Prihaja nova sezona oddaje Je bella cesta, kar je odlična priložnost, da končno soočimo voditelja Klemna Slakonjo s pevcem, ki ga najpogosteje imitira: Janom Plestenjakom. Zagotovo nam je iz prejšnje sezone v spominu ostal videospot, v katerem Klemen kot kosmati Jan Plestenjak v kadi prepeva pesem Čofotam. Le kaj si o tem misli pravi Jan? Ko s Klemnom čakava na Jana, se zdi rahlo nervozen, čeprav se ves čas šali in oponaša Jana. Ta pride na intervju popolnoma sproščen, odlično razpoložen in razigran. Fanta se prisrčno pozdravita in takoj začneta debatirati kot stara kolega. Kar v bistvu tudi sta, saj Klemen Jana imitira že od Hri-Bara naprej, povabil ga je v svoje oddaje, skupaj sta prepevala, napisala pesem …
Jan: Klemen, slišal sem, da gre oddaja naprej, ko sem imel pred kratkim sestanek na Popu s Čakarmišem...
Klemen: Zakaj sestanek, a boš kaj delal?
J: A ne veš: midva bova skupaj vodila oddajo. (Klemen presenečeno pogleda, Jan se začne na ves glas smejati.) Kako si pogledal! (Tudi Klemen se začne smejati.) K: Nekaj sem slišal, da bova v oddaji vsak v svoji banji.
J: To, to! (smeh obeh) Hej, zakaj imava midva pravzaprav skupaj intervju?
K: Soočili so naju. Jaz sem sicer prišel v neprebojnem jopiču, ampak sem zdaj pomirjen. (smeh)
Jan: »Slike z nagicami v Stopu so bile višek erotike, ki je bila v moji mladosti na voljo.«
Tako je, želeli smo vaju soočiti. Jan, kaj pravite na Klemnove imitacije?
J: Ko sem videl Klemnov spot v banji (Klemen se malce živčno zasmeji), sem rekel, saj je prav, da kosmati pomagamo tistim, ki še niso kosmati. (Oba se začneta na ves glas smejati.)
K: Nisem najbolje razumel. To pomeni, da boš ta komad dodal v svoj repertoar? (smeh)
J: Super! (Smeh, potem pa se zresni.) Klemen je super! Vse, kar dela o meni, je zame kompliment in priznanje. In, mimogrede, mene ni lahko imitirati, ker po moje nimam nič tako zelo tipičnega, da bi se dalo karikirati, zato mora biti kar frajer, da me lahko »skine«. Meni se je zdelo zelo zabavno. S tem nimam problemov. Ne vem, zakaj se pri nas takoj misli, da smo skregani, da sem jezen na Klemna zaradi imitacij. Sploh ne. Mene praktično vsi stand uperji vključujejo v svoje šale, Lado Bizovičar me ima v predstavi … Meni je to super.
Klemen, zakaj Jan v kadi?
K: Zdelo se mi ga je zelo zanimivo postaviti v neki kontekst, v kakršnem ga ne bomo drugače nikoli videli. Obrniti sliko.
Da razčistimo: torej nista skregana? Jan, niste užaljeni?
J: Sploh ne! Kaj bom užaljen? Človek mi dela reklamo. K: Če bo šlo tako naprej in bom v vsaki sezoni naredil vsaj eno parodijo tvojega komada, bom čez deset let lahko izdal plato s tvojimi komadi. (smeh) J: Evo, takrat ti bom jaz delal promocijo, se pridem k tebi v oddajo slikat! (smeh obeh) K: Veš, kaj bi bilo super? Če bi to sezono prišel v oddajo odpet Čofotam. A bi? To bi bilo res zanimivo. J: Ne, jaz mislim, da moram biti to, kar sem, da bom lahko še naprej delni »futer« za imitatorje. K: Meni pa bi se to zdela taka lepa gesta. Kaj pa, če bi skupaj ustvarila kako novo pesem? J: Ne vem, lahko bi. To bi verjetno moralo biti pol mainstreamovsko, pol pa parodija. Ali pa ne, zakaj bi bila parodija, saj Klemen tudi super poje.
