Bila je oboževana ženska, po svoji tragični smrti (umrla je v prometni nesreči) pa je postala legenda. O knezu Albertu, ki si dolgo ni izbral neveste, so se širile govorice, da išče dekle, ki bi bilo kar se da podobno njegovi pokojni materi. Izbral si je olimpijsko plavalko Charlene, ki je sicer plavolasa in elegantna kot pokojna Grace, drugače pa ni niti bleda senca legendarne kneginje. Po dveh letih zakona in življenja v Monaku Charlene še vedno ne obvlada francoščine, uradnega jezika v Monaku.
Nastopanje v javnosti ji je odveč, razen kadar gre za modne revije v svetovljanskem Parizu ali za sprejeme v New Yorku. Običaji, ki vladajo v Monaku, je ne zanimajo. Še vedno se počuti kot tujka, zato ji javno mnenje v kneževini ni naklonjeno. Ljudje odkrito priznajo: »Že res, da je Charlene plavolasa in visokorasla, da se zna elegantno obleči – tu pa se podobnosti s pokojno kneginjo Grace nehajo. Grace smo oboževali.
Dama je vozila otroke v šolo, pogosto je nakupovala v samopostrežni trgovini, z ljudmi se je znala pogovarjati sproščeno in prisrčno, kakor da so njeni prijatelji. Zato smo jo ljubili. Charlene pa je odmaknjena. Ali je prestrašena ali odtujena, je navsezadnje vseeno. In po dveh letih zakona še vedno ni zanosila, Monako pa potrebuje naslednika na prestolu.« Charlene je bila prepričana, da se s poroko začenja pravljica, v kateri bo odigrala bleščečo vlogo.
V resnici pa si je s svojim nespretnim vedenjem zapravila naklonjenost Monaka in njegovih prebivalcev. To, da blesti na pariških modnih revijah, je veliko premalo, da bi lahko prevzela vlogo, ki jo je nekoč tako samoumevno in briljantno odigrala pokojna kneginja Grace.
