Tudi v drugi knjigi trilogije Pravica noči Izleti v mesenost, ki je izšla prejšnji teden, je govora o tem. Odkar sem tudi ljubezensko-seksualni svetnik, hočem reči, svetovalec oziroma »stric«, če hočete, sem ugotovil, da je glavni problem mnogih, posebej mladih, pri seksu – pornografija. Natančneje, pričakovanje pornografskega seksa, takšnega seksa, kot ga vidijo in slišijo v vsem dostopni poplavi pornografije na spletu, katere večji del je akcijski in ni podoben resničnemu seksu. Bolj ga pričakujejo mladi moški, vendar tudi nekaterim mladim ženskam polni glave z napačnimi pričakovanji glede dolžin, debelin in vzdržnosti moškega (v akciji).
Do zdaj nisem bil proti pornografiji, vendar tudi nisem bil kdo ve kako zanjo, ker ne moški ne ženske nismo seks stroji. Del pornografije – ne prav velik – je zelo užiten, spodbujevalen in podžigalen. Takšen je takrat, kadar moškega – če govorim o moških – spodbudi, da bi seksal, se ljubil z žensko, posebej s svojo, ne pa se samozadovoljeval (čeprav ima svojo žensko, ki rada seksa oziroma se ljubi).
»Gledalci« pornografije radi pozabljajo, da je to šov, predstava profesionalcev, s katerimi se velika večina »amaterjev«, ne moški ne ženske, ne more primerjati. Profesionalci so na vseh področjih boljši od amaterjev (z izjemo bankirjev, ki so se izkazali za bumbarje, res pa je, da so poskrbeli za svoje in prijateljske riti), posebno v pornografiji, za katero izbirajo najbolj nadarjene in obdarjene. To ne pomeni, da imamo drugi amaterski odnos do seksa ali da nam tu in tam ne zadiši akcijski seks in spominjamo na pornoudarnike ali da tudi med amaterji ni posebej nadarjenih in obdarjenih za seks, kar velja za vse naše aktivnosti.
Pornografija ni nič novega, nova je njena vsesplošna dosegljivost, ki je prišla z internetom. Igrani filmi so se pojavili daljnega leta 1890. Kaj mislite, kdaj so se pojavili prvi pornografski filmi? Samo leto dni pozneje: 1891. Če ste katerega videli, vam je morda šlo na smeh zaradi vtisa nevrotičnosti gibov, ki so bili značilni za filmske začetke. Igralci prvih pornofilmov so po malem smešni tudi zaradi pričesk in oblačil, ki so bili konec devetnajstega stoletja povsem drugačni, kot so danes, seks sam pa je resno podoben seksu v današnjih porničih, ki me največkrat dolgočasijo, ker so tako zelo predvidljivi in se tako zelo ponavljajo, ali pa me celo spravijo v smeh. Nekdo je rekel, da je pornoseks velika laž, ki jo ponavljajo vedno znova. Vedno znova se vse zgodi v enakem sosledju: kratek oblečen uvod z navadno zelo slabo igro, grabljenje in razgaljanje njenih po navadi ogromnih prsi, malo oralnega seksa zanjo, ki je v 99 odstotkih obrita, da se vse dobro vidi (ena mojih največjih zamer pornografiji, kot že veste, je, da je obrila tudi večino mladih »amaterk«), pa veliko oralnega seksa zanj (na njegovem precej nadpovprečnem penisu, ki je glavni pogoj za ta posebni igralski poklic in je videti toliko nevarnejše orodje, ker je tudi on ali obrit ali vsaj na kratko postrižen), potem pa pribijanje, nabijanje in zabijanje v čim več položajih, za ogrevanje v vagino, za velike finale pa obvezno v anus. In potem seveda ogromno špricanja na vse strani (včasih so špricali samo oni, zdaj pa to počne tudi vse več žensk), posebej na ženski obraz, v usta, oči, lase.
Sveta preproščina! Mar so ustvarjalci porničev (in gledalci) res tako brez domišljije! To je – v primerjavi z resničnim seksom – prehiter, preveč mehanski, brezčuten svet, obseden z genitalijami, posebej s penisom, največji problem pa postaja to, da je prevzel glavno izobraževalno vlogo pri mladih, ki jim je na voljo več kot sto milijonov pornografskih spletnih strani. Ker je takšen seks sprt s seksom, takšnim, kot je in bi moral biti, ljubeč in ne pornografski, je največji del pornografije seksu prinesel več škode kot koristi. »Make love, not porn!« je bil izraz, ki sem ga iskal. Našla ga je Cindy Gallop, ki hoče pomagati pri odvajanju od porna s seksom amaterjev. Na videu. Na portalu Make-Love-Not-PornTV. O njej prihodnjič.
