Zakaj se vam zdi pomembno, da je Slovenija del Evrovizije?
Za največji televizijski mednarodni šov gre. Tam se srečujemo s številnimi novinarji, ki jih ne zanima zgolj evrovizijska popevka, ampak tudi razmere pri nas, naša televizijska produkcija, zanimive turistične destinacije; pišejo članke o nas. V letu, ko so Slovenijo predstavljale Sestre, so Ljubljano, Bled, Portorož in Piran obiskali številni navdušenci Evrovizije in novinarji. Prišli so iz Norveške, Velike Britanije, Nemčije ter s Cipra in Malte.
Oba projekta sta vsako leto med najbolj gledanimi oddajami na nacionalni televiziji.
Kako je z dolgoročno strategijo organizacije – zdi se, da se predvsem zdaj, ko je kriza, o udeležbi odloča skoraj tik pred zdajci. Kako številna je v povprečju naša ekipa v primerjavi z drugimi?
Slovenska ekipa je vselej ena izmed številčno najskromnejših. Za sodelovanje smo se odločili zelo pozno. Letos so se prireditvi odpovedale le štiri države, dve pa sta se vrnili. Odločitev ni bila lahka. Pripravili smo analizo gledanosti za nekaj let in ugotovili, da gre še vedno za zavidljivo raven gledanosti projektov Ema in Izbor evrovizijske popevke. Primerjali smo vložena finančna sredstva s prihodki od oglaševanja in telefonskega glasovanja, odstotki gledanosti in ur programa, ki ga bomo posredovali gledalcem in poslušalcem, ter se odločili, da vztrajamo, saj je to eden redkih zelo odmevnih mednarodnih projektov pod okriljem EBU, v katerem sodelujejo različne evropske države, pa tudi nekaj držav zunaj Evrope.
V letu, ko so Slovenijo predstavljale Sestre, so Ljubljano, Bled, Portorož in Piran obiskali številni navdušenci Evrovizije in novinarji. Prišli so iz Norveške, Velike Britanije, Nemčije ter s Cipra in Malte.
Je bil naš nastop na Evroviziji po osamosvojitvi ravno zaradi prepoznavnosti bolj pomemben kot sicer?
Verjetno je imel za nas nastop v letih po osamosvojitvi res še dodaten pomen. Takrat sem morala pogosto pojasnjevati, kje Slovenija leži, katere so njene sosede. Spomnim se, ko sem tik pred prenosom tekla k nadzorniku prireditve in mu hitela razlagati, da je zastava napačna. Da ni naša, ampak slovaška. Zdaj za Slovenijo že vedo. Tudi zaradi naših dobrih uvrstitev in pogovorov ob tem.
Nekatere države se bojijo zmage, saj bi morale gostiti naslednjo Evrovizijo in bi šlo za prevelik finančni zalogaj. Koliko denarja se dejansko vrne v državo, potem ko organizira tako velik dogodek, oziroma ali država dolgoročno pridobi?
Povsem odvisno od angažiranosti države in njenih segmentov. Največ gostiteljica prireditve pridobi že s tem, da pridobi sredstva za posodobitev dvorane, vso infrastrukturo, oživi mesto, razmisli o izletih znotraj države, izkoristi prireditev za svojo promocijo, prodaja svoje izdelke in spominke. Ogromno se da narediti, če gospodarstvo, televizija in vlada stopijo skupaj. Na Švedskem so lani izračunali, da je bil neposredni prihodek zaradi Evrovizije v Malmöju 22 milijonov evrov. Precej dvomov je bilo recimo znotraj Referenčne skupine Pesmi Evrovizije, ko je kot predstavnica Srbije leta 2007 nastopila Marija Šerifović in zmagala. Bo Srbija zmogla? Prav to leto smo namreč prvič uvedli dva polfinala. Za Srbijo je to pomenilo izpeljavo treh superpredstav Evrovizije. Kot članica Referenčne skupine za pripravo in izvedbo Evrovizije sem bila deležna številnih vprašanj, ker sem bila najbližje tej državi. Spraševali so še o vojni, razmerah v državi, zmogljivosti televizijske produkcije in o tem, ali sploh imajo primerno prizorišče. Poslali so me v Beograd na posvet. Nisem bila stoodstotno prepričana, ali bo lahko šlo brez napak, a zaupala sem jim in EBU meni. In izpeljali so izvrstno. Z najmanjšo ekipo, kar sem jih videla v letih intenzivnega sodelovanja z EBU in Eurosongom. Učinki, pozitivne posledice se kažejo še nekaj let po prireditvi, ki pa niso več merljive. Država pridobi že s tem, da se takrat prav tam druži vsa Evropa, dva tisoč novinarjev, od 35 do 40 držav in njihovih delegacij spozna novo državo.
