Veljate za slovensko umetnico z največ objavljenimi deli, vaš opus jih namreč obsega kar 300. Kaj bi ob tem sporočili vsem tistim umentikom, ki se kar naprej izgovarjajo na umetniške blokade?
Nimam jim kaj reči. Moj svet je moj svet, njihov svet je njihov. Ne vtikam se v druge avtorje. Če se mi zdi kaj trapasto, to obdržim zase, oziroma včasih se z najožjimi prijatelji komu nasmejimo. Sicer pa drugih literatov v javnosti ne kritiziram, ker se mi to ne zdi pošteno.
Zato pa radi kritizirate plošne razmere v slovenski družbi ...
To pa ja. Včasih je situacija tako zagatna in tako smrdi, da se pred njo več ne morem umakniti in takrat grem frontalno naprej in izrečem, kar mislim. Ob tem se mi velikokrat zgodi, da sem obtožena sovražnega govora, od ljudi, ki nimajo pojma kaj to sploh je. Jaz vedno povem le svoje stališče, nikoli pa nikogar ne ščuvam, naj se mi pridruži. Svoje stališče pa imam in ga imam pravico povedati. Ne priznavam časa v katerem ne smeš povedati, kaj si misliš, ampak bi moral kar naprej nekoga hvaliti. Tako je bilo tudi zdaj ob menjavi vlade. Zakaj se tako zahvaljujejo prejšnji vladi? Če je res tako dobro delala, potem nima smisla, da se je sploh zamenjala, kajne? Ne razumem, zakaj je to potrebno. Morda v politiki veljajo druga pravila, a jaz nisem politik in zato ni potrebe, da bi bila vsem všeč.
Nekoč ste rekli, da se vsaka umetnina rodi iz žalosti. Nikoli niste ustvarjali iz veselja?
Vedno sem ustvarjala z veseljem. A že 'igračkst tekst, kot je recimo tisti o škratu Kuzma, je nastal iz mojih izkušenj z ljudmi, s svetom. Tudi jaz sem bila nekoč mali škrat, ki je večkrat kaj ušpičil in bil za to tudi strogo sankcioniran. Z leti sem ravno zaradi sankcij včasih iz trme še z večjim veseljem kaj ušpičila.
Že od otroštva ste bili zelo samosvoji. Bi rekli, da ste se taki rodili, ali vas je v to prisililo življenje?
Nimam pojma v resnici. Velikokrat sem od staršev slišala, da je v meni hudičevo seme. Ko sem se gledala v ogledalo so me recimo opozarjali: Le glej se, bo hudič skočil ven! Imela sem pač zelo starokopitno strogo katoliško vzgojo. Bolj ko so me skušali približati bogu, bolj je, kot že rečeno, hudič dobil prevlado nad mano. (smeh)
Radi se igrate z dobrim, ki se rodi iz slabega. Podobno je bilo tudi v predstavi Sneguročka, ki smo si jo lahko ogledali v Kino Šiška. Tam se glavna junakinja rodi iz posilstva. Od kje ideja za to?
To je spet simbolika za umetnino, ki se rodi iz bridkosti, v tem primeru posilstva, ki je ena najhujših stvari, ki se lahko zgodi ženski. Tista, ki tega ni preživela, ne more razumeti, kako strašna stvar je to. Vedno, ko se recimo spomnim na Srebrenico, na posilstvo muslimank, na drugo svetovno vojno ... V vojnah so bile ženske vedno posiljene. To je ena najhujših strahot človeštva ... Včasih se mi tako ali tako zdi, da je vsako obdobje miru, skoraj neko nenaravno stanje, saj je v človeštvu tako silna želja po tem, da bi ubijali, mučili in pokazali svojo moč.
Tisti, ki tako ne razmišljamo, smo potemtakem vesoljci?
(smeh) Verjetno. In kar nekaj nas je takih! Na srečo.
Zima je vaš letni čas. Danes ste verjetno dobre volje tudi zato, ker spet sneži. Kaj je na tem letnem času, kar vas tako fascinira?
Lepota. Sneg, ivje, žled, led, ledene sveče. Včasih se tudi kakšen škrat veseli poledice, če gre hudoben človek po poledenelem pločniku. To seveda ni moja osebna izkušnja, a si situacijo z lahkoto predstavljam. (smeh)
Sneguročka se ob koncu zime stopi ...Torej umetnina s soncem izveni v tem primeru?
Sneguročka se raztopi. To je njena smrt. A iz slednje se zopet rodi nekaj lepega, v tem primeru zvončki. Gre za večno menjavanje lepega, strašnega, žalostnega, radostnega. Dinamika življenja. Tudi pri letnih časih. A pomlad mi gre recimo na živce.
Zakaj?