Klemen: »Opažam, da se tudi okoli mene gradi fama, da rad kompliciram.«
K: Oh, hvala! Drugače te ne bi mogel oponašati. (smeh obeh)
J: Ampak ti imitiraš, kaj je tvoj pevski izraz, pa še ne vem. A imaš že kaj prav svojega?
K: Imam. Vidim, da ne gledaš oddaje. (smeh)
J: Moram priznati, da sem imel zadnji dve leti pokvarjen kabel na televiziji in je nisem gledal.
Zaradi pokvarjenega kabla?
J: Ja, ni se mi ga dalo zamenjati, enostavno nisem imel potrebe. Sedaj pa so me ljudje, ki pridejo kdaj v mojo hišo, zbrcali, da sem poklical mojstra in ga je zamenjal. Zdaj bom lahko intenzivno gledal. Saj sem si pogledal stvari po internetu, Klemna in njegove imitacije, ker me to zanima. Imamo zelo malo dobrih televizijskih obrazov, tako da jih moramo gojiti in podpirati. In ceniti.
Glasbeno sta sicer že sodelovala, ko sta za Misijo Evrovizijo naredila komad Švica kot slap Savica.
K: Ja, jaz sem napisal besedilo, Jan glasbo, potem pa sva skupaj sedla in ga sestavila.
J: Ja, tisto je bilo luštno.
Torej čakamo na kakšno podobno sodelovanje.
J: Ja, z veseljem, samo televizijski producenti se morajo bolj angažirati in naju animirati.
K: Veste kaj? Ravno kadar je Jan gost v oddaji, so največji zapleti. Res! Kadarkoli je prišel, je šlo vse narobe, tako da ne vem, če si sploh še želi priti.
Verjetno gre narobe, ker do Jana vsi čutijo neko strahospoštovanje.
J: Jaz sem že toliko let na sceni …
K: Koliko pa?
J: Dvaindvajset … in ne prenašam nespoštovanja. O tem sva se s Klemnom že pogovarjala, ko je imel oddajo na nacionalki. Pri nas se enostavno še vedno pričakuje, da vsi delamo stvari, ki niso naše delo. Ne! Prišel je čas, ko se bodo morali vsi zavedati, da brez akterjev ni vsebine. Malo nas je, ki znamo narediti vsebino, zato nas bo treba začeti ceniti. Ker talentirani lahko preživijo tudi brez medijskih platform. Na primer, čisto banalno: če bi šlo vse narobe, lahko s Klemnom v tem lokalčku nastopava za zelje in klobaso. Ker imava vsebino. Ljudje, ki nas najamejo, bi se morali tega zavedati in nas spoštovati. Samo to od njih pričakujem. Če sem zato zatežen, sem pač zatežen.
K: Ja, nekatere stvari, ki so pri na primer ustvarjanju oddaje logične in pričakovane in bi morale biti narejene, da bi ti lažje ustvarjal, niso, če jih ne narediš sam. Saj ko si novinec na sceni, tega ne veš, a z leti dojameš, kaj vse ne štima. Jaz sem imel že kar nekaj takšnih slabih izkušenj.
Jan: »Jaz sem vedno Jan Plestenjak: na odru, zdaj, ko se pogovarjamo, ko grem v studio in ko grem na randi z žensko.«
J: Vedno pričakuješ, da se bo nekoč uredilo, a se ne, zato moraš reči dovolj. In potem si zoprn in zatežen. V tej državi še vedno obstaja problem uravnilovke: vsi smo isti, vsi vse znamo. Tisti, ki je bolj priden in talentiran, ni nič več vreden kot drugi. Tega ne toleriram in sem spet zoprn.
Hkrati je verjetno problem v tem, da večina raje tiho naredi vse in ima službo oziroma dobi delo, kot da bi rekli dovolj.
