Začniva malce šaljivo, kako ste se počutili, ko vam je v Razrednem sovražniku pamet solila Nataša Barbara Gračner, saj ste v resničnem življenju vi njen ravnatelj?
Mislim, da midva drug drugemu v resničnem življenju ne bova nikoli solila pameti. Preveč se spoštujeva. Kot ravnatelj si sploh ne predstavljam, da bi se do kogarkoli tako obnašal. Zdaj sem sicer šef, ampak šef svojim kolegom, s katerimi si še vedno delim isto mizo, in vsi so toliko pametni, da ne potrebujejo dodatne soli. Sploh pa je profesor Robert iz Razrednega sovražnika odbil vsako ravnateljičino pametovanje. Vem, da bi Nataša Barbara storila enako, če bi se ji Igor vzpenjal na glavo.
Imel sem občutek, da se vajina lika poznata že od prej, recimo iz Rabljeve freske, kjer je njena vloga dosti bolj drzna in provokativna kot tukaj. Imam prav?
Ravnateljice so v glavnem manj provokativne kot pankerice. Najina lika se poznata toliko, kot se poznava midva. Se pravi, da že dolgo in zelo dobro. Vmes sva odigrala že veliko lepih, takih in drugačnih duetov. Nataša pa nikoli ne bo nehala biti drzna in provokativna. Tudi v tem je skrivnost njene odličnosti.
Se motim, če rečem, da je prav Razredni sovražnik vaš igralski labodji spev, po katerem se vas bodo gledalci spominjali do konca življenja? Ali je to morda TV-nanizanka Na terapiji, v kateri ste bili prav tako odlični?
Labodji spev je po navadi na koncu kariere ali na koncu življenja. Upam, da še nisem tam. Ne pri enem ne pri drugem. Rajši bi videl, da bi bili vlogi obravnavani kot začetek, in upam, da bo nastalo še kaj lepega in dobrega. Kaj je tisto, kar bo ostalo v spominu, bo povedal čas. Verjetno bo jasno šele takrat, ko me ne bo več.
Ne vem, zakaj, ampak občutek imam, da ste tudi v resnici tako zelo resni kot v vlogi profesorja nemščine. Se motim?
Mislim, da se motite. Sicer bi na to vprašanje moral odgovoriti kdo, ki me pozna. Sam zase mislim, da znam biti kdaj pa kdaj tečen in preveč zahteven, tako strikten in nedostopen pa mislim, da nisem.
Nekateri igralci pravijo, da je najtežje igrati v komediji, čeprav se gledalcem zdi, da so vloge, kot je vaša v Sovražniku, dosti bolj zahtevne.
Oboje je enako težko in enako lahko. Za komedijo je zraven siceršnjega igralskega talenta potreben še poseben odnos do sveta. Tak, ki zna videti vse v smešni luči. Podobno je pri pripovedovanju šale. Tudi zato je potrebna posebna sposobnost, ki je nima vsak.
Kakšna je razlika med igro na odru in igro na filmu, ali še bolje, zakaj mnogi slovenski igralci tega ne ločijo?
To je zelo pogosto vprašanje. Pri nas je za igralce zaradi številčno šibke filmske produkcije malo priložnosti, da bi se srečali s kamero. Naše osnovno delovišče je oder. Preklop iz enega medija v drugega pa ni preprost. Razlika je mogoče v nekakšnem dokumentarnem realizmu, ki ga zahteva film. V gledališču je na voljo veliko več stilov. Za preklaplanje sta pomembna dogovor in veliko vaje. Se pravi, da je precejšnja odgovornost na strani režiserjev.
Ko gledam vašo pestro filmografijo, ne morem mimo debija v zloglasnem Ubij me nežno Boštjana Hladnika. Kako je igrati v takem s seksom nabitem in drznem filmu?
Film je bil posnet že davno in takih filmov zdaj skoraj več ni. Res je bil drzen, ampak jaz ga takrat nisem videl kot spornega in nisem imel nobenih pomislekov. Snemanje je bilo sproščeno in veselo kot redkokatero. Boštjan Hladnik je bil velik mojster in vsi smo se zavedali, da bo nastalo nekaj pomembnega. Seks je intimna stvar, ampak umetnost se ukvarja tudi z našimi intimami, zato seks ne bi smel biti tabu. Mnogo preveč demoniziramo nekaj tako lepega in preprostega.
Ko sva že pri erotiki, kako je bilo snemati film 9:06, kjer imate dosti mlajšo ljubico in se predajate tudi gejevskim užitkom? Vam je bilo kaj nerodno in neprijetno?
Niti malo. Zakaj? Nisem imel mlajše ljubice in nisem se predajal gejevskim užitkom, to je delal inšpektor Dušan. Med mano in vlogo, ki jo igram, je velika razlika. Igralec sebe samo posodi nekemu liku in verjame, da je to, kar počne, prav, da se izrišejo okoliščine neke usode. Zato mi nikoli ni nerodno. Tudi občutka krivde nimam, kadar moram, recimo, koga ubiti. S temi občutki se ukvarja lik, ki ga igram, in gledalci, ki film gledajo.
In seveda, če bi vas zdajle močno razjezil, bi z mano obračunali v ringu, saj ste v filmu Kormoran trenirali boks (smeh)?
Če bi me zdajle razjezili, bi se verjetno samo pogovorila. Takrat pa sem bil bolj usposobljen za pretepanje in se verjetno ne bi dolgo šalila. (smeh)