Zimska lepota takrat mine. Zasačila sem se pri misli, da zadnja leta vsakič ko vidim kaj tako lepega, kot so recimo ledene sveče v soju lune, si rečem: Glej, glej. Morda je zadnjič. S prijateljico sva ugotovili, da sva si v tem podobni. A teh 'zadnjič' je bilo že toliko, da se zdaj že hecava iz tega in vsakič ko vidiva kaj lepega rečeva: Glej lepo je. Mogoče je zadnjič. Greva zdaj na kremšnite? Morda je zadnjič! (smeh)
Kako pa je z vašim poslavljanjem? Večkrat ste že napovedali umik z odrov ...
Zadnjič me je ena gospa na intervjuju pred publiko opomnila, da se že vrsto let poslavljam, a sem še vedno tukaj. (smeh) Včasih se že prav bedasto počutim, da še živim. Ne morem pomagati, da sem še tukaj. (smeh) Samomor mi pa res ne diši. Dokler bom živa, bom ustvarjala, evo. Tako.
Lani vas je doletela možganska kap. Kako se je po tem v resnici spremenilo vaše življenje?
Precej. Predvsem se ukvarjam s fizičnimi težavami. Na desno oko sem skoraj slepa. Pozabljam stvari. Včasih imam obdobja, ko se počutim odsotno, kot da se to zares ne dogaja, kar živim. Na odru pa imam nasprotno vedno občutek, da sem popolnoma prisotna. Potem pa ... grem pa kar spat. (smeh)
Kaj bi sporočili vsem tistim, ki so upali, da boste z leti izgubili svoj oster jezik?
Mi je prav žal. (smeh) To je njihov problem.
Še vedno ste tudi zaprisežena kadilka. Se cigaretam ne želite, ali ne morete odpovedati?
Ne želim. Ko sem imela pred leti motiv, ker sem še veliko nastopala kot pevka šansonov, sem vmes za šest let prenehala kaditi, saj sem opazila da kajenje vpliva na moje petje. Šest let torej nisem prižgala cigarete, se mi je pa kar naprej sanjalo, da kadim. Na zadnjem šansonskem nastopu pa sem zbrani množici zaupala, da bo prva stvar, ki jo bom po koncertu naredila, prižgala cigareto. In sem jo. Ni mi najbolj pasala, po šestih letih abstinence. A za dobre stvari se je treba potruditi. (smeh) Sploh odkar so sprejeli kadilski zakon, je še toliko lepše prižgati cigareto. (smeh)
Svoje zasebno življenje ste uspeli ohraniti za tančico skrivnostnosti, a vseeno je javnosti znano, da je bil moški, ob katerem ste najdlje zdržali, pesnik in psiatelj Gregor Strniša. Bi ga lahko označili za moškega svojega življenja?
Težko to rečem. Takrat sem bila drugačna. Mlada, komaj razcvetena roža. Zdaj me verjetno ne bi tako očaral, da bi se tako strašno zaljubila vanj. Ko pomislim, je bilo moje življenje pravi kalejdoskop. Kamorkoli pogledam. Kar naprej se je nekaj dogajalo. Dosti lepega, bridkega in strašnega. A še največ je bilo žalostnega. Moje življenje se je odvijalo v molovskemu načinu, a ko pogledam nazaj na vse, kar sem ustvarila, se mi dobro zdi. Žalost je imela svoj namen.
Pred 30 leti ste prvič predstavili svojo terorijo Slovenceljna. Se je slednja v zadnjih letih kaj spremenila?
Ne. Slovenceljn je butelj, surov, nekultiviran, tisti ki sovraži umetnost in se hvali s tem, da nikoli ni prebral knjige. Nekdo ki mu največ pomeni, kako bo prišel do čim več denarja, si kupil avto, hišo. Slovenceljn je primitiven Slovenec. Poleg tega tudi ni sposoben razumeti, kaj ta izraz sploh pomeni. Ker je butelj in je prepričan, da s tem izrazom označujem vse Slovence, a temu ni tako.
Do ljudi ste precej kritični, od kje pa vaša fascinacija z mačkami?
Muce so kombinacija lepega, mehkega, smešnega, hudobnega, samosvojega. So mešanice vsega. Privlači me predvsem samosvojost. S tem se poistovetim. Ko pride mačka do mene in se, tudi če ni lačna podrgne ob moj nos, pride izključno iz prijaznosti. Takrat imam občutek, da me ima na en način rada. Za mene je to bolj kvalitetna vrsta ljubezni, kot je pasja, saj je slednja brezpogojna. Mačka pa si te izbere, v nič je ne moreš prisiliti. Če mačka pokaže, da te ima rada, te ima res.
Torej na svet še vedno gledate skozi mačje oči?
Seveda. Skozi mačje oči...