J: Jaz sem pripravljen to naglas reči. Lahko odidem sredi intervjuja, če me vprašate, koliko plošč sem izdal v karieri.
K: Joj, oprosti, da sem te vprašal, koliko let si na sceni.
J: (smeh) Ti me lahko, saj nisi novinar, zakaj bi to vedel?
K: Lahko bi. Dvaindvajset let – na sceni si od mojega šestega leta.
J: Ti si zvezda, tebi ni treba vedeti. Novinar pa mora priti na intervju pripravljen, tako kot jaz ali ti prideva pripravljena na oder. To je spoštovanje do publike oziroma do naju. Spoštovanje bi moralo biti ne le v šovbiznisu, ampak tudi povsod drugod: v ekonomiji, pri odnosu med ljudmi … Osnovno spoštovanje mora funkcionirati in je stvar rešena. Ne rabimo nobenih ukrepov, da rešimo državo, le spoštovanje in bo vse funkcioniralo.
Hočete reči, da imate rešitev za krizo?
J: S spoštovanjem se reši vse! Če imaš samospoštovanje, imaš samozavest, si kritičen do sebe in imaš možnost razvoja. S tem pa imaš tudi spoštovanje do drugih in vse deluje. Ni nategovanja in vse je rešeno – z eno samo besedo. Zakaj je kriza? Ker en kreten na borzi ali banki kocka z našim denarjem. Ker te ne spoštuje, ne spoštuje tvojega garanja, da si ta denar zaslužil.
K: Se strinjam, spoštovanje. Zdaj te ne bom več imitiral, ker te tako spoštujem. Ne, ravno zaradi tega te bom še bolj! (smeh)
J: Saj jaz tvoje imitiranje dojemam kot spoštovanje do mojega dela.
K: Seveda. Obstajajo različne vrste imitacij, iz spoštovanja, zasmehovanja ali iz želje postaviti ogledalo človeku.
J: Tvoja »ogledala« meni niso vsebinsko nespoštljiva. To je šala. Ne praviš, da nekaj narobe delam, ampak daš ogledalo na neke moje gestikulacije, fizične lastnosti. To ni nič narobe.
K: Pa se ti je zdelo, da sem ujel tudi tvoj način glasbe? Ker s Čofotam smo naredili tudi glasbeno priredbo …
J: Se je videlo, da ste se res potrudili!
Mislila sem, Klemen, da ga boste vprašali, če ste ujeli njegov obred kopanja.
J: Ne, se sploh ne kopam v banji.
K: Imaš tuš?
J: Ja.
K: Evo, se mi je zdelo! (smeh obeh) Ampak ne bi šlo: (zapoje) »Tuš, tuš, tuš, tuširam se.« (smeh)
Ko sem razmišljala o vajinih skupnih točkah, sem ugotovila, da jih je kar nekaj: sta velika profesionalca, deloholika, dlakocepska …
K: Čakaj malo! Opažam, da se tudi okoli mene gradi fama, da rad kompliciram. A gre za to, da ko si zamisliš neko stvar in imaš v glavi, kako bi jo izpeljal, narediš vse, da bi dejansko tako bilo. Super je, če imaš okoli sebe ljudi, ki razumejo tvojo vizijo in jo še nadgradijo. V preteklih letih sem imel nekaj težav, da sem našel takšno ekipo, sedaj jo končno imam in mi je užitek delati, ker si vsi prizadevamo, da bi naredili najboljše.
J: Jaz sem dlakocepski, priznam. Meni je na primer pomembna barva kabla na odru. Če je vse črno, zakaj bi bil kabel rdeč? Mene to moti, zdi se mi nespoštljivo do publike, ni perfekcionizem. Prehitro rečemo, da je v redu ali da ni denarja. Tega ne toleriram! Ljudje vse opazijo, saj niso bebasti. Če je to pikolovstvo, zoprnost, dlakocepstvo … Meni je vseeno, kako temu rečete, važen je cilj: samospoštovanje in spoštovanje do publike. Ne maram stavka: »Saj je v redu«. Ali: »Saj smo v Sloveniji, ni to Amerika«. Hvala bogu, da ni, ampak naj bosta ta kranjska klobasa in zelje najboljša!
