Začniva z aktualnim. Zakaj Moja Slovenija ravno zdaj, ko bi se marsikdo iz Slovenije najraje izselil?
Mogoče ravno zaradi tega, ker je trenutno lepo govoriti in misliti o svoji državi skoraj prepovedano. Pa se mi zdi, da Slovenija ni kriva, če ima slabe politike, ki so nas spravili na kolena. No, ne nazadnje jih sami volimo. Sploh pa je kljub vsemu veliko stvari, ki nas družijo in ob katerih se zabavamo. Mi se osredotočamo na to. In očitno je to dobro, ker smo najbolje gledana oddaja naše televizije.
Pa se ljudje v tako hudi krizi, kot je danes, sploh še znajo zabavati?
Da, pa še kako. Tega se ljudem ne da vzeti. Že res, da se malo več stoka in da je žalosti in nesreče veliko, toda ljudje potrebujejo zabavo, pozitivno energijo. Brez tega je težko živeti.
Kako je mogoče, da se vas gledalci po vseh teh letih še vedno niso naveličali in da so bile vse vaše oddaje dejansko zelo uspešne?
Težko sam sodim o tem. Na televiziji sem 20 let in z gledalci res nisem imel težav. Verjetno imam v sebi neko televizijsko moč, da se ljudem zdijo oddaje, ki jih delam, zanimive. Prav tako se ves čas učim, kako narediti take oddaje, kaj v njih pokazati. Kako biti zmeraj malo drugačen, koga vabiti. Ogromno odločitev in dilem, ki jih je treba pred vsako oddajo rešiti. In to očitno znam. Seveda pa nisem vsem všeč, tega si ne domišljam.
Mi upate povedati, koliko ste plačani za svoje delo in zakaj niste nikoli prestopili na kakšno komercialno televizijo, kjer so honorarji znatno višji?
Sem javni uslužbenec in dobivam za svoje delo plačo, ki ni nič posebnega. Zaposlen sem kot voditelj v 47. plačnem razredu. Lahko sami pogledate, kaj to pomeni. Tudi v naši hiši so mnogi bolje plačani od mene, to ni skrivnost, a pustimo to. Višji honorarji na komercialnih televizijah so varljiva stvar. Možnost razvoja, raznolikost oddaj, stabilnost službe, vse to so prednosti javne televizije. Sploh pa nisem več star 20 let, da bi me to zanimalo za vsako ceno.
Kako vam uspeva vseskozi ohranjati distanco z mediji glede svoje zasebnosti?
To ni posebna umetnost. Pač ne sodeluješ z novinarji, jih ne obveščaš, ne pošiljaš fotografij, jih prosiš, da te pustijo pri miru in ne hodiš na vsako pasjo procesijo, pa je. Potem te niti ne marajo pretirano in te bolj ali manj ignorirajo. Razen tu in tam, ampak to vzamem v zakup. Moje stališče glede tega je jasno. Nobenega razloga ni, da bi moral zasebnost deliti s komerkoli, kaj šele z novinarji. Če delam pred kamerami, to še nič ne pomeni. Pač služba. In pričakujem, da se to spoštuje.
Bom poskusil še jaz malo povrtati (smeh). Ste kaj zaljubljeni? Imate koga v svojem življenju, ki mu lahko res zaupate? Kam se zatečete, ko ste osamljeni?
Brez zamere, a to so vprašanja na nivoju rumenega tiska, na katera nikoli nisem odgovarjal. Mislim, da mi ni treba. A brez skrbi, svoje življenje sem si znal urediti tako, da sem v njem zadovoljen. Včasih bolj, včasih manj, kot pri vseh običajnih ljudeh. Imam drage ljudi in družino; ko jih potrebujem, so blizu. Sem pa tudi samotarski tip, mnogokrat ne potrebujem nikogar in je tudi bolje, da nikogar ni blizu mene.
Vidim, da mi ni najbolje uspelo, bom poskusil še enkrat (smeh). Povejte mi, če se boste kdaj poročili in imeli otroke ali to dvoje res ni za vas in ste raje svobodni kot ptiček na veji?
Iz vašega vprašanja se da razumeti, da je samo poročen človek z otroki popoln in da je to nekaj, kar si moramo vsi želeti in doseči, sicer je z nami nekaj narobe. In da je biti svoboden kot ptiček na veji nekaj zelo finega? Ne vem, meni se zdi življenje bolj kompleksno, da bi ga poenostavil ob odgovorih na ta vprašanja. Meni je pomembno, da svojega zasebnega življenja ne nosim v službo in ne pred kamere. In to mi uspeva, torej sem si ga znal za silo urediti in z njim tudi v prihodnosti ne bom obremenjeval javnosti.
Bi mi verjeli, če vam rečem, da na internetu obstajajo vaše gole slike?
Težko, haha. Nikoli se nisem gol slikal, tudi nudist nisem, tako da je odgovor negativen.
Kako se soočite s kritiko oziroma ali vas grde besede kdaj prizadenejo?
Malo se človek navadi, malo se nauči grde reči potisniti v neki kotiček svoje duše, da čim manj bolijo. Včasih se me kaj dotakne, seveda, kar ni nujno slabo, največkrat pa si rečem, mogoče pa imajo prav. In delam naprej. V 20 letih sem videl, da je to, kar se piše po časopisih, večinoma iz osebnih simpatij ali antipatij, na moje delo pa nima nobenega vpliva, tako da temu ne bi pripisoval več pozornosti, kot je treba.
Jokate ali ste eden tistih ponosnih moških, ki tega ne upajo priznati javno?
Ne vem, če je to stvar ponosa. Jok spada k življenju. V tem ne vidim nobene težave. Seveda se zgodi tudi pri meni, se je že zgodilo in se bo. Je pa res, da se zelo zelo redko. Bolj poznam tisti občutek, ko tišči in tišči in bi bilo bolje, če bi se človek zjokal. Pa ne gre.
