»V Slovenijo sem se zaljubila, ko sem bila stara 9 let, prvič sem bila v Julijskih Alpah. Pri študiju bohemistike na univerzi sem hotela študirati še en jezik in sem se odločila za slovenščino. Študij me je pripeljal na izmenjavo v Slovenijo (Erasmus) tri leta nazaj. Dobila sem še eno priložnost vrniti se nazaj v Slovenijo zaradi študija. Potem sem dobila še ponudbo za razpis na češkem veleposlaništvu v Ljubljani. Izbrali so me in ostala sem v Sloveniji.
V Sloveniji sem torej zaradi službe na češkem veleposlaništvu, kjer skrbim za ekonomsko-poslovni oddelek in tudi pomagam pri kulturi, skrbim za povezave med Češko in Slovenijo. Tri leta nazaj sem na Erasmusu spoznala fanta iz Španije. Zaljubila sem se vanj, ampak ničesar nisem pričakovala. Življenje mi je pripravilo drugačno usodo in do zdaj sva skupaj. Torej, Ljubljana je zame mesto moje ljubezni. Na začetku, ko sem prišla v Slovenijo, nisem govorila veliko slovensko.
Je pa res, da sta si češčina in slovenščina podobni, čeprav v obeh jezikih obstaja veliko 'lažnjih prijatelj', torej človek lahko naredi napako. Potem prideš do smešne ali nerodne situacije. Če rečete, da dojite otroka, v češčini to pomeni molsti sužnja, če rečete skupini ljudi, da se gremo slikat, lahko razumejo, da se morate vsi skupaj sleči, v restavraciji sem enkrat naročila piščančje joške s hribi, mislila pa sem piščančje prsi z jurčki, ker je češko jurček hrib … No, velikokrat sem prišla res do smešne situacije! Tudi na začetku, ko nisem še znala dobro slovensko, sem na tržnici naročila kilogram omar namesto kumar. Starejša gospa me je pogledala in mi je rekla, da če hočem omare, moram iti v Lesnino, tega pa nisem poznala in sem ji rekla, da na lesu omare ne rastejo. Lepo me je pogledala in rekla, naj pokažem, kaj hočem. To je samo majhen delček mojega življenja v Sloveniji.«