Klemen: »Ljudje so včasih presenečeni, da sem zasebno precej drugačen.«
Jan, pravite, da vam je pomemben vsak detajl, a da je sicer najbolj pomembno, da vajino delo deluje kot celota, da nekaj žari navzven. In vidva oba žarita navzven ...
K: (presenečeno) Tudi jaz?
J: Seveda!
K: Ne vem, jaz sem zadnje čase predvsem utrujen. (smeh)
J: Tako je pri performerjih, zelo utrujajoče, saj ves čas nastopamo. In ne vem, kako je pri Klemnu, ampak pri meni ni dvojne realnosti. Jaz sem vedno Jan Plestenjak: na odru, ko pojem, zdaj, ko se pogovarjamo, ko grem v studio in ko grem na randi z žensko – vedno sem isti. To je moje življenje, ne stopim z odra in sem čisto drug človek.
K: Ampak, a nisi na odru vseeno drug človek?
J: Ne, tam sem samo potenciran.
K: Saj, tako kot sem jaz potenciran pred kamero. Ampak v realnem življenju sem jaz vseeno malo umaknjen nazaj in ljudje so včasih presenečeni, da sem zasebno precej drugačen.
A ko nastopata, imata ogromno energije, ki jo občinstvo črpa od vaju.
J: Glavna naloga je, da se naučiš energijo črpati nazaj. Oziroma jo izčrpati iz tistih, ki jo pridejo črpat od tebe. (smeh obeh)
In kako se to naredi?
J: Ne vem še čisto dobro, moram priznati, da se tega še nisem naučil.
K: Ampak na dobrem koncertu množica daje ogromno energije, kajne?
J: In zato nastane drug problem: da postaneš zasvojen s to energijo in naslednji dan pričakuješ isti odmerek, a to ni možno. Moraš biti tako moder, da se prepričaš, da ni pomemben le tisti »ruker«, ki te res zadane, ampak ti je lahko fino tudi pri manjšem odmerku.
K: Neverjetno, kako te lahko smeh publike zadane! To opažam pri predstavi Tak si, ki jo imava s Tadejem Tošem. Če ne dobiš tega, si kar v krizi in se sprašuješ, kaj je drugače, če pa vse delaš isto kot vedno.
J: Hecno je s temi energijami. Moraš se razdajati, tak si tudi v življenju, saj ne moreš tega kar priklapljati in izklapljati. In vsi, ki smo na odru, bodimo iskreni, smo malo narcisoidni.
K: Ne, jaz že ne! (smeh) J: Publiko vedno jemljem kot svojo ljubico: tisti dve uri se moram boriti za njo, en napačen gib ali beseda in rabim naslednjih pet minut, da me spet zaljubljeno pogleda.
K: Pismo, moram kdaj na tvoj koncert. Še nikoli nisem bil. Ne, lažem! Sem bil, ko si pel v Brežicah, na gradu.
J: Uf, veš, koliko let je že tega!
Klemen, kako to, da ste bili na Janovem koncertu? Za fante se to vendar ne spodobi! (smeh)
K: Sem šel pač pogledat.
J: Pameten moški: šel je pogledat tja, kjer je veliko žensk! (smeh)
K: Že takrat si se mi zdel »imitirabilen« in sem šel študijsko pogledat. J: Zanimivo, ti si edini, ki me zna res imitirati. Še Sašu Hribarju ni uspelo, rekel mi je, da me je zelo težko imitirati.
Če pa vas posluša že od šestega leta! K: Ja, odkar si na sceni. J: Ti si 12 let mlajši od mene. Pismo!
K: Ti si na sceno stopil pri osemnajstih letih, jaz pa pri dvaindvajsetih, torej štiri leta starejši kot ti. Pa se mi zdi, da sem jaz mlad začel.
