Malo resneje so vse skupaj zastavili v začetku 80. let, viktorji pa so pravi medijski šov postali po letu 1993, ko se je v reviji Stop začela tako imenovana Savičeva (b)era.
##IMAGE-20290##Prvi komplet kipcev so podelili leta 1982, vse skupaj pa so zastavili zelo velikopotezno. Kipce in limone so namreč delili vsake tri mesece na javnih prireditvah po vsej Sloveniji. Tudi na pogled je bil viktor takrat precej drugačen kot danes. Preden je postal zlati fant, je imel podobo abstraktnega očesa. Vse v stilu pristopa: "Veliki brat vam gleda pod prste." In še ena zanimivost: že na podelitvi drugega kompleta viktorjev v Radencih, septembra '82, sta eno od priznanj prevzela voditelja Radia Študent, Miran Divjak in Jonas Žnidaršič. Še en dokaz, da so bili predvsem slednjemu viktorji naravnost usojeni. Do danes je namreč zbral rekordno število kipcev. Zadnjega, za posebne dosežke (popularizacija blogov), lani, bržkone pa bo svojo srečno trinajstico nadgradil vsaj še s kipcem za življenjsko delo.
Konec ogrevanja
Prvi komplet letnih viktorjev so tako podelili šele leto kasneje, ob petnajstletnici izhajanja Stopa. Razdelili so štiri kipce, dva strokovna in dva "ljudska": viktorja popularnosti ste namenili radioaktivnemu Marjanu Kralju in televizijcu Vinku Šimeku, strokovna žirija pa je nagradila Slavka Hrena za radijsko serijo Vroče hladno in Rudija Klariča za TV-serijo Človek brez meja. Priznanja so po zamisli oblikovalca Iva Hanžiča izdelali v Zlatarnah Celje, podelili pa so jih na velikem koncertnem spektaklu v dvorani Tivoli.
Naslednjih nekaj podelitev so izvedli manj glamurozno: selili so se po vročih ljubljanskih diskotekah (Valentino, Super Li, Babilon, Life) in drugih lokalih, vmes skočili na grad, ob recesiji leta '87 pa so kipce razdelili kar v najvišjem nadstropju njihove "črne vdove".
Zlato viktorijansko obdobje se je začelo potem, ko je leta 1993 mesto odgovornega urednika Stopa zasedel Igor Savič. Sprememba je bila občutna: viktor je postal pravi zlati mož, nabor kipcev se je povečal, prireditev se je preselila v Cankarjev dom, z neposrednim prenosom v udarnem terminu nacionalne televizije in rdečo preprogo pa je dobila tudi prepotrebni glamur. Leta 1993 so podelili tudi zadnji komplet limon: za to so se odločili potem, ko je Sašo Hribar, tudi zagnan zbiralec viktorjev, hkrati postal najbolj priljubljena in osovražena oseba podalpskega radijskega etra. No, na srečo se v njegovem telesu skriva dovolj oseb, da so si znali zlato in vitamine pravično razdeliti. Kakorkoli že, če izvzamemo selitev h konkurenčni televiziji, so viktorji v osnovi še danes taki, kot so jih zastavili pred debelim desetletjem.
