za moške, ki se lahko, pravim, da si zaslužijo Ježkovo nagrado.«
Imate dve hčerki. Kakšen oče ste?
Starejša hči, Katarina, je stara toliko kot moja oddaja Še v torek obujamo spomine, 35 let. Ko se je rodila z downovim sindromom, je bil to zame šok. Takrat o tem nisem vedel nič in je bilo kar hudo. Na srečo ima lažjo obliko tega sindroma in je zdaj samostojna, hodi v službo, na športne aktivnosti, literarne krožke, k angleščini. Letos bo šla na olimpijske igre otrok s posebnimi potrebami in bo tekmovala v balinanju. Igra tudi namizni tenis. Pred kratkim je vodila prireditev v Mostecu.
Rekli ste, da takrat niste vedeli ničesar o downovem sindromu. Ste bili ob rojstvu hčerke zato prizadeti, prestrašeni?
Vsekakor. Z ženo sva se spraševala, kdo je kriv, vendar na to seveda ne moreš gledati tako. Rekli so nama, da bi bilo fino, če bi Katarina dobila sestrico ali bratca, da se bo bolje razvijala. Čez dve leti je res dobila Aljo. Ampak za drugega otroka se nisva odločila samo zato, tako se je pač zgodilo, in mali dve sta se res veliko igrali skupaj. S Katarino smo se vsi veliko ukvarjali, jo vozili na telovadbo, na govorne vaje. Po nekaj letih je bila ena redkih na šoli Janeza Levca, ki je osnovno šolo naredila prvič, brez ponavljanja. V Sonček, kjer zdaj dela, na dan odprtih vrat vsako leto pripeljem drugega pevca: Vilija Resnika, Natalijo Verboten, Čuke, Atomik harmonik, Sašo Lendero, Andreja Šifrerja ... Prišel je tudi danes žal pokojni Brendi, Tanja Žagar pa je naredila takšen žur, da bi ga morali posneti za televizijo – kako se je vživela, kako so otroci peli in plesali z njo. S tem bi morali začeti Dnevnik, ne pa s slabimi novicami in politiki. Lani, ob 30. obletnici Sončka, sem za ta svoj prispevek dobil plaketo za zasluge iz rok predsednika Pahorja.
Kakšen očka ste ali ste bili?
Če se malo ozrem nazaj, ne morem verjeti, da sem bil tako priden. Poleg službe, športa in vrtenja glasbe v diskotekah sem hčerki previjal, ju hranil, se ukvarjal z njima, redno hodil ponju v vrtec, delal z njima naloge. Z obema imam še danes dobre odnose. Mlajša, Alja, je zelo pridna in je doštudirala novinarstvo. Rada potuje po svetu. Njeno diplomo sem namesto nje šel iskat jaz, ker je bila med podelitvijo v Gvatemali. Jaz bi šel v New York ali Pariz, ona pa ima raje eksotične kraje. Pred kratkim sta bila s fantom na Timorju.
Alja je voditeljica in novinarka na Valu 202. Vam kdaj očitajo, da ste ji priskrbeli to službo?
Da se je prijavila na avdicijo, sem izvedel od kolegice lektorice, ker je hodila k njej na bralne vaje. Alja mi je potem rekla, da me ni hotela obremenjevati, pa tudi ni želela, da bi kdo rekel, da sem posredoval in je njeno delo moja zasluga. Povabili so jo celo v redno službo, ker dobro dela, a jo je zavrnila. Rajši potuje po svetu, dokler še nima družine. S fantom živita čisto blizu RTV-ja, on je namreč televizijski novinar, hodita pa v neke zelene kampe, kjer živijo v gozdovih, brez pitne vode.
Kakšen je vaš odnos s hčerama?
Starejša ima svoje muhe. Zaradi bolezni zna biti trmasta, pa še ženska je (smeh), z mlajšo pa imava zelo dober odnos. Tudi s svojo mamo se dobro razumeta, zato pa imam z njo težave jaz, saj sva že pet let ločena od mize in postelje. Načrtujem, da si bom kupil svoje stanovanje in se odselil, ker zdaj še živiva skupaj. Neki odvetnik, ki sem mu nekoč pomagal najti nekega glasbenika, je prebral mojo zgodbo in mi ponudil pomoč. Tudi na banki mi bodo dali kredit, čeprav sem se pred kratkim upokojil.
