Srečanje z njo je nekaj posebnega. Pogled iz teh modrih, iskrivih, predvsem pa nagajivih oči človeka v hipu razoroži. Kadar spregovori, zapoje, zauka (to še posebej rada), se nalezeš njene dobre energije in navdušenja nad življenjem. Ob Mari, ki seveda zna biti tudi stroga, če je treba, človek preprosto ne more ostati resen. Živi, da nasmeji ljudi. Nikoli se ne neha čuditi naravi, letnim časom, spremembam, veseli se jih, predvsem pa jih še vedno opazi. Razposajena je kot otrok in takoj pripravljena kakšno ušpičiti. Iz njenih ust vrejo življenjske modrosti, pridobljene z bogatimi izkušnjami. Ničesar noče zamuditi, kaj če me jutri ne bo več, pravi. Če bi vsi živeli, razmišljali, predvsem pa se toliko smejali kot Moravška Mara, bi bil svet bistveno drugačen.
Pozdravi nas v svoji »zeleni sobi«, kot pravi svojemu vrtu. »Tukaj raste malo po sili, malo na divje, tako, kakršna sem jaz,« se smeje. Ob lepem in toplem vremenu po vrtu odmeva pesem, saj tu dostikrat prepeva s svojimi ljudskimi pevkami, ob slabem pa se umaknejo v njen dom. Gostom ponavadi postreže z zeliščnim čajem, ki ga nabere in zmeša sama.
Pravi, da ga ne bi mogla kupiti v trgovini, nikoli namreč ne veš, katera roka ga je nabrala. Zelišč je vendar povsod okoli nas v izobilju, na dosegu roke so, če jih le znamo opaziti. Čajček včasih tudi »začini« s kapljico »ta kratkega« – za boljši glas, pomežikne. »Pojemo kjerkoli, kadarkoli, pesem nam res toliko pomeni, druži nas že toliko let. Prepevamo o življenju.« Težkem, žalostnem, lepem, veselem, z vsemi vzponi in padci.
Ljudi je zajela čudna duhovna revščina. »Ljudje pravijo, zdaj bo sama tema, ne bo več toliko sonca. Ampak jesen je vendar tako lepa! Darove nam prinaša. Če bo tema, bomo pa ustvarjali, pravim. Imam polno blaga, tak čas vedno kaj šivam, ustvarjam, berem. Živimo pač v predelu sveta, ki ima štiri letne čase. Vedno je razgibano. Nihče ne more ustaviti vseh teh sprememb. Toliko življenja je povsod okoli nas! Narava se tako zelo trudi, če le ne bomo ljudje vsega uničili! Ljudi je zajela neka čudna, tudi duhovna revščina.«
V Domžale je Mara prišla iz Moravč, kjer je bil njen oče organist v cerkvi, prihajal je iz kmečke družine, mama pa je bila iz moravškega mlina. Čeprav je bilo v družini šest otrok, je Mara prva, kot štirinajstletna deklica, s skromno culo odšla od doma. Štiri leta je delala pri različnih družinah za hrano in stanovanje – spala je v kuhinji ali podstrešni sobici. Zaposlila se je v tovarni Toko kot delavka na normo in za prvo plačo očetu kupila jopico, mami pa blago za šivanje.
Domov je pisala dolga pisma. »Toliko veselja in radosti je bilo v meni.« To je hotela deliti s svojimi dragimi. Končno je lahko tudi sebi kaj lepega kupila. »Spomnim se, kako sem si kot deklica želela žoge. Pa mi jo je sosedova punca dala za nekaj minut. Tako sem bila vesela, da nisem vedela, ali naj se z njo žogam ali naj jo stiskam v naročju. Pa kako sem bila vesela, ko smo v šoli dobili barvice; rada sem risala. Barve me še vedno tako prevzamejo.
Že naša Bistrica je vsakič druge barve, enkrat je živo zelena, drugič zamolklo zelena, pa rjava. Stvarstvo me je vedno tako prevzelo, da se naravi še danes nisem nehala čuditi. Naša Slovenija je tako lepa, bregovi, dolinice, jezera, nič čudnega, da nas vsi obiskujejo in se čudijo temu kosu zemlje. Še zdaj se ne morem načuditi našemu morju! Pa mi rečejo, pojdi na Havaje, Maldive, jaz pa sem srečna že, če pridem do Kopra, najraje bi skočila v morje takoj, ko ga zagledam, in začofotala. Iz morja pridem kot nova žena, vse negativno ostane tam notri, kot da sem se od zunaj in od znotraj prenovila, voda mi je dala in vzela. Proslavljajmo, da imamo 40 kilometrov morja, to je naša krasota, to je naše morje!«
