Svojega. No, z nekaj pomoči Roka Vilčnika pri besedilu in režiserja Jaše Jamnika pri postavitvi na oder. Gre za uro in pol nastavljanja ogledala odraslim, ki si strahovito zapletamo življenje in smo pri tem navadno precej smešni. To pa nam mora na svoj nezapleteni način povedati neki šestletnik, sicer se tega sploh ne zavedamo.
Najbrž gre za to, da bolj ko greš proti koncu svojega življenja, bolj si spet otročji. (smeh) Ne, saj ne, šalim se, čeprav je pa najbrž malo tudi res. Pri teh letih sem se pač srečal s situacijo, da imam petletnega otroka, in približno toliko naj bi bil star tudi mulc, ki ga igram. No, ne igram njega, ampak njegovo psiho, z glasom in besednjakom odraslega človeka razlagam stiske, začudenja in podobne stvari, ki jih zaradi odraslih doživlja otrok. Predstava, to je treba poudariti, pa ni namenjena otrokom ali mladostnikom, čeprav se ob njej tudi oni režijo, seveda na povsem drugih mestih kot starši, ampak predvsem odraslim.
Vse se je torej začelo, ker ste se zaradi sina Tiborja drugače zavedli svoje odraslosti?
Odrasli imamo ves čas neke svoje kaprice, laži, pametovanja … in potem se zaveš, da tvoj otrok te stvari gleda in si jih hkrati skuša razložiti. Vprašaš se, kako si jih z vedenjem, ki ga ima, pravzaprav razlaga. Otrok zna v medčloveških odnosih, če nanje pogledamo bolj matematično, v glavnem seštevati, morda še kaj odšteti, ne pa tudi deliti, množiti ... Zato mora zapleteno dogajanje okrog sebe prevesti v svoj preprosti jezik, to pa je seveda lahko zelo duhovito, saj pri tem ves čas prihaja do komičnih, tudi zelo absurdnih situacij. To je bilo eno od izhodišč predstave. Poleg tega smo takrat, ko se je pojavila ta ideja, v Drami igrali neko predstavo, v kateri se za nekaj minut oblečem v otroka, in odziv občinstva name je bil vedno zelo lep. Torej, sem si rekel, očitno gre to dvoje, jaz in otrok, dobro skupaj, majhen sem tudi, tako da mi ni treba blefirati, (smeh) in sem se začel resno poigravati s tem svojim mulcem oziroma s tem, kako zelo si odrasli kompliciramo življenje takrat, ko bi moralo biti vse zelo preprosto, in kako zelo smešno je to.
Mora biti človek nujno eden od staršev, da se lahko vživi v vašega mulca?
Ne, sploh ne. Stvari, o katerih govorim, se tičejo vseh, ne le staršev.
Ste med pisanjem teksta pozorneje opazovali Tiborja in ga tudi drugače dojemali?
Začel sem se predvsem spraševati, kdaj otrokom nevede sporočamo popolnoma napačne stvari. Oziroma kdaj jim povzročamo nepotrebne frustracije, jim naredimo v možganih neko vijugo, ki tam ostane in ga bremeni vse življenje, pa sploh ne ve, od kod in zakaj.
Ste za idejami pobrskali tudi po svojem otroštvu?
Ja, ampak tam nisem našel nič uporabnega. (smeh) Ta mulc je sodoben in tudi njegove zgodbe so veliko sodobnejše od mojega otroštva. Takrat je bilo vse skupaj še malo bolj preprosto, mama te je pustila, da si ves dan sedel na kakem kupu peska, dokler te ni poklicala, da si šel jest in potem spat. Zdaj pa je v vzgoji otroka polno prepovedi, ukazov, razlag …, veliko zapletenega torej.
Se tudi vi zalotite, da komplicirate pri Tiborjevi vzgoji?
Nekako se težko upreš temu, čeprav poskušaš. Dokler smo mulce žgali, je bil mir. (krohot) Odkar smo s tem nehali, je treba pri vzgoji uporabiti veliko besed, pa še to relativno dobro oblikovanih, zato da jih otrok sploh dojame.