»Ko je bila stara petdeset let, ji ni bilo več do ljubljenja. Rekel sem ji, da si bom poiskal druge ženske, pa se je samo smejala. Ampak sem si jih res.«
Zakaj je šel vajin odnos v »franže«?
Ko je bila stara petdeset let, ji ni bilo več do ljubljenja. Rekel sem ji, da si bom poiskal druge ženske, pa se je samo smejala. Ampak sem si jih res. Toda pri ženskah takšne zveze hitro prerastejo v kaj več, jaz pa se nisem hotel vezati ali zaljubljati. Nazadnje sem imel kar težave zaradi ljubosumja.
Zakaj pa nočete česa več?
Ni mi do tega, res. Želim si iti v svoje stanovanje in živeti sam. K meni lahko pride tudi kakšna ženska in me malo zmasira, ampak potem si želim biti sam. Čeprav moram reči, da sem v zadnji zvezi kar užival, vendar je bila preveč ljubosumna. Nazadnje me je zasliševala celo o skladbah, ki so bile v moji glasbeni opremi, in katerim ženskam sem jih posvetil. V seksu z njo pa sem zelo užival.
Kako pa je živeti z nekom, s katerim se nimaš več rad? Najbrž je moreče.
Zelo zapleteno. V dnevno sobo bi lahko postavila kamero in snemala resničnostni šov. Bi bil zelo zanimiv. Ob šestih zjutraj, ko jaz še spim, moja nekdanja partnerica v dnevni sobi trenira jogo, meditira in telovadi. Meni se zdi, da sanjam. Ona zapira okna, jaz jih odpiram. Čakam dan, ko bom šel na svoje in bom lahko zadihal.
Zakaj pa z njo niste imeli takšnega odnosa kot z vašo zadnjo ljubico?
Šele s to zadnjo ljubico sem spoznal, kaj je dober seks. Prej sem to počel »družinsko«. Po tej svoji zadnji izkušnji se na primer ne bi mogel vrniti v domačo posteljo. Za moške, ki se lahko, pravim, da si zaslužijo Ježkovo nagrado.
Pa ste se z vašo nekdanjo partnerico kaj trudili?
Ko me je odslovila iz postelje, sem se preprosto nehal, zdaj pa sem videl in doživel, kakšna je razlika. Zdaj sem prvič v življenju zares užival.
Izjavili ste, da če vam na RTV Slovenija ne bodo podaljšali delovne pogodbe, bo šel eden od vaju na ljubljanske Žale, torej na pokopališče. Kaj ste mislili s tem?
No, nekaj denarja sem si z leti nabral, ampak najraje bi videl, če bi šel v mamino stanovanje, ona pa v dom. Ampak mi ne dovoli, ker pravi, da to stanovanje ni zdravo in ga moram po njeni smrti prodati. Ona v njem živi že deset let, stara pa je 85 let.
Kakšno pa je vaše družabno življenje? Imate prijatelje bolj iz glasbenega sveta in z njimi obiskujete koncerte?
Na prvem mestu je glasba, na športne prireditve pa ne hodim preveč rad zaradi razgretih navijačev. Sredi Ljubljane so pripadniki Viol vpili name: »Ubij, ubij žabarja!« Prav, potem pa ne bom hodil. Prišel sem uživat na tekmo, pa so mi grozili. Nedavno, ko sem bil na koncertu štajerskih legend v Mariboru, sta me hotela tepsti dva Štajerca, ker sem imel majico z napisom Ljubljana je lepo mesto. Če bi imela pištolo, bi tudi streljala, tak izraz sta imela na obrazu. Branila in rešila sta me Simon Gomilšek iz dueta Platin in njegov kolega Miran Muhič - Muha, oba Štajerca, visoka in močna.
Ostala sva pri prijateljih.
Imam še nekaj prijateljev iz športnega sveta in že 30 let nas druži šport, saj skupaj igramo tenis. Nekaj prijateljev imam iz službe in vsak dan se dobimo na kavi, več prijateljev pa ne potrebujem. Res pa je, da sem med dopustom vsak dan prišel v službo na kavo! (smeh) Z njimi se dobro počutim.
