Kaj in zakaj sploh kultura, umetnost? Kaj bo od tečaja risanja, oblikovanja iz gline ali filmskega ustvarjanja odnesel otrok? Zakaj obisk koncerta in filmske predstave ni dovolj? O ustvarjalnosti in njeni pomembnosti za zdrav razvoj otroka smo se pogovarjali z Viko Potočnik, direktorico Pionirskega doma, ustanove, ki ljubezen do kulture pri mladih goji že dolgih 50 let.
Kakšni so vaši spomini na otroštvo?
Majhna vas, polna hiša otrok, pet nas je bilo. Če bi gledala z današnjimi očmi, bi lahko rekla, da smo živeli v permanentni krizi. Ni bilo banan, pomaranč in čokolade. Ni bilo obiskov nakupovalnih centrov. Bilo pa je mnogo drugega. Naše veliko dvorišče je bilo vedno polno. Oče, ki je bil učitelj, je skoraj vsako popoldne k nam povabil otroke, ki so služili pri velikih kmetih in morali za svoj kruh garati. Nedvomno so bili fizično izkoriščani. Ko jih je videl tako izčrpane, jih je povabil pod pretvezo, da se morajo učiti, ker je njihovo znanje v šoli pomanjkljivo. Naše dvorišče se je takrat spremenilo v veliko igrišče in tam smo se med igro marsičesa naučili. Oče nam je postavljal vprašanja iz sveta znanosti, matematike, slovnice. Med igro in druženjem smo tako osvajali nova znanja. Ne vem, kako je mami uspelo, a vedno je bilo tudi kaj na mizi. Včasih le jajce, zmešano z moko in vmešanim sadjem, a vedno nas je nahranila. Spomnim se tudi, kako so kmetje prihajali klicat svoje male delavce, oče pa je nazaj vpil, da še ne znajo dovolj. Šele ko je padel mrak in je bila večina opravil narejenih, jih je spustil domov. Pri nas ni bilo bogastva, bili pa so knjiga na vsaki polici in vsakodnevno branje. Najprej so starejši nam mlajšim brali zgodbice, ko smo zrasli, pa še mi njim.
Vaš oče in mama sta imela posluh za kulturo v najširšem smislu.
Oče je z vaščani na leto pripravil tudi po pet gledaliških premier. Spominjam se, kako rada sem spremljala bralne vaje. Enkrat na teden smo hodili v kino gledat večinoma slovenske filme. Ko je v vas vdrl prvi vonj po kapitalizmu, so iz Avstrije prihajali s kombiji, polnimi plastičnih posod. Te so menjali za lončene posode, stare likalnike ipd. Ljudem se je to seveda zdelo strašno fino, moje starše pa je zelo prizadelo in v vasi sta naredila prvi etnografski muzej. Veliko smo nastopali. Na domačem odru sem premagovala prvo tremo. Oče je bil zelo strog učitelj. Če je videl, da se doma nismo dovolj učili, smo bili naslednji dan prvi vprašani. Če smo dobili slabo oceno, se je vedno pohecal, naj se kar doma staršem potožimo. To so male zgodbe iz moje mladosti, ob katerih pa še zdaj ugotavljam, kako pomembno je, da otroci rastejo obdani z naravo in kulturo.
Pa danes rastejo tako?
Včasih je bila šola izjemno močan prenašalec kulture. Danes žal ni več tako. Iz učnega načrta smo popolnoma izbrisali kreativno-umetniške programe. Premalo je likovnega pouka, premalo glasbenega. Ne razvija se ustvarjalnosti. Tisto malo, kar je umetnosti v šoli ostalo, je določeno z ozkimi pravili, ki otroka prej omejujejo, kot da bi spodbujala njegovo izražanje. Denimo – včasih je bila grafika na Slovenskem izjemno močna. Danes otroci linorezov v šoli več ne delajo, da se ne bi poškodovali. Res je, tisti nožički so ostri, tudi mi smo se kdaj špiknili do krvi, pa ni bilo tako hudo. Vemo, da obstaja več vrst inteligence, in ravno umetnost, ustvarjalnost vzpodbuja razvoj čustvene, socialne inteligence in občutljivosti za sočloveka, ki jo danes tako pogrešamo. Šolski sistem je danes naravnan preveč k vzdrževanju potrošništva, kapitalizma. Treba si je zapomniti podatek, številko, naučiti se je treba podrejanja, enoumja. Zato potem ni več kritičnega razmišljanja, ni postavljanja vprašanj. Naša mnenja oblikujejo reklame in strokovnjaki za tržno komuniciranje, naša zabava pa je premetavanje iz enega nakupovalnega centra v drugega. Tudi v prispodobi. Slovenci izgubljamo tisto kreativnost, ki je bila narodu prirojena. Zato našo pozornost lahko usmerjajo po mili volji. Zato se v trenutku, ko je toliko pomembnih vprašanj na mizi, pogovarjamo o tako banalni stvari, kot so šolske uniforme. Morali pa bi govoriti o tem, kako otroke spet narediti solidarne, občutljive drug za drugega, kako nazaj vzpostaviti pristne odnose med njimi, kako spet negovati njihovo ustvarjalnost.
