V rodni deželi je že v zgodnjih najstniških letih postal slaven športnik in zaradi tega izgubil kompas. Popival je v diskotekah, menjaval ženske kot po tekočem traku, se zabaval do zgodnjih jutranjih ur in zbujal s hudimi glavoboli. Bil je le še senca samega sebe – kot izgubljena duša je brezupno taval po svetu, brez pravih ciljev in vrednot. Potem pa je doživel razsvetljenje. Iz neodgovornega nogometaša se je spremenil v čudovitega moža in očeta štirih otrok ter vzornega pastorja. »Vse zaradi Jezusa,« je rekel.
Zjutraj vedno posije sonce. Spremenil se je v Maleziji, kamor se je odpravil z družino za eno nogometno sezono. »Zelo dobra prijatelja, s katerima smo se pogosto družili, sta ves čas govorila o Jezusu. Kar naenkrat sta bila vsak dan pred našimi vrati in nam razlagala o Bibliji. Le nasmehnil sem se, kadar sem ju poslušal, in si mislil svoje. Toda ko sem jima zares prisluhnil, sem dojel, da imajo njune besede smisel, še posebej ker je imel eden od njiju za sabo podobno zgodbo kot jaz. Vera ga je postavila na pravo pot in mu spremenila življenje na bolje. Takrat sem se odločil poglobiti vase, začel sem se boriti za družino, saj nas Bog ni ustvaril, da bomo na svetu sami. Spremenil sem odnos do vsega. Včasih sem po slabih tekmah šel popivat, stresal sem jezo nad Leticio, bil sem obupan, razočaran, črnogled, nato pa sem se začel s porazi soočati, bil sem bolj optimističen. V Bibliji je namreč zapisano, da lahko jočeš vso noč, zjutraj pa bo spet posijalo sonce. Zavedal sem se, da obstaja upanje v prihodnost in da nam bo Bog kmalu ponudil novo možnost za zmago.«
Brazilec s slovenskim državljanstvom. Devetindvajsetletnik iz Porta Alegre je v Slovenijo prišel januarja leta 2008, ko je začel igrati za NK Maribor. »O Sloveniji nisem vedel ničesar in zato tudi nisem veliko pričakoval. Odšel sem v neznan svet in bil nad njim pozitivno presenečen. Niti v sanjah si nisem mislil, da je tako lepa, tako zelena. Na začetku kariere sem si najprej privoščil tridnevno potovanje po deželi z avtomobilom – čudovita izkušnja!
Maribor me je popolnoma navdušil, še posebej prijetni so sprehodi po Lentu, pa tudi ljudje so me brez težav sprejeli, lepo sem se vklopil v ekipo …,« se je spominjal. »Najprej sem mislil, da bom pogrešal brazilsko hrano, saj smo veliki ljubitelji govejega mesa, tukaj pa jeste večinoma purana, piščanca. Toda prav nič mi ne manjka. Pogosto pripravim churrasco (goveje meso na žaru) – sem že pravi strokovnjak za pečenje –, razveselim se, kadar nam Leticia naredi božansko čokoladno sladico brigadeiro, ki jo obožujem prav tako kot palačinke in čevapčiče,« se je nasmehnil in dodal, da se je nekoliko slabše navadil le na nizke zimske temperature.
»V najhladnejših dneh si nadenem dvojne rokavice, kapo in najtoplejša oblačila, kar jih imam v omari. V mojem rojstnem mestu je zima junija, julija, ampak temperature nikoli niso nižje od minus dve ali tri stopinje Celzija.« Prve slovenske besede, ki se jih je naučil, so bile »Bog te blagoslovi«, danes pa je njegov besedni zaklad že zelo bogat.