New York in Pariz ste obiskali?
V New Yorku sem bil leta 1993 s skupino Pop design. Tole majičko, ki jo imam danes na sebi, imam od takrat. V Pariz sem si želel na teniški turnir Roland Garros, a mi še ni uspelo. Na koncerte v tujino pa ne hodim več. Stonese sem videl trikrat in je bilo dovolj, čeprav sem njihov občudovalec. Starčki so, vsakokrat slabši. Grem samo, če mi jih pripeljejo v Stožice. (smeh)
»Nekateri ne morejo živeti sami, jaz pa zlahka. Teh deset, petnajst let življenja, kolikor mi ga je preostalo, hočem imeti mir, uživati, se družiti s prijatelji, hoditi na koncerte. Drugega ne potrebujem.«
Vem, da ste filmofil. Še hodite v kino?
Uh, zelo malo, doma pa gledam samo kakšne ponovitve, ker sem videl že toliko filmov. Kadar pridem do televizije. (smeh) Težko se zmenimo, kdo bo imel daljinca. Računalnika pa nimam. V svoji glasbeni sobi poslušam samo glasbo in delam zapiske.
Brez računalnika? Na roko?
Na roko. Še vedno. Arhiviram uvrstitve na lestvice, umrle glasbenike. S črnilom. Kadar je treba kaj popraviti, imam tisto snov za brisanje črnila. Zdaj v te zapiske dajem še dodatne listke, ker se je nabralo že toliko novih stvari in dogodkov.
Počasi bo treba kupiti računalnik.
To mi vsak reče, ampak prav uživam v tem, da pišem na roko in s črnilom.
Stara dunajska šola, torej. Kaj počnete zvečer?
Gledam televizijo in rešujem križanke, dve muhi na en mah.
Nekoč ste mi zaupali, da ste svojo partnerico zaprli na balkon, tako za šalo. Še to počnete?
Zadnjič sem pa res storil nekaj podobnega, a nehote. Zjutraj sem vstal in vrata na balkon so bila odprta. Zaprl sem jih, ker je bilo mrzlo, zunaj pa je bila ona. In je bil spet prepir v hiši. (smeh) Pred kratkim sem tudi spravil v smeh sodelavce, ker mi je rekla, da moje perilo, ki ga po športu operem na roke, smrdi. Potem sem ga dal povohati vsem svojim sodelavcem in eni sodelavki in vsi so trdili, da moje perilo prav lepo diši. Saj vam pravim, za resničnostni šov!
Kaj pa ljubezen, je nič ne pogrešate?
Nimam želje, da bi se sprehajal s kom z roko v roki. Nekateri ne morejo živeti sami, jaz pa zlahka. Teh deset, petnajst let življenja, kolikor mi ga je preostalo, hočem imeti mir, uživati, se družiti s prijatelji, hoditi na koncerte. Drugega ne potrebujem. Natanko vem, kaj mi prija. Svoje sem naredil. Tudi plačeval ne bi ženske, nikoli – za tisto lahko kupim tri cedeje! (smeh)
Smisel življenja?
Kaj je naše geslo? Kdor ne f..., ta je teslo. (smeh) Ta je od prej, pobalinski. Zdaj pa: ne glede na to, da pravijo, da sta pomembna samo sreča in zdravje, jaz pravim, da je pomemben tudi denar. Prijatelji me kličejo Daniel, po pesmi Daniela Popovića Bio sam naivan (Bil sem naiven), ker vedno nasankam. Zadnjič me je ogoljufala vedeževalka, ki je obljubljala vrnjen denar, če njene napovedane številke ne zadenejo pri lotu. Enkrat mi ga je celo vrnila, zdaj pa ne. Nisem dobro prebral drobnega tiska. Ali pa nazadnje, ko sem bil v Mariboru, bi me moral nazaj peljati Omar Naber, ampak se ni prikazal. Poklical sem prijatelja in mu rekel: »Daniel tukaj! Povej mi, kdaj gre avtobus v Ljubljano!« (smeh) Rad se smejim, rad sem v dobri družbi in to me drži pokonci. Če pa mi kdo stopi na žulj, znam usekati nazaj.