Pravite, da se je tudi v kulturi uveljavilo pravilo potrošništva.
Žal smo tudi umetnost zapakirali v paketke za enkratno uporabo. Na prvi pogled se lahko otrok kulturno udejstvuje na tisoč dogodkih. A tu gre spet za enkraten »užitek«. Prideš, pogledaš ali poskusiš, zaploskaš in greš. Seveda otroku širimo obzorje, če ga peljemo na koncert, na lutkovno predstavo, na delavnico. A tako otrok ostane občinstvo, potrošnik, konzument tuje ustvarjalnosti. Ustvarjalnost se razvija počasi, lastni izraz človek išče in nadgrajuje leta. Mnogi sodobni starši pa želijo viden rezultat, odličja in diplome. S tem, da otrok hodi na slikarski tečaj, se ne morejo pohvaliti tako kot s tenisom ali smučanjem. Izrazne umetnosti smo odrinili na rob kot nekaj nekoristnega, neprodajnega, zapravljanje časa. Pa so ravno one tiste, ki bogatijo dušo in razvijajo človečnost. Od prve črte na papirju preko glavonožca, ki smo ga narisali, odkrivamo in spoznavamo sebe. Vidimo razliko od drugih in vidimo svojo posebnost. Prav to posebnost je treba razvijati, ne pa da se trudimo biti čisto enaki kot vsi drugi, z enakimi nakupi in početjem. Širina in globina, ki ju daje ustvarjanje, sta pomembni povsod v življenju, tako za direktorja kot za čistilko. Tako kot je za otroka pomembno, da je neprestano telesno aktiven in da razvija svoj razum, tako bi moral biti tudi v stalnem stiku s svojo ustvarjalnostjo. Na srečo je kulturne ponudbe veliko in je bogata. Vsak lahko najde kaj zase, kaj kakovostnega, ne le kulturni »fast food«. V Pionirski dom otroci hodijo pet, tudi deset let. Nekateri, ki so pri nas začeli razvijati svoj izraz, so danes tukaj pedagogi. Eden od njih, ki ga zelo cenim, si je želel igrati kitaro, pa so ga v glasbeni šoli zavrnili, da nima posluha. Potem se je igranja učil v Pionirskem domu, šolanje nadaljeval v tujini in postal odličen kitarist. Obenem je tako dober pedagog, da otroci z izjemnim veseljem prihajajo k njemu. Skupaj z njimi ustanavlja bende in po novem postavljajo tudi orkester. Ljudje potrebujejo samo možnost in priložnost.
Posebej mestni otroci se zunaj vrtcev in šol zelo malo družijo. Ustvarjanje v skupini pa oblikuje tudi prijateljstva, povezave s sebi podobnimi.
Zagotovo. Pri tem se pletejo izjemno lepa prijateljstva in tudi simpatije. Nastajajo pa tudi mnogi novi programi, udejanjajo se nove ideje. Mladi se povežejo, prihajajo s krasnimi domislicami in se jih tudi lotijo. Otroci v Pionirski dom ne pridejo samo opraviti svojega, potem pa čim prej stran. Družijo se, postanejo prijatelji in to pogosto tudi ostanejo. Tu ne iščemo genijev in virtuozov. Iščemo otroške potenciale in jih razvijamo. Zato je vzdušje sproščeno in brez tekmovalnosti. Globoko verjamem v Picassovo izjavo, da se v vsakem otroku skriva umetnik. Le poiskati ga moramo.