J: Ko si se ti rodil, sem jaz že v Startu nage babe gledal in se držal za lulčka. (smeh obeh) Ne, v Stopu sem jih gledal, ko ste imeli tisto stran z nagico. (smeh) Te slike so bile višek erotike, ki je bila takrat na voljo. Sedaj pa ima mularija, karkoli hoče, kadarkoli, kar je slabo za razvijanje domišljije in vprašanje, če se sploh znajo samozadovoljevati brez interneta.
Ko smo že pri takih temah: kako se kaj razumeta z oboževalkami?
J: Naj pove Klemen, ki je mlajši.
K: Veš kaj, jaz imam družino, tako da boš kar ti povedal. (smeh obeh) Moja energija, kolikor je ostane, je usmerjena samo v družino. Jan, tvoja pa lahko še k čemu drugemu.
J: Jaz sem imel toliko »rokenrola« v svojem življenju, da so mi marsikdaj rekli, da nisem pop, ampak heavy metal. (smeh) Res je bilo noro, noro, noro in preveč. (Klemen se smeji.) Na koncu vidiš, da te vse to samo prazni, duhovno in čutno. Sedaj znam zaljubljenost veliko bolj ceniti. Ni ihte, da bi nekaj poskusil ali da je kaj šlo mimo mene. Ljudje iz bojazni, da bodo kaj zamudili, delajo največje neumnosti in ne opazijo več ničesar okoli sebe. Se zavedata, da na primer sploh ne razmišljamo več, iz katere smeri piha veter? Pa to je nekaj zelo elementarnega. Na trenutke se zavem, da sem tudi sam ukalupljen in da to ni prav.
Sploh lahko gremo kdaj čisto iz kalupov?
J: Dokler bomo imeli prenosne telefone na mizah, smo vsi sužnji. Jaz tudi. A se tega vsaj zavedamo, čez nekaj generacij se pa ne bodo, to jim bo normalno. Z enim gumbkom prideš do vsega ... Pomislite, da jutri zmanjka elektrike. Vsi pocrkamo kot ovce! Ker ne znamo narediti ognja, ne vemo, kam veter piha, ker bomo z mokro ritjo fasali pljučnico in v treh tednih umrli. Popolnoma smo nesposobni! Priznam, da je nemoško, da ne znam s kamni zanetiti ognja.
K: Sva že dva. (smeh)
Klemen, niste odgovorili na vprašanje o oboževalkah!
K: Aha. (Premišljuje.) Nikoli nisem bil tak heavy metalec kot Jan. (smeh obeh) Krog ljubezni, ki sem jih imel v življenju, je zelo majhen. Nikoli tudi nisem čutil potrebe, da bi veliko hodil ven in hudo žural. Drugače pa z oboževalkami nimam problemov, nikoli me niso nadlegovale ali kaj podobnega. Sploh odkar imam otroka, to spoštujejo.
J: Tudi jaz nimam kakih histerij z oboževalkami. Bolj naporno je na kakšnih VIP-zabavah, after partyjih, kjer imajo občutek, da lahko malo več zahtevajo od tebe.
K: Zato jaz ne hodim na te stvari. Nimam se za predstavnika slovenske estrade.
J: Seveda, da si!
K: Ne, estrada so zame tisti, ki to hočejo biti, ki hodijo na prireditve in se tam kažejo, ki so radi v tračih. Meni pa je to bedno.
J: Ampak če sva v Stopu, sva estrada, ker sva javni osebnosti. Mi smo gladiatorji, ki zabavamo ljudi.
K: Meni ima estrada vseeno neki slabšalen podton.
Vaju prizadene, ko prebereta kakšne slabe, morda celo izmišljene stvari o sebi?
K: Bedno se mi zdi brati laži o sebi, ampak z leti se navadiš.
J: Jaz pa se z leti nisem navadil in me še vedno prizadene. Zaradi nespoštovanja.
K: Res je: si ne zaslužimo malo spoštovanja?
J: To je to! Vidita, kako smo naredili krog? Vse se vrne k tej besedi! (smeh)
